Jedro

Člani organov vodenja ali nadzora morajo pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Standard skrbnosti je tista norma, katere kršitev, oziroma tisti standard, katerega nedoseganje pomeni protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti. V teoriji in praksi je utrjeno stališče, da se odgovornost presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času sprejemanja odločitve oziroma pred samim sprejemom odločitve, torej ex ante.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta toženca pred nakupom delnic izdelala Strategijo nakupa, v kateri sta identificirala visoka tveganja, povezana z naložbo; prav tako sta identificirala možnost obvladovanja teh tveganj preko aktivnega upravljanja družbe na podlagi 75 % lastništva S. Že na podlagi Strategije nakupa, ki sta jo izdelala prav toženca, je torej jasno, da sta vedela, da je treba za obvladovanje tveganj pridobiti 75 % delež lastništva, vendar sta kljub temu sprejela odločitev za nakup delnic po delih.

Odločitev tožencev o pripravljenosti prevzema tveganja je glede na vse okoliščine primera presegla razumne meje.

Izrek

I. Revizija prve toženke se zavrne.

II. Revizija drugega toženca se zavrne.

III. Tožena stranka sama krije stroške revizije.

IV. Toženca sta dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe solidarno povrniti 5.087,40 EUR stroškov revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne).

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je v tem sporu uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi določb 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Toženca sta bivša člana uprave tožnice oziroma njene pravne prednice.

2. _Sodišče prve stopnje_ je v ponovljenem postopku1 zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 547.834,252 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev 13.743,70 EUR stroškov postopka prve toženke in 14.087,05 EUR stroškov postopka drugega toženca, oboje z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. _Sodišče druge stopnje_ je v ponovljenem postopku pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za nerazdelno plačilo 547.834,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 ugodilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 26.570,15 EUR tožničinih pravdnih stroškov in 10.929,80 EUR tožničinih pritožbenih stroškov, oboje z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka).

**Postopek z revizijo**

4. Prva toženka je vložila revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve ustavnih pravic in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V njej je prvenstveno predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, ter s povrnitvijo stroškov revizijskega in pritožbenega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je predlagala ugoditev reviziji z razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje pred drugim senatom.

5. Prva toženka je vložila dopolnitev revizije, ki je Vrhovno sodišče zaradi poteka 30-dnevnega roka za vložitev revizije ni upoštevalo.

6. Drugi toženec je vložil revizijo iz razloga bistvene kršitve postopkovnih določb, kršitev ustavnih pravic in napačne uporabe materialnega prava ter posledično nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V njej je prvenstveno predlagal ugoditev reviziji s spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrženjem pritožbe tožeče stranke oziroma njeno zavrnitvijo in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje ter s povrnitvijo stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki, ki je nanju odgovorila in predlagala, da ju revizijsko sodišče kot neutemeljeni zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Posebej (dodatno) je odgovorila na revizijo prve toženke in ponovila svoj revizijski predlog.

**Uporaba ZPP(-E)**

8. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 25. 5. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. **Relevantno dejansko stanje**

9. Za presojo utemeljenosti revizije so po presoji Vrhovnega sodišča relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč druge in prve stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): – tožnica (oziroma njena pravna prednica) se je ukvarjala z upravljanjem naložb; aktivno upravljanje (večinski lastniki podjetij) s tveganimi naložbami in s tem možnost ustvarjanja višje dodane vrednosti je bilo del njene poslovne strategije; - toženca sta pred nakupom delnic S. dne 14. 5. 2006 pripravila Strategijo nakupa, prestrukturiranja, identifikacijo tveganj, pregled poslovanja, izhodno strategijo (v nadaljevanju Strategijo nakupa); - toženca sta v Strategiji nakupa v zvezi z naložbo v S. identificirala visoko tveganje lastniškega kapitala, visoko tveganje zadolženosti, visoko nevarnost odpisa terjatev do A., visoko finančno tveganje zaradi relativno visoke zadolženosti družbe, visoko likvidnostno tveganje ter visoko tveganje pridobitve in realizacije poslov; - toženca sta v Strategiji nakupa predvidela, da je navedena tveganja mogoče obvladovati po prevzemu večinskega lastništva v S. (75 %); - iz Strategije nakupa kot njegov namen in cilj izhajata prevzem 75 % deleža v S. in njegova finančna sanacija; - toženca sta sprejela odločitev o pridobitvi delnic S. po delih, in sicer(1) 21,6 % lastnih delnic, (2) 13,1 % od P., d. o. o. ter (3) 8,4 % od KAD in 8,4 % od SOD; - toženca kot člana uprave tožnice sta dne 15. 5. 2006 za tožnico kupila131.283 navadnih delnic S. v vrednosti 547.834,25 EUR oziroma 21,6 % lastnih delnic S.; - toženca pred odločitvijo za pridobitev delnic nista pridobila zagotovila drugih lastnikov, da bodo prodali svoje delnice; - s sklepom tožencev z dne 31. 1. 2007 se je v računovodskih izkazih za leto 2006 popravila knjigovodska vrednost naložbe v S. v višini celotne naložbe; - 23. 9. 2009 se je začel stečajni postopek nad S.; - do začetka stečajnega postopka kupca za odkup delnic S., ki sta jih kupila toženca, ni bilo (interes je bil le za odkup celotnega kontrolnega deleža, do katerega pa ni prišlo, ker ni bilo soglasja lastnikov).

