Jedro

Za izključno oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila je morala tožena stranka dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja pokojnega, da je bilo njegovo ravnanje nepričakovano in da se posledicam tega ravnanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme. Sodišče pravilno upošteva, da voznik na sicer pregledni cesti ob jasnem vremenu v naselju, vendar v temi, ob vožnji vozil v koloni ni mogel pričakovati, da bi pešec nenadoma omahnil na cestišče, saj voznik ne more poznati psihofizičnih sposobnosti in zdravstvenega stanja pešca.

V primeru ponovljene glavne obravnave se glede vprašanja ponovne izvedbe dokazov uporabljajo določbe 3. odstavka 302. člena ZPP o opravljanju naroka pred spremenjenim senatom (3. odstavek 362. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim vsak od tožnikov iz naslova nematerialne škode zahteva solidarno od obeh tožencev plačilo 7.093,97 EUR (prej: 1.700.000,00 SIT) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje. Zavrnjen je tudi zahtevek prvega tožnika zoper oba toženca za solidarno plačilo odškodnine za materialno škodo v znesku 922,51 EUR (prej: 221.070,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1998 dalje do plačila. Zavrnjen je tudi zahtevek obeh tožnikov iz naslova nematerialne škode (vsakega od tožnikov v višini 1.251,88 EUR prej: 300.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje ter zahtevek prvega tožnika zoper drugo toženko za znesek 555,76 EUR (prej: 133.182,00 SIT) z obrestmi od 20.1.1998 dalje. Tožnikoma solidarno je naložena obveznost povrniti pravdne stroške prvo toženi stranki v višini 2.185,29 EUR, drugo toženi stranki pa v višini 188,75 EUR.

Zoper sodbo se tožnika pravočasno pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vendar drugemu sodniku. Zatrjujeta, da iz kazenske ovadbe PP z dne 30.1.1998 in iz skice prometne nesreče nedvomno izhaja, da je prvi toženec kljub zaviranju z desno polovico sprednje strani vozila zaradi vožnje pod vplivom alkohola trčil v levo stran J. Š.. Prvi toženec je pred trčenjem močno zaviral v dolžini 5,35 m. Pokojni je prečkal cestišče; ni omahnil na cestišče. Opozarjata, da prvi toženec ne zatrjuje, da je pokojni Š. omahnil na cestišče, ampak da pokojnika pred samim trčenjem ni videl. Odločitev sodišča, da je pokojni omahnil na cestišče in da cestišča ni poskušal normalno prečkati, zato označujeta za protispisno. Opozarjata, da sodišče kazenske ovadbe, skice prometne nesreče in izjave prvega toženca ni upoštevalo, svojo odločitev pa ponovno oprlo na posredne dokaze, še posebej na mnenje izvedenca cestno prometne stroke, ki je kot variantno možnost dopustil, da bi pokojni lahko omahnil na cestišče. Če se nekaj lahko zgodi, še ne pomeni, da se je dejansko zgodilo. Dokazno breme v smeri ekskulpacijskih razlogov pa je na strani toženih strank. Sodišču prve stopnje očitata, da ni spoštovalo določb 215. člena ZPP in 177. člena ZOR, zato je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po prvem odstavku in po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarjata, da izračuni, ki jih je opravil izvedenec A, temeljijo na povprečni hitrosti hoje zdravega človeka, pa jih je sodišče uporabilo kljub temu, da je izvedenec B potrdil, da je bil pokojni pri gibalnih sposobnostih močno prizadet in zato zelo počasen. Ker je pokojni hodil počasneje, je do mesta trčenja potreboval več časa kot je 1,5 s in se je posledično vozilo tožene stranke ob začetku