Jedro

Zavarovalne vsote v prostovoljno sklenjenih zavarovanjih se ne valorizirajo, razen če sta pogodbeni stranki valorizacijo dogovorili s pogodbo.

Plačani zneski odškodnine se valorizirajo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v odločitvi o stroških postopka (točka II. izreka) spremeni tako, da pravilno glasi: "Tožena stranka Z. T. d.d. je dolžna tožeči stranki dr. M. Š. povrniti njegove stroške postopka na prvi stopnji v znesku 2.154,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka, pod izvršbo." V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 4.500.000,00 SIT, sedaj 11.367,66 EUR s pripadajočimi obrestmi, zavrnilo je zahtevek za plačilo obresti od 5.400.000,00 SIT od 5.9.2002 do 1.4.2004 ter zahtevek za plačilo 1.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku poleg že pravnomočno dosojene glavnice 1.517,34 EUR iz naslova izračunanih obresti od prepozno plačane nesporne odškodnine za nepremoženjsko škodo še procesne obresti, in sicer od zneska 1.517,34 EUR od 9.12.2004 dalje do prenehanja obveznosti ter ji iz naslova dogovorjene zavarovalne vsote za trajno invalidnost plačati še znesek 1.251,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2004 dalje. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku pravdne stroške v znesku 1.772,21 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek glede zahtevanega plačila 5.667,97 EUR z obrestmi iz naslova premoženjske škode, 33.383,41 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova trajne invalidnosti.

Proti navedeni sodbi, ne pa proti sklepu o ustavitvi postopka, se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v zavrnilnem delu tako, da mu prisodi še 4.135,37 EUR za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.4.2004 do plačila, ter zavarovalno vsoto iz zavarovanja pravne zaščite v znesku 4.172,92 EUR z obrestmi, vse s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku, ker ni odmerilo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. V tem postopku je bila prva sodba prvostopnega sodišča v zavrnilnem delu v celoti razveljavljena, zato bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku določiti pravično denarno odškodnino, ugotoviti valorizirano zavarovalno vsoto in od nje odšteti valorizirani plačani del odškodnine in prisoditi nadaljnjo odškodnino. Pritožnik pojasnjuje, da je tožena stranka plačala tudi odškodnino po prvi sodbi, kar bi moralo prvostopno sodišče upoštevati. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še 4.135,37 EUR kot je zahteval na zadnji obravnavi. Ta znesek predstavlja razliko med zavarovalno vsoto 33.383,41 EUR in prisojeno odškodnino 37.518,78 EUR, kot je bila ugotovljena s sodbo, ki je bila razveljavljena. Po mnenju pritožnika je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da se zavarovalna vsota za zavarovanje AO-plus ne valorizira. O tem se je že izreklo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 109/2002, zato je tožnik upravičen do višje odškodnine, zlasti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je napačno valoriziralo plačani znesek odškodnine, saj če se ne valorizira zavarovalna vsota, se tudi ne more plačana odškodnina. Če bi sodišče upoštevalo nominalni znesek, je tožnik upravičen še do plačila odškodnine 3.449,09 EUR, če bi se upošteval znesek pravične denarne odškodnine, kot ga je določilo sodišče v razveljavljeni sodbi. Po mnenju pritožnika je napačna tudi odločitev glede izplačila po zavarovalni pogodbi o pravni zaščiti. Tožnik ni bil zavarovanec po zavarovalni pogodbi, pač pa voznik. Z uveljavljanjem odškodnine je imel stroške, ki so višji od zavarovalne vsote, zato bi mu moralo sodišče v celoti priznati zahtevano zavarovalnino, če bi pravilno razlagalo določbo 9. člena splošnih pogojev. Po mnenju pritožnika pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče druge stopnje je v celoti razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, zato bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločati o stroških postopka glede na uspeh celotnega postopka in ne ločeno za ponovljeni postopek. Stroški so priznani v prenizkem znesku, uspeh strank je napačno ugotovljen, odločitev sodišča prve stopnje pa tudi ni obrazložena.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Z zavarovalno pogodbo, sklenjeno med gospodarsko družbo M. d.o.o. in toženo stranko dne 28.12.2001, je bilo dogovorjeno obvezno zavarovanje, kasko zavarovanje, zavarovanje AO-plus, nezgodno zavarovanje in zavarovanje pravne zaščite za vozilo znamke VOLVO S60 Lim 2,4D5. Ker je tožnik kot voznik zavarovanega vozila in upravičen uporabnik tega vozila z vozilom zdrsnil s ceste in se ob tem hudo poškodoval, je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nematerialno škodo (telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in materialno škodo (izguba na zaslužku, stroški zdravljenja, tuja pomoč in prevozni stroški) po splošnih pogojih AO-plus - IV/97, plačilo zavarovalnine zaradi trajne invalidnosti v obsegu 35,50% in izplačilo zavarovalne vsote iz zavarovanja za pravno zaščito.