**Razlogovanje sodišč prve in druge stopnje**

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da odškodninska odgovornost tožencev ni podana, saj sta poslovno odločitev o nakupu delnic sprejela v okviru poslovne strategije tožeče stranke; poleg tega pa sta pred nakupom delnic pripravila Strategijo nakupa in torej ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Poleg tega sta si ves čas prizadevala za dosego ciljev lastniške konsolidacije in finančne sanacije S. 11. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je podana odškodninska odgovornost tožencev, saj bi morala glede na podatke, s katerimi sta razpolagala v času odločanja o naložbi, to je prepoznano visoko tveganje in nujnost obvladujočega deleža za obvladovanje tveganja, pridobiti zavezo preostalih delničarjev S., da so oziroma bodo pripravljeni prodati delnice, tako da bi tožnica pridobila večinski delež. Odločitev za pridobitev delnic po delih brez zagotovitve, da bo mogoče pridobiti tudi preostali ciljni lastniški delež ter tako izpolniti cilj lastniške konsolidacije in finančne sanacije, ne dosega standarda skrbnosti dobrega gospodarstvenika.

**Revizijske navedbe**

12. Prva toženka sodišču druge stopnje očita spremembo dejanskega stanja brez obravnave, s čimer naj bi ji bila vzeta pravica do izjave in do pritožbe. Sodišču druge stopnje očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bila obrazložitev sodbe nejasna, sama s seboj v nasprotju, brez razlogov o protipravnosti ravnanja kot predpostavki odškodninske odgovornosti in nezmožna preizkusa; protispisna pa naj bi bila navedba, da toženca nista pojasnila, zakaj sta se odločila za nakup delnic po delih. Vztraja, da je bilo mogoče realno pričakovati, da bodo ostali lastniki delnice prodali; da pa do prodaje teh ni prišlo zaradi naknadnega ravnanja nadzornega sveta, ki ni soglašal z nakupom drugega paketa delnic. Takšno ravnanje nadzornega sveta ni bilo predvidljivo, s čimer je pretrgana vzročna zveza. Trdi, da je ravnala v dobri veri in poštenem prepričanju, da je odločitev v najboljšem interesu družbe. Sodišču druge stopnje očita, da bi moralo presojati le, ali sta toženca ravnala v dobri veri in poštenem prepričanju, da je odločitev v najboljšem interesu družbe, in da bi moralo odgovoriti na vprašanje, zakaj ob sporni odločitvi ni bil opravljen paketni odkup delnic do 75 % lastniškega deleža. 13. Drugi toženec v reviziji zatrjuje, da bi bilo treba pritožbo tožnice zavreči, saj naj bi ne bila ustrezno podpisana in naj bi ne bilo izkazano pooblastilo. Poleg tega naj bi izostal sklep nadzornega sveta oziroma skupščine kot materialna predpostavka za uveljavljanje odškodninske odgovornosti uprave. Sodišču druge stopnje očita, da je glede vprašanja zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo in da je spremenilo dejansko stanje brez obravnave. Materialno pravo naj bi zmotno uporabilo tudi glede presoje odgovornosti tožencev; posledično pa naj bi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v zvezi s čimer podaja obsežne revizijske navedbe.