pokojnikovega prečkanja cestišča nahajalo na daljši razdalji, kot je izračunanih 17,4 m. Že ob upoštevanju, da bi pokojni do mesta trčenja potreboval 2 sekundi, bi se vozilo tožene stranke pri obračunani hitrosti 45 km/h, nahajalo od mesta trčenja 25 m. Ob upoštevanju povprečnega reakcijskega časa treznega voznika 1 sekundo, bi izračun pokazal, da je bil prvi toženec pred pričetkom zaviranja oddaljen od mesta trčenja 12,5 m in bi lahko ustavil 2 m pred trčenjem. Vse ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na variantne možnosti, še posebej, da bi se prvo toženec lahko izognil prometni nesreči le v primeru, če bi se upoštevala hitrost hoje pešca 0,5 m/s oziroma 3 s, ki bi jih potreboval pokojni do mesta trčenja, označujeta za neutemeljene in protispisne. Te in druge izračune izvedenca A označujeta za nejasne in deloma nasprotujoče listinski dokumentaciji. Izvedenec je upošteval, da je prvi toženec zaviral le 1,2 m, kar je v nasprotju s kazensko ovadbo in skico prometne nesreče, iz katere izhaja, da je toženec pred trčenjem zaviral 5,35 m, zato bi to razdaljo moral prišteti k obračunanim 17,4 m, kar bi pomenilo, da se je toženec takrat, ko je pokojni začel prečkati cesto, dejansko nahajal več kot 20 m od mesta trčenja. Reakcijski čas toženca je glede na stopnjo alkoholiziranosti moral znašati vsaj 2,5 s in ne le 1,3 s. Menita, da je bilo sodišče nekritično, ker ni dalo teže navedbi A., da se je že izkazalo, da so v določenih primerih vinjene osebe reagirale enako kot povprečen človek; še posebej, ker je prvi toženec izjavil, da ni vajen alkohola. Pritožnika menita, da bi bilo potrebno ponovno zaslišanje A oziroma postavitev novega izvedenca cestno prometne stroke, kar sta predlagala. Na ponovljeni glavni obravnavi bi sodišče moralo ponovno izvajati vse izvedene dokaze, razen tistih, glede katerih sta pravdni stranki soglašali, da jih ni potrebno ponovno izvesti. Opozarjata, da nista soglašala z branjem dopolnitev izvedeniškega mnenja A in sta zahtevala dodatno zaslišanje. Ker jima ni bilo ugodeno, je bilo onemogočeno dodatno zaslišanje izvedenca o okoliščinah, ki mu v času izdelave izvedeniškega mnenja niso bile znane. Menita, da nista bila prekludirana s predlogom, da se postavi izvedenec alkoholimetrične stroke, saj sta za dejstvo, da prvi toženec ni alkoholik, izvedela šele na glavni obravnavi 6.10.2008 in tedaj se je pokazala potreba po izvedencu. Z izvedencem bi se ovrgla ugotovitev sodišča, da je prvi toženec kljub izredno visoki vinjenosti in nevajenosti alkohola, reagiral kot povprečen človek. Prvi toženec ni bil posebno skrben voznik, kar je razvidno iz njegove vožnje pod močnim vplivom alkohola. Prečkanje cestišča izven prehoda za pešce je cestno-prometni prekršek, ki pa zaradi izredne pogostosti takšnega ravnanja za voznike motornih vozil ni nepričakovan dogodek, še posebej, ker je do nesreče prišlo v mestnem naselju, na ravnem, preglednem in dobro osvetljenem cestišču. Da je pokojni nepričakovano omahnil na cestišče in da je bil to za prvo toženca nepričakovan dogodek, pa tožena stranka ni dokazala. Ugotovitev sodišča, da je do nezgode prišlo praktično v trenutku po izteku reakcijskega časa prvo toženca, označuje za protispisno, saj je prvi toženec na pokojnika reagiral z zaviranjem še pred trčenjem. Meni, da je (ne)preprečljivosti dogodka treba ocenjevati strogo in objektivno in pri tem upoštevati ravnanje posebej skrbnega voznika, sodišče pa upošteva reakcijski čas vinjenega voznika.

