Jedro

Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Ker gre za nov objekt, bi drugostopenjski organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda po predlagani trasi, po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu ter da javne koristi ni mogoče izkazovati na tak drug način, kot to meni stranka z interesom.

Pri služnostih v javno korist v smislu 110. člena ZUreP-1 gre za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ, zanje pa se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Ne glede na navedeno pa se je glede na načelo specialnosti (3. člen SPZ), po katerem brez objekta ni stvarne pravice, mogoče opreti tudi na določbo 223. člena SPZ, po kateri stvarna služnost preneha, če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena; obstoječi daljnovod pa bo prenehal, saj bo porušen ter zgrajen nov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 352-36/2012 z dne 6. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 300,97 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom B. d.o.o. se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se začne postopek ustanovitve služnosti v javno korist na nepremičnini s parc. št. 2041 k.o. ..., pri kateri je vknjižena lastninska pravica za tožnico do celote (v 1. točki izreka), da dokler postopek ustanovitve služnosti v javno korist ni pravnomočno končan, služnostni zavezanki ni dopusten pravni promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje (v 2. točki izreka), da se v zemljiški knjigi pri prej navedeni nepremičnini zaznamuje začetek postopka ustanovitve služnosti v javno korist (v 3. točki izreka), da se prošnji služnostne zavezanke za podaljšanje roka za stališča in pripombe ne ugodi (v 4. točki izreka), da se zahteva družbe A. d.d. za povrnitev stroškov zavrne (v 5. točki izreka) in da se zavrne zahteva tožnice za povrnitev stroškov, nastalih v postopku ustanovitve služnosti v javno korist (v 6. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je B. d.o.o. dne 9. 7. 2012 vložil zahtevo za omejitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 2041 k.o. ... zaradi posodobitve daljnovoda 110 kV Brestanica – Hudo iz enosistemske (110 kV) v dvosistemsko izvedbo (2 x 110 kV) na odsekih TEB – Družinska vas (SM 84) in Bajnof (SM 102) do RP Hudo (v nadaljevanju DV 2 x 110 kV Brestanica – Hudo). Organ ugotavlja, da je B. d.o.o. kot izvajalec javne službe (Sklep o določitvi upravljalca prenosnega omrežja električne energije v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 54/2000, 22. člen Energetskega zakona, v nadaljevanju EZ) v skladu z drugim odstavkom 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) lahko predlagatelj ustanovitve služnosti, tudi za izvedbo projekta posodobitve daljnovoda in da se po 59. členu EZ šteje, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, v javno korist in se zanjo uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Zahtevi so bile priložene vse priloge, določene v petem odstavku 110. člena ZUreP-1. Obstoječi daljnovod (že vpisan v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture in s pridobljenimi upravnimi dovoljenji z dne 23. 12. 1959, 18. 2. 1960 in 21. 12. 1959) je predmet posodobitve, ki se bo izvedla na podlagi določb 10.2. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) kot vzdrževalna dela v javno korist, saj po Uredbi o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike (v nadaljevanju Uredba) kot taka štejejo tista dela, ki jih je mogoče izvesti v okviru stvarnih pravic in služnosti izvajalca javne gospodarske službe in če se s temi deli ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonsko dovoljenih. Iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor z dne 12. 7. 