**Navedbe respondentke**

14. Respondentka (tožnica) nasprotuje revizijskim navedbam obeh revidentov. Pri razlogih izpodbijane sodbe, da sta toženca vedela, da je za obvladovanje tveganj treba pridobiti 75 % lastništvo delnic S. in da ni bilo zagotovila drugih lastnikov za prodajo delnic, naj bi šlo za zaključke sodišča druge stopnje glede doseganja standarda skrbnosti in ne za drugačne dejanske ugotovitve. Toženca bi morala vedeti, da nimata nobenega zagotovila za prodajo; pripravljenost zanjo pa bi se lahko ugotovila šele s pogajanji, ki jih toženca nista niti zatrjevala. Drugi toženec ne pojasni, kako naj bi očitki v zvezi s pomanjkljivostjo podpisa in pooblastila, če bi bili utemeljeni, vplivali na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sklep nadzornega sveta ali skupščine za vložitev odškodninske tožbe v situaciji, kot je konkretna, ni materialna predpostavka za uveljavljanje zahtevka. Očitek, da naj bi bila sporna višina škode, pa je ostal nekonkretiziran.

**Presoja utemeljenosti revizije**

15. Vrhovno sodišče preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu in glede tistih razlogov, zaradi katerih je bila revizija vložena (371. člena ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zaradi česar je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, povzete v 9. točki te obrazložitve.

16. Revizija ni utemeljena.

17. Drugi toženec sodišču druge stopnje očita postopkovno kršitev, ki naj bi jo zagrešilo s tem, ko ni zavrglo pritožbe tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je očitkom drugega toženca v zvezi s podpisom pritožbe in pooblastilom za zastopanje obrazloženo odgovorilo v 5. in 6. točki izpodbijane sodbe. Drugi toženec se z obrazložitvijo konkretizirano ne sooči in le ponavlja svoje navedbe iz odgovora na pritožbo, zaradi česar že iz tega razloga z njimi ne more uspeti.

18. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je v konkretnem primeru umanjkal sklep nadzornega sveta oziroma skupščine kot materialna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe zoper upravo, kar naj bi izviralo iz določbe 283. oziroma 327. člena ZGD-1. Namen določbe 283. člena ZGD-1, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave, je ureditev razmerja oziroma kolizije interesov med aktualnim nadzornim svetom in aktualno upravo. V tem sporu je družba uveljavljala odgovornost dveh bivših članov uprave, ki jima je ob vložitvi tožbe mandat že prenehal in z družbo nista bila več v razmerju; zato ni (bilo) nasprotja interesov in tudi ne zakonske podlage, da bi moral odločitev o vložitvi tožbe sprejeti nadzorni svet oziroma da bi moral družbo proti bivšima članoma uprave zastopati predsednik nadzornega sveta. Iz istih razlogov je neutemeljen očitek drugega toženca o neustreznosti pooblastila, ki ga je podpisala uprava in ne nadzorni svet. Uveljavljanje odškodninskih zahtevkov namreč spada med izvirne naloge oziroma pristojnosti poslovodstva, zato je uprava upravičena vložiti takšno tožbo.3

19. Tudi skupščinski sklep v konkretnem primeru ni predpostavka za vložitev odškodninske tožbe. Določba 327. člena ZGD-1 namreč ureja obveznost vložitve tožbe na podlagi sklepa skupščine; določa torej dolžnost, ne le upravičenje uprave tako ravnati, ko skupščina tako sklene.4 Ker pa je šlo v konkretnem primeru za uresničevanje upravičenja, določbe o dolžnosti vložitve tožbe na podlagi skupščinskega sklepa niso uporabljive.

20. Sodišče druge stopnje je vprašanje zastaranja zahtevka5 presojalo na podlagi določb tretjega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja zastaranje pogodbene odškodninske odgovornosti,6 in ne določbe šestega odstavka 263. člena ZGD-1, ki v času škodnega dogodka še ni veljal; zato so revizijski očitki drugega toženca o 'retrogradni' uporabi te določbe neutemeljeni.

21. Oba revidenta sodišču druge stopnje očitata, da naj bi brez obravnave spremenilo ugotovljeno dejansko stanje in s tem kršilo postopkovne določbe. Drugače kot sodišče prve stopnje naj bi ugotovilo, da sta toženca vedela, da je za obvladovanje tveganj potrebna pridobitev 75 % lastništva S. in da ni bilo trdnega zagotovila delničarjev, da bodo prodali svoje delnice. Druga toženka je sodišču druge stopnje očitala še, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o protipravnosti in vzročni zvezi, zaradi česar naj bi bila obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora so določbe 263. člena ZGD-1. Prvi odstavek med drugim določa, da morajo člani organov vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Standard skrbnosti je tista norma, katere kršitev, oziroma tisti standard, katerega nedoseganje pomeni protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti. V teoriji in praksi je utrjeno stališče, da se odgovornost presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času sprejemanja odločitve oziroma pred samim sprejemom odločitve, torej ex ante.

23. Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvah, enakih ugotovitvam sodišča prve stopnje, drugače (sicer pravilno) materialnopravno presodilo. Tako kot sodišče prve stopnje je tudi sodišče druge stopnje ugotovilo, da sta toženca pred nakupom delnic izdelala Strategijo nakupa, v kateri sta identificirala visoka tveganja, povezana z naložbo; prav tako sta identificirala možnost obvladovanja teh tveganj preko aktivnega upravljanja družbe na podlagi 75 % lastništva S. Že na podlagi Strategije nakupa, ki sta jo izdelala prav toženca, je torej jasno, da sta vedela, da je treba za obvladovanje tveganj pridobiti 75 % delež lastništva, vendar sta kljub temu sprejela odločitev za nakup delnic po delih. Negativno dejstvo, da v času sprejema odločitve za nakup prvega dela delnic ni bilo trdnega zagotovila delničarjev za prodajo njihovih delnic,7 prav tako izhaja že iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (21. točka obrazložitve). Sicer pa je videti, da toženca skušata s konstruiranjem bistvenih kršitev določb postopka obiti prepoved revizijskega izpodbijanja dejanskega stanja.

24. Sodišče druge stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejstev zaključilo (14. – 17. točka obrazložitve), da odločitev tožencev za nakup delnic po delih brez predhodne zaveze preostalih lastnikov za kasnejšo prodajo njihovih delnic, ni dosegla standarda skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, v čemer zrcali protipravnost njunega ravnanja.

25. Zatrjevano dejstvo, da naj bi nadzorni svet odklonil soglasje za dodatni nakup delnic S., za presojo ni odločilno.8 Toženca sta namreč soglasje nadzornega sveta iskala šele po pridobitvi prvega svežnja delnic. Kot pa je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, bi bila glede na tveganost naložbe smiselna pridobitev ciljnega 75 % lastniškega deleža z enkratnim nakupom delnic, za kar bi toženca potrebovala soglasje nadzornega sveta že pred sprejemom odločitve za nakup, ali pa vnaprejšnja zaveza preostalih lastnikov k prodaji delnic.9 Tudi izhodna strategija, ki sta jo v okviru sprejete Strategije nakupa pripravila toženca, je predvidevala prodajo kontrolnega paketa delnic, katere pa toženca nista mogla uresničiti, ker kljub zatrjevanemu dodatnemu trudu naknadno nista uspela zagotoviti pripravljenosti zadostnega števila delničarjev za prodajo delnic. Ker razvoj dogodkov po sprejeti odločitvi za presojo odgovornosti tožencev ni odločilen, so neutemeljeni tudi njuni revizijski očitki v zvezi z neizvedbo dokazov, ki se na zatrjevano dogajanje nanašajo.

26. Revizijski očitek procesne kršitve sodišču druge stopnje, ki naj bi tožencema očitalo, da nista pojasnila, zakaj sta se odločila za nakup delnic po delih, čeprav naj bi to po lastnih trditvah storila, je neutemeljen. Ob revizijskem preizkusu je ugotoviti, da sta toženca tekom postopka sicer utemeljevala svojo odločitev o samem nakupu delnic, da pa z ničemer nista pojasnila razlogov, zakaj si nista v prvi fazi zagotovila zaveze ostalih lastnikov k prodaji njihovih deležev v prihodnosti. Prva toženka v reviziji sicer ponavlja, da naj bi bila ponudba za nakup prvega paketa delnic časovno omejena, in ker je bila hitrost odločitve bistvenega pomena, naj bi ob dogovoru z ostalimi lastniki utemeljeno pričakovala, da bosta lahko delnice pridobila naknadno. Vendar pa toženca takšnih dogovorov nista dokazala. Toženca niti nista zatrjevala, da bi si v času trajanja ponudbe prizadevala za pravno zavezujoče dogovore o bodoči prodaji delnic. Zato zgolj s sklicevanjem na časovno omejenost ponudbe ne moreta uspeti.

27. Pri presoji odgovornosti članov uprave v konkretnem primeru revizijsko sodišče ni prezrlo uveljavljenega stališča, da bi pretirano stroge zahteve do članov vodenja in nadzora lahko pomenile oviro za potrebno podjetnost, ki je nujno zavezana tudi s tveganji. Vendar je v tem primeru treba upoštevati, da ni šlo le za poslovno odločitev, ki bi se kasneje izkazala kot zgrešena, temveč za opustitev dolžne skrbnosti ob sprejemanju odločitve, ki je imela predvidljive posledice. Niti uporaba pravila proste podjetniške presoje, na katerega se sklicuje prva toženka, zato ne more privesti do izključitve odgovornosti obeh tožencev. Tudi časovna omejenost ponudbe za odkup lastnih delnic S., na kar opozarja revidentka, ob vsem obrazloženem ne more spremeniti odločitve. Odločitev tožencev o pripravljenosti prevzema tveganja je glede na vse navedeno presegla razumne meje.