Tožena stranka je del zahtevane odškodnine in zavarovalnine za invalidnost poravnala, tožnik pa je deloma umaknil zahtevek. Odločitev glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo je pravnomočna. Tožniku je bila že pravnomočno prisojena odškodnina v znesku 33.383,41 EUR, kar predstavlja vrednost zavarovalne vsote, ki je po zavarovalni pogodbi znašala 8.000.000,00 SIT. Tožnik je zahteval še plačilo zneska 4.135,37 EUR s pripadajočimi obrestmi, kar predstavlja razliko med odškodnino, ki bi po presoji prvostopnega sodišča pripadala tožniku iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (37.518,78 EUR) ter že izplačanim oziroma pravnomočno prisojenim zneskom odškodnine (33.383,41 EUR). Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi dne 23.4.2007 ocenilo, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 37.512,78 EUR. Ker pa je odgovornost tožene stranke omejena z zneskom zavarovalne vsote, je tedaj odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku le razliko med že izplačanim zneskom odškodnine, katerega je pravilno valoriziralo na dan odločanja, in zneskom zavarovalne vsote, kar je tedaj predstavljalo znesek 7.410,51 EUR.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločilo enako, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju kriterijev iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sicer ugotovilo, da bi pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavljal znesek 37.512,78 EUR, vendar pa, ker tožena stranka odgovarja le do višine zavarovalne vsote, dogovorjene s pogodbo, ni dolžna plačati več, zato je ob sojenju v aprilu 2007 prisodilo še razliko med že izplačano odškodnino in zneskom zavarovalne vsote, ob ponovnem sojenju pa je v izpodbijani sodbi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine na podlagi AO-plus zavarovanja v celoti zavrnilo. Tožnik zahteva razliko zaradi prepričanja, da je potrebno v pogodbi dogovorjeno zavarovalno vsoto valorizirati. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da se zavarovalna vsota za vse oblike prostovoljnih zavarovanj, kar AO-plus zavarovanje nedvomno je, ne valorizira, razen če sta pogodbeni stranki valorizacijo dogovorili s pogodbo. Po določbi 921. člena OZ pa tudi prej veljavnega 897. člena Zakona o obligacijskih razmerjih se z zavarovalno pogodbo zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega. Ker je bil v konkretnem primeru tožnik zavarovan za vsoto 8.000.000,00 SIT, je tožena stranka z izplačilom tega zneska izpolnila svojo obveznost iz pogodbe. Sklicevanje na drugačno odločitev v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 109/2002 ni umestno, kar je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v svoji odločbi II Ips 294/2006, v kateri je zavzelo jasno stališče, da se zavarovalne vsote v prostovoljno sklenjenih zavarovanjih ne valorizirajo.

Zmotno je tudi stališče pritožnika, da sodišče prve stopnje ne bi smelo valorizirati nespornega zneska odškodnine, če ni valoriziralo zavarovalne vsote. Valorizacija plačanih odškodnin je potrebna zaradi pravilne uporabe določbe 2. odstavka 168. člena OZ, ki se uporablja tudi glede prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo, po kateri se odmeri povračilo škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj se na ta način zagotovi ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine (glej odločbo VS RS II Ips 79/2007).