2010 pa izhaja, da gre v konkretnem primeru za rušenje obstoječega daljnovoda in izgradnjo novega dvosistemskega daljnovoda po trasi obstoječega ter da se bodo gradbena dela izvedla na podlagi Uredbe. Iz investicijskega projekta št. D 778-A 025/270 A izhaja, da je namen rekonstrukcije obstoječega daljnovoda povečanje prenosne kapacitete v dvosistemski daljnovod 110 kV nivoja zaradi zahtev večjih in tehnološko zahtevnejših odjemalcev električne energije po višji kakovosti dobave električne energije ter zagotovitve kakovostnega napajanja celotne regije. Iz načrtov razvoja prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji od leta 2009 do leta 2018 in od leta 2011 do leta 2020, h katerima sta bili pridobljeni soglasji Ministrstva za gospodarstvo z dne 14. 5. 2009 in 25. 5. 2011, pa izhaja, da načrtujeta projekte v prenosnem elektroenergetskem omrežju, ki zagotavljajo cilje dolgoročnega zanesljivega, varnega in učinkovitega delovanja ter upoštevane tehnološke posodobitve celotnega elektroprenosnega omrežja, med njimi tudi rekonstrukcijo DV 110 kV Brestanica – Hudo v dvosistemski daljnovod; iz navedenih načrtov je razvidno tudi, da je pri snovanju posameznih investicijskih posegov upoštevana skrb za okolje in prostor ter da je vsebina razvojnega načrta v celoti skladna z usmeritvami Resolucije o Nacionalnem energetskem programu. S posodobitvijo daljnovoda, ki bo izvedena skladno z novimi standardi, se odpravi tudi nezaželeno križanje daljnovodov, ki predstavlja ogroženost zanesljivosti obratovanja in postopkov vzdrževanja, ko se ob izvajanju vzdrževalnih del na enem daljnovodu zaradi varnostnih zahtev izklopi križajoči daljnovod, kar lahko privede do nezanesljivega napajanja širšega območja Dolenjske in Bele Krajine. Iz strokovnih mnenj o okoljski skladnosti rekonstrukcije DV (referat št. 2100 izdelovalca C.) in poročila o vplivih na okolje za poseg rekonstrukcije DV za elektromagnetno sevanje in hrup (poročilo št. VENO – 2727 izdelovalca C.) izhaja sklepna ocena o sprejemljivosti vpliva daljnovoda za okolje tako s stališča elektromagnetnega sevanja kot tudi hrupa. Organ zaključuje, da je na podlagi vsega navedenega obstoj javne koristi razviden iz dejstva, da gre v konkretnem primeru za gradnjo oziroma posodobitev gospodarske javne infrastrukture – daljnovoda, ki zagotavlja rezervno napajanje dolenjskega elektroenergetskega bazena in je zato njegova posodobitev – rekonstrukcija nujno potrebna zaradi naraščajočega odjema na tem območju, zaradi česar obstoječi daljnovod več ne omogoča zanesljivega napajanja dolenjske regije ob izpadu z daljnovoda 2 x 110 kV Krško – Hudo. Z ustanovitvijo služnosti na konkretnem zemljišču se tako zagotovi možnost izvedbe posodobitve obstoječega daljnovoda, katerega izvedba je predlagana po obstoječi trasi in tako ne bo dodatno obremenjevala predmetnega zemljišča. Na podlagi vseh izvedenih merjenj vplivov na okolje so ti vplivi sprejemljivi in v skladu z veljavno zakonodajo ne bodo presegali zakonsko dovoljenih mejnih vrednosti. Predlagana omejitev lastninske pravice je tako sorazmerna z namenom, ki ga zasleduje, pri čemer gre za najmanjši možni poseg v okolje in zasebno lastnino, kot je še mogoče glede na cilj investicije. Tožnica kot služnostna zavezanka je v postopku ugovarjala, da posodobitev daljnovoda ne predstavlja vzdrževalnih del; da predlagatelj nima nobene stvarne pravice in služnosti na nepremičnini tožnice ter da temu niti dejstvo, da je objekt vpisan in vrisan v kataster gospodarske infrastrukture in prostorski informacijski sistem občine, ne daje stvarne pravice ali služnosti; da se povečujejo vplivi na okolje in sosednje nepremičnine in se tak poseg v prostor šteje za nov poseg in nov vir vpliva; da povišanje stebrov in podaljšanje konzol predstavljata povečanje vpliva na sosednje zemljišče, na okolje in povečanje prenosne moči; da tudi hrup povzroča motnjo ter vpliva na zdravje ljudi; da ni bilo prikazano, kakšna je obremenitev območja s sevanjem; da mora predlagatelj