28. Prva toženka se v reviziji sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodiščaIII Ips 97/2015 z dne 9. 12. 2015 ter navaja, da naj bi člani uprave v navedeni zadevi ne odgovarjali, kljub temu da so ravnali protipravno (začeli z gradnjo brez predhodne pridobitve gradbenega dovoljena). Vendar revidentka spregleda, da tožencema v konkretnem primeru ni bilo očitano, da bi sprejela odločitev, ki bi kršila prisilne predpise, temveč da v fazi sprejemanja odločitve nista ravnala z zadostno skrbnostjo, zaradi česar zadevi nista primerljivi.

29. Končno so neutemeljeni očitki glede višine škode, saj revidentka z utemeljitvijo, da je bil odškodninski zahtevek sporen že po temelju in torej tudi po višini, ne more uspeti. Z revizijskimi trditvami o tem, da bi bilo mogoče delnice do stečaja S. prodati, pa, ob ugotovljenem dejanskem stanju, da so bile po spornem (delnem) nakupu dane ponudbe le za paketni odkup delnic (75 %), do katerega ni prišlo, ker ni bilo soglasja lastnikov, ne more uspeti niti drugi toženec.

**O utemeljenosti revizije**

30. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

31. Ker glede na obrazloženo uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo prve toženke in revizijo drugega toženca kot neutemeljeni zavrnilo (I. in II. točka izreka).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

32. Ker revidenta z revizijo nista uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krijeta njene stroške(III. točka izreka).

33. Ker revidenta z revizijo nista uspela, morata v skladu s 155. členom ZPP respondentki povrniti 5.087,40 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka), ki jih sestavlja 4.150,00 EUR nagrade za postopek z revizijo, 20,00 EUR pavšalnega zneska za izdatke za stranko in 917,40 EUR priglašenega 22 % davka na dodano vrednost, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Respondentki stroški samostojnega odgovora na revizijo prve toženke z dne25. 10. 2018 niso priznani, saj tak samostojen odgovor ni bil potreben. Respondentka je namreč že s prvim odgovorom z dne 7. 9. 2018 odgovorila na obe reviziji, poleg tega v drugem odgovoru ni podala nobenih dodatnih navedb.

1 V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi zastaranja; takšno odločitev je sodišče druge stopnje kot materialnopravno zmotno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. 2 Izrek sodbe se glasi na 547.834,25 EUR, medtem ko se vrednost spora ves čas postopka označuje v višini 547.834,28 EUR. 3 Glej S. Prelič, Skupščinski sklep kot predpostavka za vložitev odškodninske tožbe zoper člana organa vodenja in nadzora, Podjetje in delo, št. 5, 2013, str. 888. 4 Prav tam. 5 Toženca sta najprej ugovarjala, da je tožbeni zahtevek zastaran na podlagi prvega odstavka352. člena OZ, ker naj bi šlo za neposlovno odškodninsko odgovornost, za katero velja3-letni zastaralni rok. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da gre pri odškodninski odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora za poslovno odškodninsko odgovornost, za katero velja 5-letni zastaralni rok. Nadaljnji ugovor toženca se je nanašal na veljavnost šestega odstavka 263. člena ZGD-1. 6 Pravilnost takšnega stališča izhaja iz sodbe VS RS III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016. 7 Negativa non sunt probanda. Toženca sta sicer zatrjevala, da naj bi takšna zaveza obstajala, vendar teh svojih trditev nasprotnega pozitivnega dejstva nista uspela dokazati v smislu pravno veljavnih zavez, katerih izostanek je bistven očitek v tem sporu. 8 Iz ugotovitev (v obrazložitvi) sodbe sodišča prve stopnje izhaja le, da je nadzorni svet sprejel sklep, da naj uprava v okviru svojih pooblastil ravna s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in ukrene vse potrebno za uspešno reševanje naložbe v SITEEP. Ni pa podlage za zaključek, da je nadzorni svet odklonil soglasje za konkreten dokup delnic. 9 Za dodatne nakupe delnic po delih toženca niti ne bi potrebovala soglasja nadzornega sveta (iz njegovega Poslovnika (A23) namreč izhaja, da je ta dajal soglasja le za sklepanje poslov, katerih vrednost je presegla 200 mio SIT).