Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, ker naj bi tožnik kršil navodila zdravnika, ni utemeljena. Tožnik je imel sicer res predpisano, da mora biti v času zdravljenja doma in mirovati, kar pa ne pomeni, da bi moral biti ves čas v svojem stanovanju (sobi v nastanitvenem domu), ampak se je lahko sprehajal po domu do sosednjih sob in do dvorišča, saj to ni poslabšalo njegovega zdravstvenega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 23. 4. 2010. V 2. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo, ga od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dne 24. 4. 2010 prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, obračuna plačo in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delal, plača obvezne prispevke za socialno zavarovanje ter akontacijo davka, tožniku pa izplača neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu dalje za plačo preteklega meseca do plačila, v 8 dneh. Naložilo ji je tudi, da tožniku povrne stroške postopka v višini 555,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Podredno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v delu 2. točke izreka, kjer ji je naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo ter odločitev spremeni tako, da z uporabo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006, 46/2007 in 103/2007) ugotovi trajanje delovnega razmerja ter delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in prizna ustrezno denarno odškodnino. Navaja, da je izredna odpoved pravočasna tudi zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja dne 20. 3. 2010, ker se je s tožnikovim nespoštovanjem navodil pristojnega zdravnika seznanila šele s prejemom zapisnikov o opravljenem laičnem nadzoru izrabe bolniškega staleža 29. 3. 2010, kar je prvi dan po opravljenih nadzorih. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo pisnega pojasnila imenovane zdravnice. Tožena stranka podrobneje opisuje vsebino določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 z nadaljnjimi spremembami) v delu, kjer so urejene obveznosti zavarovanih oseb v času zadržanosti od dela. Poudarja, da niti tožnik, niti osebna zdravnica imenovane zdravnice nista opozorila na morebitne nejasnosti ali nepravilnosti v odločbah o začasni zadržanosti od dela. Toženi stranki ni bila znana obsežnost ali teža tožnikove poškodbe in tudi ne način zdravljenja. Dokazala je, da je bil tožnik 27. 3. in 28. 3. 2010 dejansko v Bosni in Hercegovini, glede predložitve in dokazovanja z ustrezno listino bi sodišče prve stopnje moralo postopati po petem odstavku 227. člena ZPP. Tožena stranka je takoj zahtevala predložitev potnega lista, za domnevno izgubo je tožnik vedel pred prvim narokom za glavno obravnavo, kljub temu pa tega dejstva ni pravočasno navedel. Nedokazana je tožnikova trditev, da mejni organi ob prehajanju meje med Slovenijo in Hrvaško ter Hrvaško in Bosno in Hercegovino neredno odtisnejo štampiljko v potni list. Dejstvo je, da tožnika 27. 3. 2010 nihče ni videl in ga tudi ni bilo v okolici stavbe, kjer z družino prebiva. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo predlaganih prič, H.H. in M.B. ter zavrnitve dokaza, s katerim sta soglašali obe stranki, ni utemeljilo. Za toženo stranko je nesprejemljivo, da bi tožnika ponovno sprejela na delo, to bi povzročilo negativne reakcije ostalih zaposlenih.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in opozarja, da navedbe, da je zapisnike o opravljenem laičnem nadzoru tožena stranka prejela šele 29. 3. 2010, pomenijo nedopustno pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb imenovane zdravnice. Ugotovilo je, da so te navedbe v nasprotju z mnenjem osebne zdravnice. Pravila ne predvidevajo posebnega pravnega sredstva zoper odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v zvezi z navodili o ravnanju v času zadržanosti od dela. Prav tako Pravila ne razvrščajo veljave navodil, glede na to, kdo jih je podal. Do kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja pride le, ko delavec ne spoštuje navodil zdravnika in se v posledici zdravljenje podaljša. Osebna zdravnica je tožniku priporočila, da fizioterapijo nadgradi s kolesarjenjem in vsaj dveurno hojo dnevno. Očitek, da tožnik v času zadržanosti od dela oz. izvedene kontrole ni bil na svojem domu, je presplošen in ne zadošča za ugotovitev, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Potni list je tožnik predložil na vpogled na obravnavi 15. 11. 2010, pooblaščenka je ob prvem obisku tožnika pregledala potni list, v katerem za obdobje od 26. 3. do 28. 3. 2010 ni bilo odtisa štampiljke o prehodu meje. Prejšnji potni list je izgubil ravno zaradi psihičnih težav, ki so posledica nezakonite odpovedi. Da ob koncu tedna 27. 3. do 28. 3. 2010 ni bil v BiH, je tožnik dokazal tudi z overjenim pooblastilom z dne 26. 3. 2010, iz katerega se vidi, da je avto posodil. V stavbi, kjer prebiva, tožnik pozna le okoli 10 stanovalcev, zato ni verjetna izpoved detektivke, ki je opravljala nadzor bolniškega staleža, da so ji neznani stanovalci dajali obvestila o tožniku. Za priči H.H. in M.B. tožena stranka šele v pritožbi navaja, da bi lahko izpovedala o odhodih tožnika v Bosno in Hercegovino, kar predstavlja nedovoljeno novoto. V teku postopka na prvi stopnji tožena stranka ni dokazala razlogov za uporabo instituta prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi kakorkoli vplivale na zakonitost postopka in s tem na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Tožnikov delodajalec je 23. 4. 2010 tožniku izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi z utemeljitvijo, da tožnik ni spoštoval navodil pristojnega imenovanega zdravnika oz. zdravniške komisije v času odsotnosti z dela zaradi zdravljenja poškodbe pri delu. Delodajalec lahko po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Kdo je „pristojni zdravnik“ določajo Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ UPB-2, Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami) ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Po drugem odstavku 233. člena Pravil so osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija glede dajanja navodil o ravnanju v času zadržanosti od dela, v pristojnostih izenačeni. V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma, v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oz. v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oz., če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