izkazati pravico graditi za vsa zemljišča v trasi daljnovoda in ne le glede zemljišč, na katerih stojijo objekti daljnovoda; da poseg ni načrtovan v skladu z dolgoročnim planom občine za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in srednjeročnim planom od leta 1986 do leta 1990 s spremembami in dopolnitvami od leta 1990 do leta 2003, z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih ter sklepom Občinskega sveta Občine Šmarješke Toplice št. 209, da je potrebne kabelske instalacije v naseljih napeljevati izključno zemeljsko; da se obseg služnosti v točki II. Predloga razlikuje od obsega v točki 5.; da obremenjenost ne more biti na vseh nepremičninah enaka; da prepoved sajenja vegetacije in gradnja objektov ne more biti predmet stvarne služnosti; da zahteva ni vložena v skladu z določbami 110. člena ZUreP-1; da pogodba ni identična z zahtevkom, ki je predmet upravnega postopka; da ni izpolnjen pogoj glede položitve zneska ocenjene odškodnine za nepremičnino ter da cenitev ni zajemala vseh odškodninskih postavk; da je bilo vrednotenje neustrezno; da ni izkazano, da so vsa dela v javnem interesu; da ni bil predložen dokument identifikacije investicijskega projekta, strokovno mnenje o okoljski skladnosti rekonstrukcije DV in poročilo o vplivih na okolje za poseg rekonstrukcije DV za elektromagnetno sevanje in hrup; da je ustanovitev trajne služnosti v nasprotju z določbami Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ); da zahteva po uvedbi nujnega postopka ni upravičena, obrazložena ter utemeljena in da jo je treba zavrniti. B. d.o.o. pa je vztrajal, da so pogoji za izdajo odločbe o ustanovitvi služnosti v javno korist izpolnjeni ter zavrnil vse navedbe tožnice kot neutemeljene, ob ustrezni argumentaciji; v tem okviru je med drugim pojasnil, da je do SM 84 pri ... načrtovano rušenje obstoječega daljnovoda in izgradnja novega dvosistemskega daljnovoda po trasi obstoječega daljnovoda. Upravni organ je presodil, da so navedbe tožnice neutemeljene ter jim ni sledil, pri tem pa je svojo presojo oprl tudi na ugotovitev, da skladnost posega posodobitve obstoječega daljnovoda z veljavnim prostorskim aktom izhaja tudi iz vpogleda v Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice, Uradni list RS, št. 91/12 (v nadaljevanju OPN), saj je iz grafičnega dela prostorskega akta jasno razviden potek obstoječega daljnovoda. Svojo presojo organ opira še na ugotovitev, da je tudi pristojno ministrstvo podalo usmeritev, v katerih primerih je potrebno sprejeti državni prostorski načrt, in po tej v obravnavanem primeru take potrebe ni. Ker je organ presodil, da so izpolnjeni vsi pogoji 93. člena ZUreP-1 za uvedbo postopka ustanovitve služnosti v javno korist, je po določbi prvega odstavka 100. člena v zvezi s 110. členom ZUreP-1 izdal izpodbijano odločbo.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 12. 6. 2013 zavrnilo pritožbi tožnice in družbe B. d.o.o. zoper prvostopenjsko odločbo.

Tožnica izpodbija 1., 2., 3. in 6. točko prvostopenjske odločbe. Navaja, da niso bile izpolnjene vse procesne predpostavke za začetek postopka, kajti predlagatelj je tožnici poslal pogodbo o ustanovitvi služnosti, v kateri je bila predvidena vknjižba služnostne pravice v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča. Torej se pogodba ni nanašala na ustanovitev služnosti v javno korist v skladu s 110. členom ZUreP-1 in 59. členom EZ. Izpolnjeni tudi niso pogoji po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 v zvezi s 110. člena tega zakona. Obstoj javne koristi za ustanovitev služnosti ne more biti izkazan z dejstvi in okoliščinami, na katere se sklicujeta organa prve in druge stopnje. Resolucija o Nacionalnem energetskem programu ne vsebuje določb o DV 2 x 110 Brestanica – Hudo, prav tako ne Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije. V načrtu razvoja