Jedro

Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so delodajalci oziroma zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi bila za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Tožena stranka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženi stranki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve. Tako se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek glede neizvedenega dokaza s postavitvijo izvedenca za varnost in zdravje pri delu.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da del terjatev iz naslova plačila posameznih prispevkov ni zastaral in posledično zmotno zavrnilo ugovor zastaranja. Ker v konkretnem primeru delavec od delodajalca uveljavlja plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, gre torej za denarno terjatev iz delovnega razmerja, kar pomeni, da je relevantna določba 202. člena ZDR‑1 oziroma določba 206. člena ZDR , ki je veljal do 11. 4. 2013. Obe določbi sta zastaranje uredili tako, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožečo stranko od 1. 5. 2014 prijaviti v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in s Kapitalsko družbo skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožeče stranke oziroma tožečo stranko vključiti v nov pokojninski načrt za čas od 1. 5. 2014 dalje." - V II. točki izreka tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni: - za mesec avgust 2011 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 121,50 EUR; - za mesec september 2011 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 109,15 EUR; - za mesec oktober 2011 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožnika v višini 114,36 EUR; - za mesec november 2011 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 112,13 EUR; - za mesec december 2011 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 133,19 EUR; - za mesec januar 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 110,66 EUR; - za mesec februar 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 111,18 EUR; - za mesec marec 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 110,30 EUR; - za mesec april 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 106,01 EUR; - za mesec maj 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 114,46 EUR; - za mesec junij 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 120,51 EUR; - za mesec julij 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 118,84 EUR; - za mesec avgust 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 116,55 EUR; - za mesec september 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 117,21 EUR; - za mesec oktober 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 113,57 EUR; - za mesec november 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 125,59 EUR; - za mesec december 2012 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 132,62 EUR; - za mesec januar 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 124,18 EUR; - za mesec februar 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 116,24 EUR; - za mesec marec 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 119,62 EUR; - za mesec april 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 169,99 EUR; - za mesec maj 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 131,50 EUR; - za mesec junij 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 127,55 EUR; - za mesec julij 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 124,91 EUR; - za mesec avgust 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 135,89 EUR; - za mesec september 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 121,46 EUR; - za mesec oktober 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 124,77 EUR; - za mesec november 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 135,22 EUR; - za mesec december 2013 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 10,55 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 152,81 EUR; - za mesec januar 2014 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 9,25 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 114,47 EUR; - za mesec februar 2014 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 9,25 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 106,71 EUR; - za mesec marec 2014 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 9,25 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 108,75 EUR; - za mesec april 2014 vplačati na račun tožeče stranke pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji 9,25 %, obračunani od bruto plače tožeče stranke v višini 115,65 EUR." - v III. točki izreka tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 577,83 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem se pritožbi tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 135,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožnika od 1. 8. 2011 prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in s Kapitalsko družbo sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika oziroma tožnika vključi v nov pokojninski načrt za čas od 1. 8. 2011 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da na račun tožnika pri Kapitalski družbi vplača mesečne prispevke za poklicno zavarovanje v višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer za obdobje od avgusta 2011 do maja 2019, v presežku pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za vplačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za mesec februar 2016 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.421,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi prvega pooblaščenca z dne 9. 6. 2021 navaja, da bi sodišče moralo pravno praznino zaradi neoblikovanja nove komisije pri Ministrstvu za delo napolniti tako, da bi v postopek pritegnilo izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ki bi de facto edini lahko strokovno in argumentirano pojasnil, ali je bilo delo tožnika v vtoževanem obdobju konkretno takšne narave, da je za kritično obdobje upravičen do vključitve v poklicno zavarovanje oziroma ali je zahtevane pogoje po Sklepu o določitvi delovnih mest kumulativno izpolnjeval ali ne. Ugotavljanje teh pogojev terja individualen pristop, zato bi bilo treba zaslišati tudi predlagane priče A.A., B.B. in C.C.. Opozarja, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo ugovor zastaranja, zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe ZPIZ-1, ZDR-1 in ZDavP-2, ter vztraja, da je zahtevek tožnika zastaral. Nasprotuje stališču sodišča, da strokovna komisija ZPIZ, ki je v zadevi podala odločitev dne 10. 4. 2013, ni pristojna. Ravno zaradi nespornih dejstev, da posebna komisija pri Ministrstvu za delo ni bila oblikovana in, da Vlada RS še ni predpisala meril za vključitev v sistem poklicnega zavarovanja, je za urejanje vprašanj, ki so odločilna v tem postopku, še vedno pristojna ravno strokovna komisija ZPIZ. Pristojnost bi ji lahko bila odvzeta šele z oblikovanjem komisije pri Ministrstvu za delo, kar se pa do vložitve tožbe ni zgodilo.

