Jedro

Glede na tretji odstavek 19. člena ZJC-B šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona (tj. ZJC). Prvostopni organ je lahko zaključil, da je javna korist za razlastitev tožnikove nepremičnine, kot dela obstoječe javne ceste, po kateri poteka cestni promet, kot to določa ZCes-1, v smislu tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ugotovljena in posledično tudi odločil o razlastitvi tožnikove nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ s 1. točko izreka v korist razlastitvene upravičenke Občine A. za kategorizirano občinsko lokalno cesto ..., št. odseka 014071, razlastil nepremičnino parcelna številka 1760/18, k.o. ..., ki je v deležu do 1/1 v lasti tožnika, v 2. točki izreka odločil, da se izbris zaznambe razlastitvenega postopka in bremen prost prenos lastninske pravice v korist Občine A., za nepremičnino, navedeno v 1. točki izreka te odločbe, zaznamuje v Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Radovljici po uradni dolžnosti po pravnomočnosti te odločbe, v 3. točki izreka odločil, da bo najkasneje 15 dni po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi upravni organ pozval razlastitvenega upravičenca in razlaščenca, da skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu za razlaščeno nepremičnino iz 1. točke izreka te odločbe; če po preteku dveh mesecev po pozivu upravnega organa med strankami sporazum ne bo dosežen, lahko razlastitvena upravičenka ali razlaščenec vložita na pristojno sodišče predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku, in v 4. točki izreka, da stroškov postopka ni. V obrazložitvi je navedel, da je razlastitvena upravičenka Občina A. vložila zahtevo za razlastitev nepremičnine s parc. št. 1760/18 – pot v izmeri 95 m2, katere lastnik je tožnik. Zahtevi je priložila ustrezne listine, predlagala pa je, da organ odloči v skladu z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B). Organ je ugotovil, da obravnavana nepremičnina v naravi predstavlja del javne kategorizirane občinske ceste …, št. odseka 014701, po kateri poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), s čimer je izkazana javna korist. Zahteva je tudi pravočasna, saj je vložena po preteku 30 dni od vročitve ponudbe za odkup nepremičnine, ki je bila opravljena na dan 26. 10. 2011. Vloga je bila tudi popolna. Organ je zahtevo posredoval tožniku kot razlastitvenemu zavezancu v odgovor in v skladu s petim odstavkom 19. člena ZJC-B obvestil zemljiško knjigo o začetku postopka razlastitve. Ugotovil je, da je javna korist v skladu z 92. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) izkazana, saj gre za kategorizirano občinsko že obstoječo cesto. Iz istega razloga je izkazana tudi nujnost v smislu, da cilja ni mogoče doseči z drugimi sredstvi. Izkazana je tudi sorazmernost javne koristi razlastitvenega namena s posegom v zasebno lastnino. Občina je za odvzeto nepremičnino pripravljena plačati odškodnino, ki jo je poskušala tudi pridobiti sporazumno. Cenitveno poročilo je pripravil sodni izvedenec B.B., ki je zemljišče ocenil na 570,00 EUR. Do sklenitve pogodbe oziroma odkupa nepremičnine ni prišlo, saj se tožnik ni odzval na ponudbo s podpisom pogodbe. Sorazmernost je torej tudi izkazana. Organ je opravil tudi ustno obravnavo, kjer je tožnik podal pripombe oziroma ugovarjal postopku, kar je razlastitvena upravičenka v celoti prerekala. Organ je ugotovil, da je med strankama nesporno, da je parcela št. 1760/18 v naravi cesta, po kateri poteka promet. Kot pot je opredeljena tudi po katastru glede na vrsto rabe. Stranki sta tudi soglašali, da bosta skušali skleniti sporazum glede višine odškodnine v določenem roku, sicer bo organ nadaljeval z obravnavo. Do dneva izdaje odločbe organ ni bil seznanjen z morebitnim sklenjenim sporazumom. V zvezi z glavnima ugovoroma tožnika o nedopustnosti razlastitve, ker občina razpolaga z drugo