Ob upoštevanju navedenih okoliščin pa sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bilo že s pravnomočnim obsodilnim delom sodbe z dne 23.4.2007 odločeno o celotni obveznosti tožene stranke iz sklenjene zavarovalne pogodbe po pogojih AO-plus, v ponovljenem postopku ni bilo dolžno ponovno presojati, kolikšna odškodnina bi bila pravična in v ta namen celo izvajati dodatne dokaze. Tožnik je namreč iz naslova zavarovanja AO-plus prejel celotno zavarovalno vsoto, kar ni sporno. Več od tega tožena stranka ni dolžna plačati, zato je višji zahtevek nedvomno neutemeljen.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo zavarovalne vsote, dogovorjene za zavarovanje pravne zaščite. Po določbi 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje pravne zaščite zaradi uporabe motornega vozila (v nadaljevanju PZMV-97), ki so sestavni del sklenjene zavarovanje pogodbe, imajo poleg sklenitelja zavarovanja zavarovalno zaščito tudi lastnik vozila, upravičeni voznik vozila in upravičeni potnik v zavarovanem vozilu. Tožnik je bil upravičeni voznik vozila, zato ima nedvomno zavarovalno zaščito po sklenjeni zavarovalni pogodbi. Na podlagi 5. člena PZMV-97 se za zavarovalni primer šteje prometna nesreča, zaradi katere je lahko proti zavarovancu uveden kazenski ali upravno kazenski postopek ali v kateri zavarovanec utrpi škodo, za katero je odgovorna oseba, ki ni zavarovana s tem zavarovanjem ali zaradi katere proti zavarovancu uveljavljajo povračilo škode. V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal odškodnino in druge pravice iz sklenjene pogodbe proti zavarovalnici, pri kateri je bila zavarovalna pogodba sklenjena, za nastanek škode pa je odgovoren sam. Torej obravnavani škodni dogodek ne predstavlja zavarovalnega primera v smislu citirane določbe 5. člena PZMV-97. Da sklenjeno zavarovanje ne krije stroškov pravne zaščite pa povsem jasno izhaja tudi iz 2. točke 1. odstavka 6. člena PZMV-97, v kateri je določeno, da zavarovanje ne krije stroškov pravne zaščite pri uveljavljanju zahtevkov iz zavarovalnih pogodb s to pogodbo zavarovanih oseb. Tožnik je oseba, zavarovana s to pogodbo, na podlagi katere uveljavlja odškodnino od svoje zavarovalnice. Tožnik je imel stroške v zvezi z uveljavljanjem svojih zahtevkov na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe in mu jih je tožena stranka tudi povrnila upoštevaje njegov uspeh v postopku. Da pa bi višje stroške tožena stranka morala kriti zaradi prevzete pogodbene obveznosti, pa ob upoštevanju citiranih določil PZMV-97 ni utemeljena zahteva.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev o glavnih zahtevkih pravilna, saj je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, v postopku pa ni storilo zatrjevanih kršitev, kot tudi ne kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče odloči o stroških postopka v sodbi, s katero se konča postopek pred njim (4. odstavek 163. člena ZPP). Temeljni merili za odločanje o stroških postopka sta uspeh strank v postopku (154. člen ZPP) in potrebnost stroškov (155. člen ZPP). Pri ocenjevanju uspeha je potrebno upoštevati uspeh strank v celotnem postopku in ne po posameznih fazah. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da je bila odločitev o stroških postopka v sodbi z dne 23.4.2007 razveljavljena, ugotoviti uspeh strank v celotnem postopku in ne ločeno v postopku do izdaje navedene sodbe in nato še v pritožbenem in ponovljenem postopku. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo v skladu z določbo 2. točke 358. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik v postopku uspel s 34% zahtevka (16.524,38 EUR od zahtevanih 49.120,83 EUR). V tem postopku temelj zahtevka ni bil sporen, saj ga je tožena stranka takoj priznala, upirala se je le višini zahtevane odškodnine in zavarovalnine. Zato zahteva pritožnika, da je potrebno pri ugotavljanju uspeha upoštevati tudi uspeh po temelju, ni utemeljena. Tudi zahteva pritožnika, da je tožnik upravičen do povrnitve celotnih stroškov izvedenine, nima podlage v določbah ZPP. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je odmera pravdnih stroškov kot jo je opravilo prvostopno sodišče glede stroškov, nastalih do izdaje sodbe dne 23.4.2007 v znesku 5.834,04 EUR, v pritožbenem postopku v znesku 827,44 EUR in v ponovljenem postopku v znesku 165,24 EUR pravilna, saj temelji na Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah in izhaja iz podatkov v spisu. Takso za sodbo se plača le enkrat, zato ponovno plačilo in posledično priznanje teh stroškov ni potrebno. Delni umik tožbe v teku postopka na odločitev ne more imeti vpliva, saj je tožnik tožbo umaknil potem, ko je že nastala pretežna večina stroškov. Če pa bi bil umik upoštevan, pa bi bilo potrebno upoštevati nižjo vrednost spornega predmeta tudi za odvetniške stroške, kar bi vplivalo na višino stroškov. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so tožniku v postopku na prvi stopnji nastali stroški v znesku 6.826,72 EUR. V skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP je upravičen do povrnitve 34% nastalih stroškov, torej do zneska 2.321,18 EUR.

Tožena stranka je v postopku uspela s 46%, zato je na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov v takšnem deležu. Njej so nastali stroški v višini 362,92 EUR, zato je glede na uspeh upravičena do povrnitve 166,98 EUR pravdnih stroškov.

Po pobotanju priznanih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka na prvi stopnji v znesku 2.154,20 EUR.

V pritožbenem postopku je tožnik uspel le deloma glede stroškov postopka, ki so stranska terjatev. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sam trpi pritožbene stroške, saj je uspel le z neznatnim delom zahtevka v pritožbenem postopku.