V pritožbi drugega pooblaščenca z dne 10. 6. 2021 pa še dodatno obširno navaja, da bi se sodišče moralo opredeliti do vseh ugovorov tožene stranke, ki so pravne narave, pa tega ni storilo. Izpostavlja, da je za odločitev pomemben odgovor na vprašanje, kaj predstavlja "dejanski delovni čas", katerega 80 % bi moralo biti prebitega na takšnem delu delovnega mesta voznik avtobusa. V nasprotju z obrazložitvijo sodišča je pomembno, v kakšnem odstotku je tožnik (v odnosu do celotnega delovnega časa) opravljal dela na takšnih delih, tj. delih, v zvezi s katerimi obstajajo znatnejši škodljivi vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost delavcev, kljub temu, da so bili uporabljeni vsi splošni in posebni varstveni ukrepi, določeni s predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, in drugi ukrepi, s katerimi jih je mogoče odpraviti ali zmanjšati. Meni, da kriterij opravljanja 80 % delovnega časa na takšnih delih v predmetni zadevi ni izpolnjen. Vztraja, da gre v konkretnem primeru za spor, ali je tožnik sploh opravljal zdravju škodljiva dela, da bi bil upravičen do poklicnega zavarovanja. Zdravju so namreč škodljiva le dela vožnje avtobusa, ne pa ostala dela iz opisa delovnega mesta voznik avtobusa, kot so dela priprave in pospravljanja avtobusa, opravljanje preventivnih pregledov vozil, posredovanje informacij potnikom, druga opravila v okviru delovnega področja, urejanje delovnega okolja, vodenje evidenc. Ta čas se ne šteje v 80 % dejanskega delovnega časa, na to ne vpliva niti okoliščina, da je bila tožniku tovrstna pravica v preteklosti priznana. Poudarja, da se je od leta 2011 vozni park pri toženi stranki spremenil na boljše, saj je kupila nove avtobuse, zaradi katerih sta bila počutje na delu oziroma udobje pri delu dosti boljša, delo se je, razen izjemoma v času popravil, opravljalo z novimi avtobusi, kar pomeni, da so se delovni pogoji pri toženi stranki bistveno izboljšali. Tožnik in ostali vozniki avtobusov pri toženi stranki gotovo (več) ne opravljajo posebno težkih in za zdravje škodljivih del, zaradi katerih naj bi delodajalci plačevali prispevke za poklicno zavarovanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbi predlaga zavrnitev pritožb tožene stranke.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede zastaranja terjatev, starejših od 5 let pred vložitvijo tožbe.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost izpodbijane sodbe. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijano sodbo se da preizkusiti, saj opisanih pomanjkljivosti in nasprotij nima.

7. V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh trditev strank, temveč samo do trditev, ki so za odločitev pravno relevantne. Če sodišče pojasni svojo odločitev in to ustrezno ter prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno navedlo, zakaj ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do nekaterih pravnih ugovorov stranke, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Jasno je torej, da je sodišče prve stopnje navedbe in (pravne) ugovore tožene stranke štelo za nerelevantne.

8. Tožnik je bil pri toženi stranki od 1. 8. 2011 dalje zaposlen kot voznik mestnega avtobusa, pred tem datumom pa pri pravni prednici tožene stranke, od katere je tožena stranka prevzela delavce, ki so bili zaposleni na delovnih mestih, povezanih z javnim mestnim avtobusnim prevozom. Pravna prednica tožene stranke mu je pravico do poklicnega zavarovanja priznavala in zanj plačevala prispevke pri KAD do 31. 7. 2011, po prevzemu pa je tožena stranka s tem prenehala. Zato je nadaljnje obdobje (do 31. 5. 2019) predmet tega spora.

9. Sodišče prve stopnje je (sklicujoč se na stališča iz judikata VIII Ips 30/2019,1 ki daje odgovore na bistvena vprašanja v tem istovrstnem sporu) pravilno upoštevalo, da je v vtoževanem obdobju poklicno zavarovanje urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), ki v prvem odstavku 201. člena predvideva, da minister, pristojen za delo, imenuje komisijo, pristojno za določitev delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, ki pa še ni bila imenovana. Prav tako vlada v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Tako tudi še ni bil izdan akt o prenehanju dela Komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje (t. i. generičnih delovnih mest), upoštevati stanje pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/2006 in nasl.). Pomemben je Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975), ki je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

10. Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so delodajalci oziroma zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi bila za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana.2 Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Tožena stranka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženi stranki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve. Tako se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek glede neizvedenega dokaza s postavitvijo izvedenca za varnost in zdravje pri delu.

11. Pogoja, da posamezni voznik avtobusa v mestnem prometu (npr. tožnik) prebije na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanske vožnje morale obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da bi bilo nepotrebno ugotavljanje, ali je tožnik v posameznih letih izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa, za kar se zavzema tožena stranka. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 8. 2011 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, tožena stranka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe tožene stranke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje razlagalnega kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.

12. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da del terjatev iz naslova plačila posameznih prispevkov ni zastaral in posledično zmotno zavrnilo ugovor zastaranja. Ker v konkretnem primeru delavec od delodajalca uveljavlja plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, gre torej za denarno terjatev iz delovnega razmerja, kar pomeni, da je relevantna določba 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) oziroma določba 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki je veljal do 11. 4. 2013. Obe določbi sta zastaranje uredili tako, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Stališče o upoštevanju petletnega zastaralnega roka je bilo zavzeto tudi že v uveljavljeni sodni praksi (prim. Pdp 495/2021, Pdp 496/2020, Pdp 83/2021).

13. Tožnik je pred vložitvijo tožbe vložil zahtevo z dne 14. 5. 2019, s katero je od tožene stranke zahteval odpravo kršitev in izpolnitev obveznosti (priloga A4), nato pa 18. 6. 2019 vložil tožbo, vendar tudi v tem primeru velja 5-letni zastaralni rok. To pomeni, da so v tem postopku, v katerem je bila tožba vložena 18. 6. 2019, zastarani vsi zahtevki za plačilo prispevkov do vključno meseca aprila 2014. 14. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke delno ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnika od 1. 5. 2014 prijaviti v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in z njo skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika oziroma tožnika vključiti v nov pokojninski načrt za čas od 1. 5. 2014 dalje, II. točko izreka pa tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za čas od 1. 8. 2011 do 30. 4. 2014 zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Zaradi delno spremenjene odločitve o glavni stvari, kar je zvišalo uspeh tožene stranke v tem sporu (na cca. 29 %), je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z določbami Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) so tožnikovi stroški: tožba 500 točk, prva pripravljalna vloga 375 točk, druga pripravljalna vloga 375 točk, prvi narok 500 točk, odsotnost iz pisarne 170 točk, materialni stroški3 29,2 točk, skupaj 1949,2 točk in 22 % DDV v višini 257,29 EUR. Celotni stroški tožnika tako znašajo 1.426,81 EUR oziroma glede na 71 % uspeh v pravdi 1.013,04 EUR. Tožniku ne pripadajo stroški za posvet s stranko in pregleda listinske dokumentacije, saj so ti vsebovani v drugih postavkah priznanih stroškov, prav tako mu ne pripada strošek za končno poročilo stranki, ker ta še ni nastal. Potni stroški pooblaščenca za prihod na narok niso bili potrebni, saj bi si tožnik lahko izbral pooblaščenca z območja sodišča. Stroški tožene stranke so: odgovor na tožbo 500 točk, prva pripravljalna vloga 375 točk, druga pripravljalna vloga 375 točk, prvi narok 500 točk, trajanje naroka 150 točk, odsotnost iz pisarne 120 točk, materialni stroški 30,2 točk, skupaj 2.050,2 točk in 22 % DDV v višini 270,62 EUR. Celotni stroški tožene stranke tako znašajo 1.500,74 EUR oziroma glede na 29 % uspeh v pravdi 435,21 EUR. Stroški sodne takse za fotokopijo spisa niso bili potrebni kot tudi ne potni stroški pooblaščenca za prihod na narok iz Ljubljane v Maribor in nazaj, saj ima tožena stranka še drugega poooblaščenca z območja sodišča. Po pobotu medsebojnih priznanih stroškov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 577,83 EUR stroškov, v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

16. Pritožbeno sodišče je v preostalem delu pritožbi tožene stranke zavrnilo, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnik na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in drugega odstavka 165. člena ZPP dolžan povrniti sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka glede na uspeh s pritožbo. Pritožbeno sodišče je upoštevaje OT toženi stranki priznalo nagrado za pritožbo v višini 625 točk, 2 % materialnih stroškov, povečano za 22 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR po OT znaša skupaj 466,65 EUR. Tožena stranka je uspela s pritožbo v približnem deležu 29 %, zato ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 135,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. člen ZPP).

1 Z navedeno odločbo je Vrhovno sodišče RS delno razveljavilo odločbo nižje stopnje Pdp 579/2018, zato je v luči načela instančnosti sojenja pritožbeno navajanje v smeri, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasnjevati, zakaj ni sprejelo in povzelo stališč pritožbenega sodišča iz te zadeve, brezpredmetno. 2 ZPIZ-2 v 201.a členu predvideva še posebno komisijo (ki jo prav tako omenja sodišče prve stopnje – v zvezi z ugotovitvijo, da tudi ta komisija ne deluje), ki je pristojna za ugotavljanje, ali pri zavezancu (torej konkretnemu delodajalcu – za razliko od zgornje komisije, ki na splošno določi delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje) obstajajo delovna mesta, ki so posebno težka, zdravju škodljiva in za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, pa tudi, ali delovna mesta zaradi spremenjenih pogojev dela ne ustrezajo več pogojem iz sklepa komisije iz 201. člena ZPIZ-1. 3 Po tretjem odstavku 11. člena OT, tj. v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % nad 1000 točk.