Imenovani zdravnici sta v odločbah z dne 27. 1. 2010 in 30. 3. 2010 za čas zadržanosti od dela od 21. 1. 2010 do 30. 5. 2010 dejansko navedli, da mora biti tožnik, ki se zdravi doma, na svojem domu in mirovati. Odsotnost z doma je dovoljena le ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo. Glede očitkov, da se tožnik ni ravnal po navodilih imenovanih zdravnic za dne 20. 3. 2010, kar naj bi poslabšalo uspešnost zdravljenja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da takšen očitek ni utemeljen. Iz nobenega zdravniškega izvida, kot jih je za obdobje od 5. 3. 2009 dalje predložil tožnik, ne izhaja, da je potrebno popolno mirovanje ter da je zaradi nevarnosti poslabšanja zdravja nedovoljen odhod iz sobe, v kateri prebiva z družino, tudi do sosednjih stanovanj ali dvorišča stavbe, ki dejansko predstavlja hotelsko nastanitveni objekt, ne pa tožnikov dom v pravem pomenu besede. Specialist travmatolog v izvidu z dne 22. 1. 2010 (priloga A4) predlaga ponovitev fizioterapije za krepitev mišic in ultrazvočno masažo sprednjega dela kolena v predelu brazgotin. Imenovani zdravnici sta dovolili odsotnost z doma ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo, ob tem je potrebno upoštevati, da mnenje ni bilo podano na podlagi osebnega pregleda tožnika. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpoved osebne zdravnice, ki naravo tožnikovih poškodb in potek zdravljenja dobro pozna in ki je potrdila, da se je tožnik v marcu 2010 lahko gibal v stavbi, v kateri je živel, neprimerno zanj bi bilo le fizično delo, zaradi krepitve mišic bi mu priporočala športno aktivnost, kolesarjenje in hojo. Osebna zdravnica, ki glede navodil o ravnanju v času zadržanosti od dela nima drugačnih ali manjših pristojnosti od imenovane zdravnice, je odločitve o mirovanju ocenila kot neživljenjske in izrazila prepričanje, da tudi imenovana zdravnica ni mislila ali pričakovala, da bo tožnik ves čas doma popolnoma miroval. Že od 26. 3. 2009, to je leto dni pred spornimi dogodki, vendar po poškodbi (tožnik se je poškodoval 4. 3. 2009), tožnik ni imel predpisanega popolnega mirovanja, temveč izvajanje fizioterapevtskih in drugih vaj za krepitev mišičja.

Nedokazana je trditev, da naj bi tožnik v dneh 27. 3. in 28. 3. 2010 celo odpotoval iz kraja bivanja v Bosno in Hercegovino. Predložil je pooblastilo za osebno vozilo (priloga A6), iz katerega se vidi, da je 26. 3. 2010, torej pred spornimi dnevi overil svoj podpis. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da razumno ni mogoče pričakovati, da bi tožnik pooblastil za uporabo osebnega avtomobila drugo osebo, če je naslednji dan oz. čez dva dni nameraval sam odpotovati v drugo državo. Izjava A.P. (priloga A12), da je s tožnikovim izposojenim avtomobilom 26. 3. 2010 potoval v Bosno, se ujema z omenjenim pooblastilom.

Tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da je sodba nezakonita, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe petega odstavka 227. člena ZPP v zvezi s pribavo tožnikovega potnega lista. Za listino, s katero želi stranka dokazati določeno dejstvo, mora biti ugotovljeno, da jo stranka dejansko ima. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ima tožnik potni list, izdan 22. 6. 2010, kar je po spornih datumih in takšna listina ne more biti dokaz, da je tožnik brez dovoljenja pristojnega zdravnika zapustil kraj bivanja. Iz ugotovitve sodišča na naroku 15. 11. 2010 (list št. 59 sodnega spisa) izhaja, da je tožnik 14. 6. 2010 pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Bosne in Hercegovine v Ljubljani zahteval izdajo potnega lista. Dokaz s predložitvijo potnega lista je tožena stranka predlagala v odgovoru na tožbo, ki je bil pooblaščenki tožnika, kot izhaja iz vročilnice, priložene listu št. 22 v sodnem spisu, vročen 16. 6. 2010. Glede na sosledje dogodkov ni niti verjetno, da bi tožnik, z namenom, da onemogoči dokazovanje pravno pomembnih dejstev, še predno je bil seznanjen s predlogom tožene stranke, da se kot dokaz upošteva njegov potni list, zahteval izdajo novega potnega lista. Tožnik je potni list, s katerim razpolaga, na zahtevo sodišča predložil in to ni bil dokaz, s katerim bi se potrdile toženkine navedbe, da je potoval v tujo državo v času, ko bi po odločbi imenovanega zdravnika moral mirovati na domu, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožnik potni list, ki je veljal v spornem obdobju, izgubil. Ugotovitev tožene stranke, oblikovana na podlagi nadzora po pogodbi z družbo za varnostno svetovanje, da se tožnik na določene dneve ni nahajal neposredno v sobi, kjer z družino sicer prebiva, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, ne zadošča za trditev, da tožnik ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika oz. je odpotoval iz kraja svojega bivanja, kar bi bilo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s pravilnim stališčem tožnika in utemeljitvijo prvostopenjskega sodišča, da glede na tožnikov socialni status in dolgotrajne zdravstvene težave prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR) v tem sporu ni primerno.

Prvostopenjska sodba je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo niso odločilno prispevale k presoji utemeljenosti pritožbenih navedb. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je zato sodišče druge stopnje sklenilo, da tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.