Jedro

Če stranka predlaga opravo pritožbene obravnave (ne glede na to ali pritožbeno sodišče ugotovi, da za to niso podani pogoji - 1. odstavek 380. člena ZKP), pomeni predlog stranke vsekakor izkazano željo po navzočnosti pri odločanju sodišča druge stopnje, torej tudi na seji pritožbenega senata (1. odstavek 378. člen ZKP).

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se ugotovi, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 1. odstavka 378. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v ostalem se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega D.M. oprostilo obtožbe storitve hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ RS. Višje sodišče v Celju je pritožbo oškodovancev kot tožilcev S. in I.C. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stroške kazenskega postopka je sodišče na podlagi 3. odstavka 96. člena ZKP naložilo v breme subsidiarnih tožilcev.

Dne 8.12.2000 je zoper takšno pravnomočno sodno odločbo vložil vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb Zakona o kazenskem postopku in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj ugotovi, da so bile s sodbo sodišča prve stopnje kršene določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in s sodbo ter postopkom Višjega sodišča v Celju določbe 1. točke 1. odstavka 383. člena, 1. odstavka 392. člena in 1. odstavka 378. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Utemeljeno vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da je višje sodišče s tem, ko oškodovanca kot tožilca in njuna pooblaščena ni vabilo na pritožbeno sejo, kršilo določbo 1. odstavka 378. člena ZKP. Omenjeni člen namreč predstavlja razširitev načela akuzatornosti tudi na to fazo postopka. Namen javne seje pred pritožbenim sodiščem je v tem, da se strankam omogoči kontrolo dela sodnika poročevalca oziroma daje možnost stranki, da preveri, ali je bil senat, ki je odločal o zadevi, seznanjen s celotnim gradivom, potrebnim za odločitev.

Stranke lahko v zvezi s tem predlagajo vpogled v določene dokumente ali branje določenega zapisnika oziroma dela zapisnika, poleg tega pa je namen seje še, da strankam omogoči dajanje dodatnih pojasnil k pritožbenim navedbam.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 1. odstavkom 378. člena ZKP dolžno obvestiti stranke, ki so predlagale navzočnost, o seji pritožbenega senata.

V obravnavani kazenski zadevi sta pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje višjemu sodišču predlagala, da naj opravi javno pritožbeno obravnavo (stran 5 pritožbe), na kateri naj izpodbijano sodbo spremeni ter spozna obtoženca za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Če stranka predlaga opravo pritožbene obravnave (ne glede na to ali pritožbeno sodišče ugotovi, da za to niso podani pogoji - 1. odstavek 380. člena ZKP), pomeni predlog stranke vsekakor izkazano željo po navzočnosti pri odločanju sodišča druge stopnje, saj načelo akuzatornosti v širšem pomenu (postopek je spor med dvema strankama), prihaja najbolj do izraza prav med obravnavo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče kršilo že omenjeno določbo Zakona o kazenskem postopku (1. odstavek 378. člena ZKP), vendar pa vpliva te kršitve na pravilnost oziroma zakonitost sodne odločbe vrhovni državni tožilec v zahtevi ni pojasnil. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer pa je potrebno to določbo razlagati tako, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi tudi obrazložena, česar pa vrhovni državni tožilec, kot rečeno, ni storil. Kršitev določbe 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP tako ni podana, saj ni izkazana vzročna zveza med kršitvijo določb ZKP (1. odstavka 378. člena) ter zakonitostjo sodne odločbe.

Neutemeljena pa je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, kjer vložnik uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena. Čeprav vrhovni državni tožilec očita izpodbijani pravnomočni odločbi, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi in da so tudi razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju o odločilnih dejstvih, iz obrazložitve zahteve izhaja le njegovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Tako vložnik opozarja na okoliščino, da je bil obtoženec v času prometne nesreče vinjen, opozarja na ugotovitve izvedenca, da zaužiti alkohol ni edini krivec za nastalo prometno nesrečo ter na s strani sodišča ugotovljeno okoliščino, da je vozil pred nesrečo s hitrostjo nad dovoljeno.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi vse te okoliščine oziroma dejstva ugotovilo, jih upoštevalo pri izreku sodbe ter se jasno opredelilo do vsake izmed obtožencu očitanih kršitev Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, veljavnega v času obravnavane prometne nezgode), saj je zaključilo, da kršitev določb iz 1. odstavka 45. člena in 1. odstavka 51. člena ZTVCP obtožencu ni dokazana, dokazana pa mu je kršitev določb 1. odstavka 46. člena in 1. odstavka 164. člena ZTVCP, vendar pa ti dve kršitvi nista v vzročni zvezi z nastalo posledico. Sodišče lahko spozna obtoženca za krivega tega kaznivega dejanja namreč le tedaj, kadar je dokazana vzročna zveza med storilčevo kršitvijo predpisov in nastalo posledico (pri kvalificirani obliki smrt vsaj ene osebe). V konkretni kazenski zadevi ta vzročna zveza ni dokazana, kar izhaja iz obrazložitve sodbe, zato v zahtevi uveljavljano nasprotje ni podano.

Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca, ki je bila vložena v obdolženčevo škodo (2. odstavek 426. člena ZKP), delno ugodilo in ugotovilo kršitev določbe 1. odstavka 378. člena ZKP (čeprav vpliv te kršitve na pravilnost in zakonitost odločbe ni izkazan), v ostalem, kjer, kot izhaja iz obrazložitve, ne uveljavlja kršitev določb ZKP, temveč le zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP), pa je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.