nepremičnino, in višino odškodnine, je še dodal, da gre za razlastitev obstoječe ceste po 19. členu ZJC-B in ne za razlastitev po določbah od 92. do 114. člena ZUreP-1. Sosednja nepremičnina s parc. št. 1995, katere lastnica je občina, pa je tudi del obstoječe ceste kot parc. št. 1760/18. Glede višine odškodnine pa je organ še navedel, da organ v primeru nesklenitve sporazuma stranke napoti, da vložita ustrezen predlog pri pristojnem sodišču za določitev odškodnine. Organ je tudi pridobil pisno informacijo o vrednosti nepremičnine parc. št. 1760/18, k.o. ..., pri GURS, ki znaša 23,00 EUR. Organ je še pripomnil, da so bile v različnih časovnih obdobjih na GURS različne ocene vrednosti nepremičnin.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika v 1. točki izreka zavrnil, v 2. točki izreka odločil, da se v prvostopni odločbi v 1. točki izreka za besedami: ''V korist razlastitvene upravičenke Občine A., se za kategorizirano občinsko lokalno cesto ..., št. odseka 014071, razlasti nepremičnina parcelna števila 1760/18, k.o. ...'' doda ''(ID znak) ...''; v ostalem je ostal izrek izpodbijane odločbe nespremenjen, v 3. točki izreka pa še, da stroški postopka z izdajo te odločbe niso nastali. V zvezi s pritožbenimi navedbami se je skliceval na razloge prvostopne odločbe, ker pa v izreku odločbe organ ni navedel identifikacijskega znaka nepremičnine, kot to določa 31. člen Zakona o zemljiški knjigi, je po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku 1. točko izreka izpodbijane odločbe dopolnil z identifikacijskim znakom nepremičnin, ki je predmet tega postopka.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je glavni izpodbojni razlog ta, da bi toženka z odločbo, če bi postala pravnomočna, Občini A. omogočila nezakonit poseg v njegovo lastninsko pravico, kljub dejstvu, da občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino. Poudaril je, da je občina na njegovo parcelo s cesto posegla samovoljno, brez njegove vednosti, soglasja in odškodnine. Občina razpolaga z zemljiščem s parc. št. 1995, v izmeri 3145 m2, po kateri bi skladno s prostorskimi načrti morala potekati občinska cesta ... Ta parcela leži tik ob njegovi parceli, kar je razvidno iz grafičnega prikaza. Ta parcela je v lasti občine, po vrsti rabe je pot, ki je javno dobro, kar kaže, da občina z drugo nepremičnino razpolaga. Po tretjem odstavku 92. člena ZUreP-1 v zvezi z 19. členom ZJC-B ni možno razlastiti lastnika zemljišča, po katerem poteka javna cesta, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino. Občina torej ni imela pravne podlage za vložitev zahtevka, ker 19. člen ZJC-B eksplicitno navaja, da se za poseben postopek razlastitve uporabljajo 92. do 114. člen ZUreP-1. Iz 19. člena ZJC-B tudi ne izhaja, da bi ta člen posegal v 92. člen ZUreP-1. Dodatno je neutemeljenost zahteve za razlastitev podana še z dejstvom, da je Odlok, ki kategorizira to cesto, v neskladju z Ustavo RS. Pri tem je opozoril na odločbo, št. U-I-106/09-5 z dne 23. 9. 2010, s katero je sodišče odločilo, da je občinski odlok v neskladju z ustavo, če kategorizirana občinska cesta poteka po privatnem zemljišču. Sam je tudi 14. 4. 2008 podal predlog občini za odkup te parcele, ki ga je občina poslala organu 3. 4. 2012, torej štiri leta po njegovi ponudbi. Parcelo je ponudil po ceni 50 EUR/m2, kolikor je iztržil tudi s prodajo parcele št. 1760/17 iste k.o. zakoncema B. Ker ta cena ni bila sprejemljiva, je ponudil še kompromisni predlog v višini 1.862,00 EUR za celotno parcelo in 500,00 EUR za stroške geodetske odmere, čeprav cene v Triglavskem narodnem parku za stavbna zemljišča dosegajo cene od 150 do 200 EUR/m2. Na zadnji znesek je parcelo v 2010 ocenila GURS. Ker tudi to ni bilo sprejemljivo za občino, je ta vložila zahtevo za razlastitev. Iz tega sledi, da je bila zahteva vložena le zato, ker se občina ni strinjala s ponujeno ceno, saj