Prvi toženec v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo v celoti stroškovno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je dne 16.1.1998 ob 20.37 uri prvi toženec z osebnim vozilom trčil v pešca J. Š., ki je zaradi poškodb umrl. Ključno dejansko vprašanje, ki se je obravnavalo pred sodiščem prve stopnje in je sporno tudi na pritožbeni ravni, je, ali je pokojni zavestno s počasno hojo prečkal cesto, ali je nanjo nekontrolirano omahnil. Motorno vozilo je v razmerju do pešca nevarna stvar, zato je prvi toženec objektivno odgovoren za nastalo škodo (173. in prvi odstavek 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB; v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje se je zato pravilno osredotočilo na ugotavljanje, ali je tožena stranka dokazala ekskulpacijske razloge za oprostitev objektivne odgovornosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče od tožene stranke ni zahtevalo navajanja dejstev in predlaganja dokazov, oziroma da je dokazno breme prevzelo nase in odločilo na podlagi lastnih miselnih konstrukcij. Predlagani in izvedeni dokazi so bili podlaga za ugotovitev, da je za nesrečo izključno odgovoren pokojni, ker je bilo njegovo dejanje nepričakovano in nepreprečljivo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo 215. člen ZPP in določbe 177. člena ZOR, prav tako pa sodišče druge stopnje ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kot rečeno, je sodišče prve stopnje upoštevaje 8. člen ZPP ugotovilo, da je pokojni s pločnika za pešce omahnil na cesto pred vozilo prvega toženca. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje izvedlo iz izpovedbe prvega toženca, ki je tudi na ponovnem zaslišanju zatrdil, da je pokojnika opazil na dolžini „havbe“, torej se je pokojni nenadoma znašel pred njegovim vozilom. Upoštevajoč tudi mnenje izvedenca B, da je bil pokojni še močneje alkoholiziran kot prvi toženec in da je imel zdravstvene težave, ki so ga močno omejevale pri hoji že ko je bil povsem trezen, je edini možen zaključek, da je pokojni nenadoma, nekontrolirano omahnil iz pločnika na cestišče. Prvi toženec je vozil v koloni, zato bi bilo nelogično, da bi se pokojni zavestno odločil stopiti na cestišče med kolono vozil. Pritožnika se sklicujeta na kazensko ovadbo PP z dne 30.1.1998, kjer je navedeno, da je pokojni stopil v levo na cestišče z namenom prečkati vozišče. V kazenski ovadbi je omenjeno, da je pokojni nenadoma stopil na vozišče, kar pomeni, da se je moral gibati hitro, kar pa, kot rečeno, z običajno hojo ni bil sposoben storiti. Ovadba vsebuje prve zbrane informacije, ki so bile v dokaznem postopku preverjene in dopolnjene na podlagi izvedenih dokazov. Logičen zaključek ob vsem povedanem torej je, da se je pokojni gibal za njegove sposobnosti neobičajno hitro, torej, da je omahnil na cestišče. Ni res, da tožena stranka takega gibanja ni zatrjevala. Že v odgovoru na tožbo je zatrdila, da je pokojnega nenadoma zaneslo na cestišče, prvi toženec pa je vztrajal pri teh trditvah tudi v pripravljalni vlogi z dne 19.5.2006. Res je, da prvi toženec v svoji izpovedbi pokojnikovega gibanja ni označil kot omahnitev na cestišče, je pa zatrdi, da na cesto ni prišel z normalnimi gibi (hojo), ampak nenadno hitro, da ga je opazil, ko je bil že pred vozilom. Način pokojnikovega gibanja, ki ga je B dopustil, se je v povezavi z drugimi dokazi izkazal kot verjeten in edino možen. Izpoved prvega toženca, skice prometne nesreče, mnenja izvedenca B potrjujejo pokojnikovo vinjenost, njegovo gibalno (ne)sposobnostjo, kar je v povezavi z dejstvom, da se je pokojni nenadno znašel na cestišču sredi kolone, tudi za sodišče druge stopnje ustrezna podlaga za zaključek, da je pokojni omahnil na cestišče. Na podlagi ugotovitve, da je pokojni omahnil na cestišče, je izvedenec A podal izračun, da se je pokojni iz svojega