Jedro

Opustitev pravnega pouka iz 238. člena ZKP ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se nedovoljeni dokazi v tem primeru nanašajo le na kršitev določb 235. in 236. člena ZKP.

V obravnavani zadevi (2. odstavek 201. člena KZ) gre za trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem začne teči zastaranje šele po prenehanju protipravnega stanja, pri čemer pa v obdobje trajajočega kaznivega dejanja ni možno zajeti obdobja, ki je že absolutno zastaralo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega G.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni G.R. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 140.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bil obsojeni G.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po 1. in 2. odstavku 299. člena KZ in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila izrečena kazen šestih mesecev zapora, za drugo pa sedem mesecev zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen enega leta zapora. V izrečeno zaporno kazen mu je bil vštet čas od 11.9.2003 od 15. ure dalje, ki ga je obsojenec prebil v priporu.

Dolžan je bil tudi plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 100.000,00 SIT povprečnine. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je pri časovni opredelitvi obeh kaznivih dejanj spremenilo datum v opisu dejanja, v odločbi o kazenski sankciji pa je kazni znižalo, in sicer za prvo kaznivo dejanje na pet mesecev, za drugo pa na šest mesecev zapora ter enotno kazen na deset mesecev zapora.

Obsojenčev zagovornik je dne 22.6.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi. Uveljavil je kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi je uveljavil, da priči, obsojenčeva mladoletna otroka M. in G., nista izpovedala tisto, kar se zatrjuje v izpodbijani sodbi, zato je podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navedeni priči sta bili opozorjeni le na določilo iz 2. točke 1. odstavka 236. člena ZKP, ne pa skladno z določilom 238. člena ZKP, ta opustitev pa po mnenju zagovornika pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je na obravnavi dne 21.11.2003 brez soglasja strank prebralo zapisnik o izpovedbi mladoletnih oškodovancev M. in G.R., s tem pa obsojencu vzelo pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, kar predstavlja pravno jamstvo, določeno v EKČP v točki d. 3. odstavka 6. člena. Po mnenju zagovornika tudi niso bili podani pogoji za upoštevanje absolutnega zastaralnega roka, tako da bi bil možen kazenski pregon le za obdobje treh let, to je od 10.9.2000 do 10.9.2003, glede ostalega pa je kazenski pregon zastaral. S tem je uveljavil kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V odgovoru na zahtevo z dne 21.1.2005 je vrhovni državni tožilec H.J. predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Po njegovem mnenju obsojenčev zagovornik v zvezi z zaslišanjem mladoletnih prič posredno uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP glede prič M. in G.R. po njegovem mnenju ni podana, saj je pouk o pravici do odklonitve odgovora na vprašanje v razmerju do bližnjega sorodnika zajeta v širšem pouku kot tem, da zoper obdolženca, v tem primeru očeta, sploh ni potrebno pričati. Pri branju zapisnika o zaslišanju mladoletnih prič je sodišče z očitno pisno pomoto navedlo 229. namesto 331. člen ZKP. Tudi glede zastaranja vrhovni državni tožilec meni, da začne teči šele, ko je protipravno stanje prenehalo, saj gre za trajajoče kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V izpodbijani prvostopenjski sodbi je sodišče izpovedbe mladoletnih prič M. in G.R. ocenilo tudi glede na mnenje sodne izvedenke za klinično psihologijo dr. Z.B. Ne v prvostopenjski sodbi kot tudi ne v sodbi sodišča druge stopnje ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot v zahtevi zatrjuje obsojenčev zagovornik. Z uveljavljanjem te kršitve zagovornik posredno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Iz kazenskega spisa je razvidno, da sta bila obsojenčev sin G.R. in obsojenčeva hčerka M.R. zaslišana ob predhodnem opozorilu iz 2. točke 1. odstavka 236. člena ZKP, da jima ni treba pričati in da nista dolžna ničesar povedati, če tega ne želita, saj se ta postopek pri sodišču vodi zoper njunega očeta. Prisotni psiholog R.T. je povedal, da sta otroka razumela pravni pouk, to sta izjavili tudi obe mladoletni priči. Res je pri tem izostal formalni pravni pouk iz 238. člena ZKP, ki določa, da priča ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon. Glede na izpovedbi obeh prič jima takšna vprašanja niso bila postavljena, kljub temu pa je opustitev tega pravnega pouka pomenila kršitev 238. člena ZKP. Ta kršitev ni v ničemer vplivala na zakonitost izpodbijanih sodb, tako da ne more predstavljati kršitve iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Opustitev navedenega pravnega pouka tudi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se nedovoljeni dokazi v tem primeru nanašajo le na kršitev določb 235. in 236. člena ZKP.

Glede na določbo 5. odstavka 331. člena ZKP (vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo pravilno ugotovil, da gre za očitno pismeno napako z navedbo 229. člena) je neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj iz 3. odstavka 65. člena ZKP, na glavni obravnavi nedopustno. Sodišče v teh primerih lahko le prebere zapisnika o prejšnjem zaslišanju teh oseb. V določbi 3. odstavka 65. člena je posebej navedeno tudi kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 201. členu KZ, za katerega je bil obsojen G.R., žrtvi pa sta bila njegova otroka.

Nepravilno je tudi zagovornikovo pravno stališče, da naj bi se glede kaznivega dejanja po 2. odstavku 201. člena KZ uporabljal relativni zastaralni rok. Sodišče druge stopnje je glede tega kaznivega dejanja pravilno skrajšalo obdobje "od leta 1996" z datumom "od 19.5.1998" ter pri tem upoštevalo absolutni 6-letni zastaralni rok. V obravnavani zadevi gre za trajajoče kaznivo dejanje in zastaranje začne teči šele po prenehanju protipravnega stanja, pri čemer pa v obdobju trajajočega kaznivega dejanja seveda ni možno zajeti obdobja, ki je že absolutno zastaralo.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v tem postopku glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni možno uveljavljati. Glede kršitev zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik, pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo na premoženjsko stanje obsojenca, ki je razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.