prenosnega omrežja v RS za obdobje 2011 do 2018 pa je navedeno, da je DV 2 x 110 Brestanica – Hudo potrebno rekonstruirati do leta 2011; ker ta rekonstrukcija v tem roku ni bila izvedena, to pomeni, da javni interes več ne obstaja. Tožnica se v nadaljevanju sklicuje na tretji odstavek 93. člena ZUreP-1 ter navaja, da je bil državni lokacijski (prostorski) načrt sprejet samo za del rekonstrukcije DV 2 x 110 Brestanica – Hudo, in sicer od stojnega mesta SM 84 do stojnega mesta SM 102, medtem ko za del daljnovoda, ki poteka prek nepremičnine tožnice, državni prostorski načrt ni bil sprejet. Poleg tega iz lokacijske informacije za gradnjo objektov oziroma izvajanje drugih del na zemljiščih in objektih Občine Šmarješke Toplice izhaja, da je potrebno kabelske instalacije v naseljih napeljevati izključno zemeljsko, kar pomeni, da načrtovana rekonstrukcija tudi ni v skladu s prostorskim redom Občine Šmarješke Toplice. Prav tako niti vlada niti občinski svet s sklepom nista ugotovila, da je gradnja oziroma rekonstrukcija predvidena v javno korist (četrti odstavek 93. člena ZUreP-1). Organ prve stopnje tudi ni upošteval določb Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor; te določajo, da so prostorske ureditve energetske infrastrukture za oskrbo z električno energijo prostorske ureditve državnega pomena, ki jih načrtuje država. Obstoj daljnovoda na nepremičnini tožnice pa ne more biti podlaga za obstoj javnega interesa v postopku omejitve lastninske pravice (enako tudi odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 58858/00 in odločitev tega sodišča v zadevi št. 60890/00). Projekt posodobitve daljnovoda 110 kV Brestanica – Hudo iz enosistemske v dvosistemsko izvedbo na odsekih TEB – Družinska vas (SM 84) in Bajnof (SM 102) do RP Hudo tudi ni načrtovan v skladu s prostorskimi sestavinami dolgoročnega občinskega plana in srednjeročnega plana, odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za zunajmestni prostor Mestne občine Novo mesto, ki določa, naj se vsa nova in prenovljena infrastruktura napeljuje v javnem prostoru, kabelski vodi naj se napeljujejo le podzemno in naj se posegi izvedejo tako, da se bivalne razmere ne bodo poslabšale, ter s sklepom Občinskega sveta Občine Šmarješke Toplice št. 209. Prvostopenjski organ se je v obrazložitvi odločbe skliceval na strokovna mnenja o okoljski skladnosti rekonstrukcije DV, na podlagi katerih je podal sklepno oceno o sprejemljivosti vpliva daljnovoda za okolje s stališča elektromagnetnega sevanja in hrupa, pri tem pa je bilo prezrto, da gre v primeru posodobitve daljnovoda 110 kV Brestanica – Hudo iz enosistemske v dvosistemsko izvedbo na odsekih TEB – Družinska vas (SM 84) in Bajnof (SM 102) do RP Hudo zato, da se kapaciteta prenosne moči in prostorske dimenzije bistveno povečujeta, s čimer se povečuje tudi obremenitev v trasi ležečih zemljišč in objektov. Vendar je treba s stališča prostorskega načrtovanja in Uredbe o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju tovrsten poseg šteti za nov poseg v prostor in nov vir vpliva. Pri razvoju energetskih sistemov je potrebno upoštevati načela varstva bivalnega okolja ter izboljšanje kakovosti prostora, zato se na pozidanih oziroma stanovanjskih območjih daje prednost kabelski izvedbi (vkop kablovodov). Povišanje stebrov iz 20 metrov na 31 prav tako predstavlja poseg v okolje in povečanje vpliva na sosednja zemljišča, enako velja za podaljšanje konzol in povečanje števila kablovodov, predvsem pa navedeni posegi predstavljajo povečanje vpliva na okolje zaradi povečanja prenosne moči. Tudi hrup VN daljnovodov sodi med tiste vplive, ki v okolju povzročajo motnjo ter v določenih primerih vplivajo na zdravje ljudi. Zakonodaja o hrupu jasno predpisuje mejne vrednosti hrupa, ki so odvisne od občutljivosti posameznega območja. Med vplive na okolje se šteje tudi elektromagnetno