Jedro

Pri ugotavljanju dobička od prodaje stanovanja, kupljenega pod ugodnostnimi pogoji, se valorizira nabavna vrednost (plačana kupnina).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 3.2.1993 zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Izpostave republiške uprave za javne prihodke z dne 29.12.1992, s katero ji je ta odmerila davek od dobička iz kapitala v znesku 130.234,00 SIT, ki ga je dosegla s prodajo stanovanja. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je tožnica 22.1.1992 predmetno stanovanje kupila za 391.445,00 SIT in ga 18.3.1992 prodala za 977.550,00 SIT. Valorizirana vrednost stanovanja je na dan prodaje 18.3.1992 znašala 1.085.281,00 SIT, valorizirana nabavna cena pa 434.113,00 SIT. Od razlike v znesku 651.168,00 SIT pa 20 % davek od dobička iz kapitala znaša 130.234,00 SIT. Po mnenju tožene stranke je bil davek odmerjen v skladu s predpisi, zato pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Tožnica v tožbi navaja, da ni razlike med prodajno ceno in valorizirano vrednostjo stanovanja, in da zato ni osnove za odmero davka od dobička iz kapitala. Tožnica namreč meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila zakon, ker je valorizirala nabavno ceno stanovanja, ne pa vrednost stanovanja ob nabavi, kot to določa 1. odstavek 53. člena zakona o dohodnini. Predlaga, da se obe odločbi odpravita.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 53. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 - ZDoh) je osnova za davek od dobička iz kapitala razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času prodaje, s tem da po določbi 3. odstavka istega člena prodajna cena stanovanja, pridobljenega na podlagi odprodaje družbenih stanovanj, ne more biti nižja od valorizirane vrednosti stanovanja v času pridobitve brez upoštevanja popusta, ki je bil priznan na podlagi predpisa, ki ureja prodajo družbenih stanovanj. V obravnavanem primeru je šlo za prodajo takega stanovanja, katerega vrednost ob nakupu je bila 978.612,00 SIT, tožnici pa je bilo prodano za 391.445,00 SIT, kot izhaja iz kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja z dne 22.1.1992. To stanovanje je tožnica prodala s kupoprodajno pogodbo z dne 18.3.1992. Ob tej prodaji je valorizirana vrednost stanovanja znašala 1.085.281,00 SIT, valorizirana nabavna vrednost pa 434.113,00 SIT. Glede na citirane zakonske določbe je osnova za davek od dobička iz kapitala 651.168,00 SIT. Vrednost kapitala (stanovanja) je za tožnico ob nakupu oziroma v času pridobitve namreč znašala 391.445,00 SIT, toliko kolikor je zanj plačala, in valorizira se ta vrednost kapitala. Drugačno razmišljanje oziroma drugačne tožbene navedbe so glede na zakonsko določbo neutemeljene. Samega izračuna davka od dobička iz kapitala tožnica ne izpodbija.

Glede na navedeno je tožba neutemeljena, zato jo je kot tako sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I).