Jedro

V zvezi s terjatvijo ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, niso podani vsi elementi odškodninske obveznosti po splošnih pravilih civilnega prava. Na toženi stranki je breme dokazovanja vseh elementov odškodninske obveznosti, razen glede krivde, ki bremeni oškodovalca. Tožena stranka postavitve izvedenca finančne stroke ni predlagala glede temelja oziroma za ugotovitev samega nastanka škode, temveč le glede ocene višine škode. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben, saj je v bistvenem delu sodbe natančno obrazložilo ugotovitev, da škoda ni dokazana, iz česar jasno izhaja, da ugotavljanje višine škode ne bi bilo smiselno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 6. 2015 ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 800,00 EUR bruto, odvoda davka ter neto zneska regresa za redni letni dopust za leto 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila (I. točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova škode v višini 800,00 EUR (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v višini 800,00 EUR bruto, odvesti davek ter ji nato izplačati ustrezen neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni (III. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače (plačilo oziroma odvode prispevkov in drugih javnih dajatev od bruto dosojenega zneska) je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 225,75 EUR, v roku 8 dni od dneva prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen glede zavrnilne IV. točke izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče le pavšalno navedlo, da je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Nastanek škode je bistvenega pomena, sodišče pa je kar samo, brez izvedenskega mnenja, ocenilo, da listine ne dokazujejo škode. Ker je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroške neobrazloženo zavrnilo, je kršen 22. člen Ustave RS. Ker tožniku ni bila dana možnost obravnavanja, je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Površna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ogroža tudi pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Ker ima sodba take pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Jasno je, da je toženi stranki nastala škoda zaradi tožnikove neupravičene odsotnosti z dela, saj je bil delovni proces moten in ga je morala tožena stranka reorganizirati. To je vplivalo na njeno poslovanje, posledično ji je nastala škoda. Obstoji vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožnika in škodo, ki je nastala ravno zaradi njegove nenapovedane odsotnosti. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da pogodba med toženo stranko in družbo A. d.o.o., za katere je bil izstavljen račun (za čas 1. 11. 2013 - 31. 11. 2013) ne dokazuje nastanka škode, ker da je pogodba učinkovala še pred tožnikovo odsotnostjo. Sodišče toženi stranki neutemeljeno očita, da bi morala zatrjevati in dokazati škodo, povzročeno s strani tožnika, saj zakonodaja pojma vzročnosti ne opredeljuje, ampak se zadovolji z zahtevo po njenem obstoju. Če je sodišče menilo, da tožena stranka ni navedla vseh pravnoodločilnih dejstev oziroma, da ni ponudila ustreznih dokazov zanje, bi jo moralo na to opozoriti. Zaradi nepravilnega materialno procesnega vodstva je potrebno pritožbi ugoditi tako, da izpodbijani del sodbe razveljavi in sodišču prve stopnje naloži odpravo navedene procesne pomanjkljivosti. Sicer pa tožena stranka predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve tožene stranke do tožnika in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter v bistvenem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbene navedbe se pravzaprav nanašajo le na ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova škode, v posledici česar je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati vtoževani regres za letni dopust, glede katerega tožena stranka niti ni ugovarjala izpolnitve, ampak se je skušala obveznosti plačila regresa za letni dopust razbremeniti s pobotnim ugovorom v enaki višini, kot se je glasil tožnikov zahtevek.

6. Iz izpodbijane sodbe je jasno razbrati razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjana odškodninska terjatev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zvezi s to terjatvijo niso podani vsi elementi odškodninske obveznosti po splošnih pravilih civilnega prava, ki so: nastanek škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja škode. Izpostavilo je, da nista podana elementa nastanka škode in protipravnega ravnanja, posledično pa tudi ne vzročna zveza med njima.

7. Pritožba glede elementa protipravnega ravnanja pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikov izostanek z dela v času od 19. 11. 2013 do 21. 11. 2013 napačno ocenilo kot upravičen. Zgolj zato, ker je tožena stranka zamujala z izplačilom tožnikove plače, njegov izostanek z dela še ni dopusten. Pravilno pa je sodišče prve stopnje razlogovalo o tem, da tožena stranka ni dokazala nastanka škode. Na toženi stranki je namreč breme dokazovanja vseh elementov odškodninske obveznosti, razen glede krivde, ki bremeni oškodovalca.

8. Tožena stranka postavitve izvedenca finančne stroke ni predlagala glede temelja oziroma za ugotovitev samega nastanka škode, kot to neutemeljeno navaja v pritožbi, saj ga je predlagala le glede ocene višine škode. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben, saj je v bistvenem delu sodbe natančno obrazložilo ugotovitev, da škoda ni dokazana, iz česar jasno izhaja, da ugotavljanje višine škode ne bi bilo smiselno. Res pa je sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga nespretno zapisalo, da ta dokaz ni potreben, ker je tožena stranka že sama ocenila višino nastale škode. Ker pa je ob tem navedlo še to, da izvedeni dokazi tudi sicer zadoščajo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, ni mogoče slediti pritožbi, da zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena. Pritožba tako v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po 22. členu Ustave RS, ki v okviru pravice do enakega varstva pravic vključuje tudi pravico stranke, da ji je zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Ker so v obrazložitvi izpodbijane sodbe razvidni razlogi za zavrnitev navedenega dokaznega predloga, jasno pa je razbrati tudi odločilne razloge za odločitev o pobotnem ugovoru, sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Posledično toženi stranki tudi ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega, da tožena stranka z zaslišanjem direktorja tožene stranke in s predloženimi listinami, med katerimi je tudi v pritožbi izpostavljeni račun, ni dokazala škode, ki naj bi ji nastala zaradi tožnikovega neupravičenega izostanka z dela. Predložene listine dokazujejo zgolj poslovanje tožene stranke v nekem širšem obdobju. Nekatere izmed njih zajemajo tudi čas spornih treh dni tožnikovega izostanka, nekatere se nanašajo na kasnejše obdobje, nekatere pa celo na predhodno obdobje, nobena listina pa ne dokazuje premoženjske škode, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi tožnikovega izostanka z dela.

10. Tožena stranka s sklicevanjem na kršeno materialno procesno vodstvo pri ugotavljanju odločilnih dejstev neutemeljeno zmanjšuje pomen dokaznega bremena, kateremu ni zadostila, posledično pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da njena v pobot ugovarjana odškodninska terjatev ne obstoji.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).