Jedro

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kršitve delovne obveznosti, ki so jo določili disciplinski organi. Sodišče lahko to kvalifikacijo spremeni, če ne ustreza ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar pri tem ne sme kriti načela 'reformatio in peius'.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije T., z dne 23.4.1990, s katerim ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in sklepa odbora za pritožbe tožene stranke z dne 18.6.1990, s katerim je bil zavrnjen tožničin ugovor zoper sklep disciplinske komisije.

Sodišče združenega dela Republike Slovenije je kot pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo, ker je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo pravil postopka, da je dovolj in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V razlogih izpodbijane odločbe pritožbeno sodišče navaja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je ob istem dejanskem stanju opravilo spremembo kvalifikacije hujše kršitve delovne obveznosti, ni odločilo v škodo tožnice, in da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo.

V reviziji, ki jo je tožnica vložila na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna uporaba materialnega prava naj bi bila v tem, da je sodišče brez izvajanja dokazov spremenilo kvalifikacijo kršitve, da tudi za spremenjeno kršitev ni bilo dokazov, da je tožnica upoštevala veljavni tečaj, da tožena stranka ni bila oškodovana in da je kazenski postopek zoper tožnico bil ustavljen že v fazi preiskave. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je revizija bila dostavljena Državnemu javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je revizijo vložila po 73. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v takih primerih pa se po določbi 3. odstavka tega člena izpodbijana odločba preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Pravilno je stališče izpodbijane odločbe, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki je bila opredeljena v disciplinskem postopku. Sodišče lahko kvalifikacijo kršitve delovne obveznosti spremeni, kolikor ta ne ustreza ugotovljenemu dejanskemu stanju, tudi v primeru, če samo ugotovi enako dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v disciplinskem postopku oziroma tudi če ne ugotovi drugačnega dejanskega stanja. Pri tem sodišče mora upoštevati le načelo prepovedi "reformatio in peius", torej spremenjena kvalifikacija ne sme biti hujša za storilca, v danem primeru za tožnico. To načelo pa v obravnavanem primeru ni bilo kršeno, saj je disciplinska komisija tožničino ravnanje, s katerim je kršila delovne obveznosti, kvalificirala kot nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi in kot zlorabo položaja ali prekoračitev danega pooblastila. Sodišče pa je to njeno ravnanje opredelilo kot malomarno oziroma neredno izvrševanje del in nalog, kar je seveda blažja oblika hujše kršitve delovne obveznosti. Ali je tožnica s svojim ravnanjem toženi stranki povzročila škodo ali ne, je dejansko vprašanje, obe nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica toženo stranko oškodovala. Zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa tudi ni predmet revizijske presoje (3. odstavek 358. člena zakona o pravnem postopku). Revizijsko sodišče je zato pri presoji uporabe materialnega prava vezano na ugotovljeno dejansko stanje. In v obravnavanem primeru je materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen zakona o pravnem postopku).

Revizijsko sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).