položaja na pločniku do mesta trka (1,5 m) premaknil v 1,5 sekunde, kar pomeni, da se je v tem delu gibal s hitrostjo 1 m/s. Pritožba pravilno ugotavlja, da je hitrost 1 m/s primerljiva s hitrostjo hoje povprečnega zdravega človeka, kar pa za predmetno zadevo ni pomembno, saj gibanje pokojnika ni bilo kontrolirano, k njegovi hitrosti pa je lahko prispevala tudi višinska razlika med pločnikom in cestiščem. Izračun pritožnikov temelji na dejstvu, da je pokojni od pločnika do cestišča potreboval dve sekundi, kar pa nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Nadalje je izvedenec upošteval, da je prvi toženec vozil s hitrostjo 45 km/h in je na pešca reagiral, ko je bil od njega oddaljen 17,4 metra. Izvedenec je razdaljo 17,4 metra izračunal tako, da je upošteval reakcijski čas vinjenega človeka (torej prvega toženca) 1,3 sekunde, kar z upoštevanjem hitrosti vožnje 45 km/h pomeni razdaljo 16,2 metra, k temu pa je dodal še pot, prevoženo med trenutkom začetka zaviranja in trenutkom trka v dolžini 1,2 metra. Očitno je torej, da je izvedenec s tem, ko je upošteval reakcijski čas vinjenega človeka, ustrezno izračunal razdaljo med krajem, kjer je toženec zaznal pokojnega in točko trčenja. Na osnovi teh podatkov (17,4 m) je izvedenec izračunal, sodišče pa preverilo, ob vožnji s kakšno hitrostjo bi voznik z normalnimi psihofizičnimi reakcijami ustavil pred točko trčenja. Izračun je pokazal, da v primeru, če bi se vozilo gibalo s hitrostjo 35 km/h. Zmotne so pritožbene navedbe, da je mnenje izvedenca A nejasno, ker naj bi ta upošteval, da je prvi toženec zaviral le 1,2 metra. Izvedenec je na podlagi skice prometne nesreče upošteval, da je prvi toženec zaviral 1,2 metra pred trkom, kar pa ne pomeni, da je v celoti zaviral samo 1,2 metra. Pri izračunavanju hitrosti vozila prvega toženca je izvedenec upošteval celotno zavorno pot, ni pa bilo potrebno dolžine celotne zavorne poti prišteti k obračunanim 17,4 metrom, prevoženim med voznikovo zaznavo pokojnika in trkom, glede na to, da je bila večina zavorne poti narejena po trku. Pritožba ne pojasni, katera strokovna literatura navaja, da je reakcijski čas vinjenega človeka z 2,23 promila alkohola v krvi vsaj 2,5 sekunde, poleg tega pa pritožnika uporabljenemu podatku (reakcijskemu času vinjenega človeka 1,3 sekunde) do konca glavne obravnave nista nasprotovala. Ali so v določenih primerih vinjene osebe reagirale enako kot povprečen človek, za konkretno zadevo ni pomembno, saj je pri izračunu kraja, kjer je voznik zaznal pokojnega, izvedenec upošteval reakcijski čas vinjenega človeka, kar pomeni, da reakcija povprečnega človeka ni pomembna.

Tožnika sta že tekom postopka na prvi stopnji predlagala ponovno zaslišanje izvedenca A oziroma postavitev novega izvedenca cestno prometne stroke. Sodišče prve stopnje je kot nepotrebna zavrnilo oba dokazna predloga, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo. Izvedenec A je bil zaslišan na naroku 21.11.2005, kjer je strokovno mnenje podal in dopolnil v obsegu, kot je bilo zahtevano, zato za ponovno zaslišanje ni bilo razloga. Pritožba ne pojasni, katere ugotovitve je izvedenec A tekom postopka spreminjal, na katera vprašanja med zaslišanjem ni odgovoril. Take pavšalne navedbe ne morejo biti razlog za ponovno ali dodatno zaslišanje izvedenca. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno angažirati novega izvedenca cestno-prometne stroke, saj mnenje izvedenca A strokovno ni pomanjkljivo. Pritožnika neutemeljeno izpodbijata po izvedencu upoštevano hitrost pokojnika 1 m/s, izračuni, ki izhajajo iz ugotovljene hitrosti pokojnika, pa so pravilni. Izvedenec A je podatek o hitrosti gibanja pokojnega 1 m/s zgolj uporabil, njegovo mnenje na zaključek sodišča o tem dejstvu ni imelo vpliva, zato razlogov za postavitev drugega izvedenca cestno-prometne stroke ni bilo.

Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče prve stopnje na ponovljeni glavni obravnavi moralo ponovno izvesti vse dokaze, glede katerih pravdni stranki nista soglašali, da se preberejo zapisniki o njihovi izvedbi. V primeru ponovljene glavne obravnave se glede vprašanja ponovne izvedbe dokazov uporabljajo določbe 3. odstavka 302. člena ZPP o opravljanju naroka pred spremenjenim senatom (3. odstavek 362. člena ZPP). Ko se stranke glede ponovne izvedbe dokazov izjavijo, sodišče samo odloči, ali se bodo priče in izvedenci zaslišali znova. V ponovljenem postopku je uporabno tudi predhodno izdelano pisno izvedensko mnenje (konkretno dopolnitve izvedenskega mnenja A), ki je del spisovnega gradiva. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnikoma po tem, ko je prvi toženec povedal, da ni redni uživalec alkohola, ni bila dana možnost izvedencu zastaviti vprašanja o reakcijskih sposobnostih prvega toženca in posledično izpodbiti obračun časovno potne analize. Tožnika sta že pri prvem zaslišanju prvega toženca imela možnost zastaviti vsa potrebna vprašanja, poleg tega pa izvedenec cestno-prometne stroke nima potrebnega znanja, da bi lahko pojasnil, kako alkohol vpliva na človeka, ki ni redni uživalec alkohola, kar nenazadnje v nadaljevanju ugotavlja tudi pritožba sama. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokaz s postavitvijo izvedenca alkoholimetrične stroke, ki bi pojasnil, kako vsebnost alkohola vpliva na reakcijske sposobnosti pri vožnji, saj bi takšen dokaz tožnika lahko predlagala pravočasno, glede na to, da vinjenost prvega toženca v nobeni fazi postopka ni bila sporna. Tekom postopka dana potrditev, da voznik ni alkoholik, ni dejstvo, ki bi opravičevalo uporabo 4. odstavka 286. člena ZPP.

Nenadna omahnitev na cestišče v krajevnih in časovnih okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi po stališču sodišča druge stopnje tudi za posebej skrbnega voznika nepričakovan dogodek. Voznik sicer res v naselju, vendar na pregledni cesti, ob jasnem vremenu, vendar v temnem delu dneva, ob vožnji vozil v koloni ne more pričakovati, da se bo pešec nenadoma znašel na cestišču. Ugotovitev, da je prvi toženec vozil v koloni, je odločilnega pomena. V povezavi z dejstvom, da je pokojni na cestišče omahnil, je utemeljen zaključek, da ne gre za situacijo, ki jo lahko skrben voznik pričakuje. Prvi toženec je s tem, ko se je v koloni vozil pomikal s hitrostjo kot pred njim vozeča vozila in se osredotočil na vozila pred njim, ravnal s potrebno skrbnostjo. Njegovo osredotočanje na pešce na pločniku bi povzročilo druge vrste nevarnost. Od voznika se zahteva sto odstotna pozornost na dogajanje na vozišču, zato bi bilo hipokritično za konkretno situacijo trditi, da bi morala biti voznikova pozornost osredotočena na pločnik, iz katerega po normalnem teku stvari nevarnosti ni bilo pričakovati. Pritožbeni očitek, da bi prvi toženec lahko že na daleč videl pokojnega, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj v koloni vozeča vozila zastirajo pogled na cestišče in pločnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil dogodek objektivno gledano nepredvidljiv tudi za abstraktnega skrbnega voznika.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (drugi odstavek 177. člena ZOR), tako da so pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene. Kot je že pojasnjeno, je odgovornost prvega toženca za nastali škodni dogodek objektivna, ker je nastala v zvezi z nevarno stvarjo. Za izključitev odgovornosti imetnika motornega vozila je morala tožena stranka dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja pokojnega, da je bilo njegovo ravnanje nepričakovano in da se posledicam tega ravnanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme. Izhodišče za presojo, ali je ravnanje pokojnega za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)preprečljivo, je objektivno in abstraktno, merilo za presojo pa je posebej skrben človek. Trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti na toženi stranki, ki je, tudi po mnenju sodišča druge stopnje, temu bremenu zadostila.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožnika izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Prvi toženec je dolžan kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, ker niso bili potrebni, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).