sevanje. Navedenih dejstev, ki jih je tožnica izkazovala z listinami, upravna organa nista upoštevala ter se do njih nista opredelila. Prav tako ni bil postavljen okoljski izvedenec, ki bi se opredelil do teh navedb ter podal izvid in mnenje glede hrupa in elektromagnetnih valovanj, s čimer bi se ugotovilo, ali je omejitev lastninske pravice v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Iz odločb upravnih organov ne izhaja, kakšna je obremenitev predmetne nepremičnine s sevanjem, prav tako ni izkazano, da gre za najmanjši možni poseg v okolje in zasebno lastnino oziroma da je izpolnjen pogoj sorazmernosti. Bistveno manjši poseg v okolje bi predstavljala prestavitev trase daljnovoda na nenaseljena kmetijska zemljišča. V zvezi z zaključkom prvostopenjskega organa, da je varovalni pas enak pri dvosistemskem kot pri enosistemskem daljnovodu in da nepremičnina tožnice ne bo dodatno obremenjena, pa tožnica poudarja, da so se standardi na področju varstva okolja spremenili in so sedaj bistveno strožji. Tožnica dalje navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za vzdrževalna dela na daljnovodu, temveč gre za gradnjo novega daljnovoda, saj bodo obstoječi stebri odstranjeni, postavljeni bodo novi, višji in nanje bo nameščen nov, dodatni trifazni daljnovodni sistem vodnikov. Utemeljevanje, da gre pri projektu posodobitve daljnovoda za vzdrževalna dela, s sklicevanjem na Uredbo, ni sprejemljivo. Tožnica dodaja, da služnostni upravičenec nima nobene stvarne pravice in služnosti na njeni nepremičnini, zato na njih ne more izvajati vzdrževalnih del, ne more pa služnostne pravice dobiti zato, da bi rekonstrukcijo izvedel na podlagi določb Uredbe. Čeprav je objekt v skladu z Uredbo vpisan in vrisan v kataster gospodarske infrastrukture in prostorski informacijski sistem občine, pa to še ne pomeni, da ima kdorkoli na nepremičnini tožnice kakršnokoli stvarno pravico ali služnost; de iure daljnovod na nepremičnini tožnice ne obstaja, zato se na njem ne morejo izvajati vzdrževalna dela. Za novo gradnjo daljnovoda pa bi moral investitor v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazati pravico graditi za vsa zemljišča, preko katerih daljnovod poteka, in ne le za zemljišča, na katerih stojijo objekti daljnovoda. Takšno stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-89/05 z dne 7. 12. 2006. Tožnica dalje navaja, da je nepravilna tudi odločitev o stroških. V zadevi bi bilo potrebno uporabiti določbe prvega odstavka 113. člena ZUP in ne določbe 114. člena tega zakona. Tožnica sodišču predlaga, katere dokaze naj izvede ter naj po izvedbi dokazov odloči, da se prvostopenjska odločba v izpodbijanem delu odpravi ter v tem delu zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek oziroma podrejeno, naj sodišče po odpravi izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe samo odloči tako, da se zahteva za uvedbo postopka ustanovitve služnosti v javno korist na nepremičnini v lasti tožnice zavrne ter da mora tožnici služnostni zavezanec (pravilno: upravičenec) povrniti stroške postopka pred upravnima organoma obeh stopenj. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

B. d.o.o. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega sodnega postopka.

Tožnica v dveh vlogah odgovarja na navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo, vztraja pri svojih navedbah in dokaznih predlogih ter prereka navedbe stranke z interesom.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je akt iz prvega odstavka 100. člena ZUreP-1, ki določa, da mora v primerih iz prvega odstavka 93. člena tega zakona upravni organ izdati o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Po ustaljeni sodni praksi se določba uporablja tudi v primerih ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti v javno korist (sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1).

