Jedro

Izhodišče tožene stranke, da je treba kot časovno oporno točko upoštevati čas vložitve tožbe, je pravno napačno. Po 149. členu Stanovanjskega zakona bi nezakonita uporaba stanovanja lahko dobila zakonito podlago le v primeru, če bi podstanovalec stalno prebival v stanovanju več kot dve leti, šteto od izselitve imetnika stanovanjske pravice pa do uveljavitve SZ (19.10.1991). Novi SZ namreč ne pozna instituta nastanka stanovanjskega razmerja s potekom časa, zato dan vložitve tožbe sedanjega lastnika ni pravno odločilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da sta dolžna v roku 90 dni izprazniti dvosobno stanovanje v Ljubljani, Š. 13, in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki ter ji povrniti 180.320,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek (glede izpraznitvenega roka) je zavrnilo. Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je tožena stranka konec leta 1989 preselila k svoji sestri M. S., s katero je od tedaj nepretrgoma živela. Predmetnega stanovanja nikoli ni vzela v podnajem, ampak je s sestro živela v skupnem gospodinjstvu. Sodba je sama s seboj v nasprotju. Na 3. strani je navedeno, da se zoper nezakonito vseljene osebe lahko uvede postopek na izselitev po 50. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih le, če od nezakonite vselitve do vložitve tožbe ni preteklo obdobje dveh let. Iz vseh izpovedb, tako toženih strank, kot tudi prič, pa izhaja, da se je tožena stranka v predmetno stanovanje vselila vsaj tri leta pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena 11.11.1992. Iz 149. člena Stanovanjskega zakona izhaja, da ima podstanovalec, ki s stranko prebiva v stanovanju več kot dve leti, vse pravice, ki bi jih imel kot imetnik stanovanjske pravice. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko ugotovitev o prenehanju ekonomske skupnosti v letu 1990 napravilo na podlagi izpovedi same toženke, zato vsebinsko nasprotna trditev v pritožbi nima podlage v podatkih spisa. Za presojo spora so pravno pomembna naslednja dejstva: - tožena stranka je živela v skupnem gospodinjstvu s sestro prve toženke od leta 1989 do leta 1990; - imetnica stanovanjske pravice M. S. se je v letu 1990 iz stanovanja izselila. Toženca sta imela v času, ko sta v spornem stanovanju bivala z M. S., ki je bila imetnica stanovanjske pravice, status stanovalcev (2. odstavek 5. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR). Ko se je imetnica stanovanjske pravice iz stanovanja izselila, se je tudi na toženca raztezala enaka obveznost (70. člen ZSR). Ker sta ostala v stanovanju, se šteje, da sta ga od tega trenutka dalje (torej od nedoločenega datuma v letu 1990) zasedala nezakonito (2. odstavek 76. člena ZSR). Izhodišče tožene stranke, da je treba kot časovno oporno točko upoštevati čas vložitve tožbe (11.11.1992), je pravno napačno. Po 149. členu Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91-I- 22/2000, v nadaljevanju SZ) bi nezakonita uporaba stanovanja lahko dobila zakonito podlago le v primeru, če bi podstanovalec stalno prebival v stanovanju več kot dve leti, šteto od izselitve imetnika stanovanjske pravice pa do uveljavitve SZ (19.10.1991). Novi SZ namreč ne pozna instituta nastanka stanovanjskega razmerja s potekom časa, zato dan vložitve tožbe sedanjega lastnika ni pravno odločilen. Ker tožena stranka opisanega pogoja, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, ni izpolnila, je tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi 58. člena SZ utemeljen. Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).