Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 161,24 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki.

Obrazložitev

Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, ko je bil od 1963 do 1996 zaposlen pri toženki.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.700.000 SIT (sedaj 11.266,90 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku do zahtevanih 8.000.000 SIT (sedaj 33.383,41 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo glede odločitve o pravdnih stroških, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 700.000 SIT (sedaj 2.921,05 EUR), za strah 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR), do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožnik ni upravičen.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi celotno zahtevano odškodnino. Prisojena odškodnina ni pravična. Sodišči nista upoštevali sodne prakse (II Ips 70/2001, II Ips 74/2002, sodbe sodišča prve in druge stopnje) niti ugotovitve izvedenca glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi strahu. Tožnik je predlagal vpogled v izvedenska mnenja v drugih spisih. Sklicuje se na izvid kardiologa z dne 15.11.2007. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, da je mogoče tožnikove težave pripisati predvsem azbestozi (ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po koncu glavne obravnave, kar skuša z izvidom z dne 15.11.2007 doseči tožnik), s katerimi tožnik izpodbija dejansko stanje. Z revizijsko kritiko dejanskega stanja se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Vezano je na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), med katerimi je tudi ta, da gre pri tožniku za začetno azbestozo in bolezen plevre (zadebelitev kostalne plevre levo in desno s kalcinacijami na levi diafragmalni plevri). Za individualizacijo konkretnega primera nepremoženjske škode je pomembno tudi, da je prognoza plakov dobra, da se tožnikovo zdravstveno stanje ne slabša, da zaradi azbestne bolezni tožnik nima bolečin in da sedanje stanje bolezni tožniku ne povzroča težjega dihanja, zapiranja ob naporih, dražečega pokašljevanja, pešanja vseh funkcij in upadanja moči (pač pa so to posledice popuščanja srca, kronične obstruktivne pljučne bolezni, pretežno emifizma pljuč pri bivšem kadilcu). Pljučna funkcija je normalna, niso izkazane restriktivne motnje ventilacije niti znižana difuzijska kapaciteta za CO. Plaki mu ne povzročajo subjektivnih niti funkcionalnih težav. Tako ugotovljena dejstva ne omogočajo pravnega sklepanja, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane.

Tožnik se v reviziji sklicuje na sodbe prvostopenjskega in pritožbenega sodišča v podobnih primerih. Glede na razmerje hierarhičnosti med sodišči in glede na njihovo stvarno in funkcionalno pristojnost je razumljivo, da tožnik ne more uspeti s tem argumentom, saj je očitek o odstopu od sodne prakse v sedanji fazi postopka mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami revizijskega sodišča. Dve zadevi revizijskega sodišča, na kateri se tožnik sicer sklicuje, v bistvenih okoliščinah nista enaki tožnikovi (v zadevi II Ips 70/2001 je bil prisoten bolečinski sindrom, potrebna je bila hospitalizacija, ugotovljen psihoorganski sindrom, v zadevi II Ips 74/2002 je bolezen napredovala, pričakuje se hitro napredovanje, napovedana psihična bolezen). Drugačne okoliščine v tožnikovi zadevi utemeljujejo drugačno odločitev.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev postopka, ker sodišči nista sledili tožnikovemu predlogu za vpogled v druga izvedenska mnenja. Glede dokazne vrednosti izvedenskega mnenja, pridobljenega v drugem postopku in med drugimi strankami, velja, da sodbe brez soglasja toženke na takšno izvedensko mnenje ni dopustno opreti.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek zadoščenja, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 15 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za znižanje odškodnine neutemeljena.

Glede na navedeno uveljavljana revizijska razloga nista podana. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene stroške. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007).