Ni sporno v zadevi, da predvideni gradbeni poseg (na področju energetike) pomeni uresničitev gradbenega namena iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Po določbi prvega odstavka 59. člena EZ gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo (med drugim) električne energije, je v javno korist; zato se v tem primeru lahko uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Sporno pa je, kaj predvideni gradbeni namen je. Iz predloga za omejitev lastninske pravice na strani 1 izhaja, da predlagatelj vlaga predlog zaradi posodobitve DV 2 x110 kV Brestanica – Hudo, enako izhaja iz navedb na strani 5 predloga, na strani 6 pa predlagatelj navaja, da bo obstoječe daljnovodne stebre ojačal, saj jih bo zamenjal z novejšimi (odstranitev obstoječih stebrov, postavitev novih oziroma možen manjši premik vzdolž osi daljnovoda), nato pa bo nanje obesil še en trifazni daljnovodni sistem vodnikov. Citirane navedbe iz točke IV predloga (stran 6) pa dopuščajo zaključek, da predlagatelj na daljnovodu ne bo izvedel vzdrževalnih del (v smislu 10. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1, je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba), pač pa da gre za gradnjo novega daljnovoda. Pojem vzdrževalnih del v smislu 10. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 se nanaša na vzdrževanje že obstoječega objekta (kar tako velja za točki 10.1. in 10.2. ter tudi 10.3. točko, ki opredeljuje vzdrževalna dela v javno korist), iz predloga za omejitev lastninske pravice pa izhaja, da bodo obstoječi daljnovodni stebri z močjo 110 kV odstranjeni in nadomeščeni z novimi. Daljnovod pa je v smislu točke 1.6. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 objekt gospodarske javne infrastrukture (objekt gospodarske javne infrastrukture je po navedeni točki tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist). Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov; enako stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-89/05 z dne 7. 12. 2006. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Na drugačno stališče sodišča ne more vplivati sklicevanje prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi in predlagatelja B. d.o.o. v postopku na Uredbo o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike, določbo prvega odstavka 6. člena, po kateri se za vzdrževalna dela v javno korist štejejo le tista dela, ki jih je mogoče izvesti v okviru stvarnih pravic in služnosti na nepremičninah, na katerih so zgrajeni oziroma stojijo objekti, naprave in omrežja, ki so potrebna (med drugim) za prenos in distribucijo električne energije in če se s temi deli ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonskih dovoljenih. Gre namreč za Uredbo, izdano na podlagi (tedaj) tretjega odstavka 61. člena EZ, ki se je glasil: Z namenom zagotavljanja gospodarskih javnih služb na področju energetike vlada z uredbo določi vrste vzdrževalnih del v javno korist na objektih, napravah in omrežjih, ki so potrebna za prenos in distribucijo (med drugim) električne energije, skladno z določbami zakona, ki ureja graditev objektov. Nedvomno je bila torej izdana za potrebe postopkov, v katerih stranke pridobivajo upravna dovoljenja za izvedbo gradbenih del, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zato tudi določba prvega odstavka 6. člena te Uredbe v delu, ki kot vzdrževalna dela v javno korist (med drugim) kvalificira taka dela, s katerimi se „ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonsko dovoljenih“, ne predstavlja podlage za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja v postopkih odločanja o uvedbi postopka ustanovitve služnosti v javno korist, to je glede vprašanja, ali je za to izkazana javna korist, kot to meni prvostopenjski organ (ki tudi z okoliščinami, ki naj bi izkazovale sprejemljivost vplivov novega daljnovoda na okolje, utemeljuje ugotovitev o obstoju javne koristi – na strani 4 svoje odločbe). Pa tudi če bi naj bila sprejemljivost vplivov novega daljnovoda na okolje izkazana (v smislu citiranih določb Uredbe), to samo po sebi še ne more pomeniti, da naj bi se v okviru gradbenega posega, v zvezi s katerim je predlagatelj B. d.o.o. vložil predlog za ustanovitev služnosti v javno korist, izvrševala zgolj vzdrževalna dela na obstoječem objektu (in ne gradil nov objekt); temu pritrjuje v odgovoru na tožbo (točka IV) tudi B. d.o.o. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu (navaja, da Uredba nima zveze s predmetnim upravnim postopkom za ustanovitev služnosti v javno korist, kajti podlaga za ta postopek je v 93. členu ZUreP-1 in 59. členu EZ).

Ker bi bilo po navedenem treba šteti, da gre za nov objekt, bi po presoji sodišča tako organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda 2 x 110 kV po predlagani trasi, po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt), kot trdi tudi tožnica, ter da javne koristi ni mogoče izkazovati na tak drug način, kot to meni stranka z interesom B. d.o.o. v odgovoru na tožbo. Slednja se tudi ne more z uspehom sklicevati na sodbo tega sodišča I U 1554/2010 z dne 12. 4. 2012, kajti v navedenem primeru je bila javna korist za ustanovitev služnosti izkazana z državnim lokacijskim načrtom. Sodišče ugotavlja, da organ ni ravnal tako, kot je navedlo sodišče, da bi moral. Iz izpodbijane odločbe (namreč) izhaja, da prvostopenjski organ ugotovitev obstoja javne koristi za ustanovitev služnosti opira kot na relevantno na dejstvo, da gre za gradnjo oziroma posodobitev obstoječega daljnovoda, ki bo izvedena po obstoječi trasi ter ne bo dodatno omejevala predmetnega (tožničinega) zemljišča, ob tem ko je obstoječa trasa razvidna iz OPN Občine Šmarješke Toplice. Iz spisne dokumentacije pa izhaja, da je predlagatelj v predlogu za omejitev lastninske pravice, ki ga je predložil organu, kot relevantne med drugim navajal naslednje okoliščine: da so zemljišča na obstoječi trasi že od leta 1959 na enak način obremenjena z daljnovodom; da je obstoječi daljnovod predviden (z umestitvijo v prostor) v Dolgoročnem planu za obdobje 1986 do 2000, dopolnjenem 1989 Posebne samoupravne interesne skupnosti za elektrogospodarstvo in premogovništvo Slovenije ter vrisan v prostorski informacijski sistem vseh prizadetih občin in v kataster gospodarske javne infrastrukture, zaradi česar so po njegovem mnenju tudi vsa dela, ki izboljšujejo delovanje tega daljnovoda, v javnem interesu; da gre zaradi posodobitve na obstoječem daljnovodu po obstoječi trasi za območje, kjer daljnovod poteka in obratuje od leta 1959 ter je temu prilagojeno celotno življenje, delo in dogajanje; da ima tožnica kot zavezanka zemljišča z daljnovodom že obremenjena ter je celotna uporaba zemljišč temu prilagojena in omejitev lastninske pravice za tožnico ne pomeni novosti itd. Kolikor so navedena dejstva in okoliščine (organa in predlagatelja) izpostavljena kot podlaga stališču, za katero bi iz razlogovanja organa ter navedb B. lahko izhajalo, da ga navedena zastopata (saj ga ne podajata izrecno), da je namreč predlagatelj B. d.o.o. (že) imetnik stvarne pravice v okviru postavljenega daljnovoda, sodišče sodi, da gre za nerelevantno stališče. To najprej glede na določbe SPZ. Pri služnostih v javno korist v smislu 110. člena ZUreP-1 gre namreč za služnosti - za te pa so splošna pravila določena v SPZ - ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ (slednje so služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, ustanovijo pa se v korist določene osebe). Za neprave stvarne služnosti 226. člena SPZ določa, da se zanje glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo osebne služnosti; po teh pa osebna služnost, če je bila ustanovljena v korist pravne osebe, lahko traja najdlje trideset let; daljnovod pa naj bi bil zgrajen leta 1959 (torej pred več kot 30 leti). Ne glede na navedeno pa se je glede na načelo specialnosti (3. člen SPZ), po katerem brez objekta ni stvarne pravice, mogoče opreti tudi na določbo 223. člena SPZ, po kateri stvarna služnost preneha, če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena; obstoječi daljnovod pa bo prenehal, saj bo porušen ter zgrajen nov (tako tudi točka IV. Predloga za omejitev lastninske pravice). Drugi razlog za nerelevantnost prej navedenega stališča prvostopenjskega organa in B. d.o.o. pa je, da ZUreP-1 (tudi) ni podlaga (najprej) za ugotovitev, da služnostna pravica za že zgrajene objekte obstaja (torej za ugotovitev, da pravno razmerje med strankama kot služnostno zavezanko in služnostno upravičenko že obstaja) ter nato za ugotavljanje, ali je izkazana javna korist za služnost za bodoče gradbene posege. Ob povedanem sodišče še dodaja, da se predlagatelj B. d.o.o. kot imetnik stvarne pravice za obstoječi daljnovod sicer tudi ni izkazal. Ker je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v obravnavanem postopku napačno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno tudi materialno pravo, je odločba prvostopenjskega organa nezakonita. Sodišče jo je iz teh razlogov na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Zaradi povezanosti odločitve je sodišče odpravilo prvostopenjsko odločbo v celoti, torej tudi v neizpodbijanih točkah izreka, ki bi samostojno ne mogle pravno učinkovati oziroma so vezane na odločitev v ponovnem postopku.

Sodišče dodaja, da v navedeni zadevi odstopa od pravnih stališč, sprejetih v sodbi I U 826/2013 z dne 17. 12. 2013. Razlogi za odstop izhajajo iz argumentacije v sodbi izraženih stališč.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške v priglašeni višini v skladu s tretjim odstavkom 25. členom ZUS-1 in v okviru zneska povračila iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Glede na uspeh v postopku pa sodišče stranki z interesom povrnitve stroškov postopka ni priznalo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013).