bi mu plačala le 570 EUR kupnine za to parcelo. Nesporno je tudi, da so nastali stroški parcelacije, za katere je občina navedla, da bi jih poravnala le, če bi bila v parcelaciji povabljena kot stranka v postopku, pri čemer ni bila vabljena, ker geometer glede na dejansko stanje parcele 1760/16 ni bil zavezan, da jo vabi v postopek. Parcelo 1760/18 je dal tožnik odmeriti takrat, ko se je odmerjala parc. št. 1760/17, ki jo je prodal zakoncema B., odmero parcele 1760/18 pa je izvršil tudi zato, da bi zadevo z občino lahko čim prej uredili. Dodatno nedoslednost pa je občina izkazala tudi z dejstvom, da v letu 2008 sploh ni uveljavljala predkupne pravice za predmetno parcelo, nato pa je vložila zahtevo za razlastitev. Če ni zainteresirana za nakup te parcele, ima še vedno možnost, da cesto prestavi na svoje zemljišče in potem presodi, katera možnost je zanjo cenovno ugodnejša. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom Občina A. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporno, ali je razlastitvena upravičenka mogla zahtevati uvedbo razlastitvenega postopka za razlastitev nepremičnine s parc. št. 1760/18, k.o. ..., ob po tožnikovem mnenju izkazanem razpolaganju z drugo ustrezno nepremičnino s parc. št. 1995 iste k.o., kakor tudi, ali je za ugotovitev javne koristi prvostopni organ smel uporabiti Odlok o kategorizaciji občinskih cest v občini Bohinj, za katerega tožnik zatrjuje, da je protiustaven, sporna pa je tudi ponujena odškodnina za razlaščeno nepremičnino.

8. Po 19. členu ZJC-B se lahko v primeru, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot to določa prvi odstavek 3. člena zakona, lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu (prvi odstavek). Za poseben postopek razlastitve se uporabljajo določbe 92. do 114. člena ZUreP-1, kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena (drugi odstavek). Ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona. Za vložitev zahteve razlastitveni upravičenec ni vezan na rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 (tretji odstavek). Ne glede na 98. člen ZUreP-1 je treba zahtevi za razlastitev po tem členu predložiti le seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev, z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in zemljiške knjige in ponudbo iz drugega odstavka 97. člena ZUreP-1 (četrti odstavek). Ne glede na 100. člen ZUreP-1 se postopek razlastitve začne z vložitvijo zahteve iz prejšnjega odstavka, o čemer upravni organ, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti obvesti zemljiško knjigo (peti odstavek). Ne glede na določbe 103. člena ZUreP-1 pridobi razlastitveni upravičenec lastninsko pravico na nepremičninah, po katerih poteka obstoječa javna cesta, z dokončnostjo odločbe o razlastitvi in lahko z dokončnostjo odločbe tudi prevzame nepremičnino v posest, če je še nima v posesti (šesti odstavek). Dosedanji lastnik nepremičnin, za katero zaradi gradnje javne ceste ni bila plačana odškodnina po takrat veljavnih predpisih oziroma za katero se tedanji lastnik pravici do odškodnine ni odpovedal, lahko po pravnomočnosti odločbe zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino (sedmi odstavek). Določbe 61. člena zakona se uporabljajo ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih teče obstoječa javna cesta iz prvega odstavka tega člena (osmi odstavek).

9. Kot je razvidno iz vsebine citirane določbe, le-ta ureja poseben postopek odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v primerih, ko po nepremičninah javna cesta že poteka, so pa te nepremičnine (še) v lasti drugih oseb (torej ne države ali občine), zaradi česar tožnikova razlaga o (tudi v tovrstnih primerih) zavrnitvi zahteve za razlastitev v primeru razpolaganja z drugo ustrezno nadomestno nepremičnino glede na tretji odstavek 92. členaZUreP-1 ne vzdrži sodne presoje. Slednji sicer res določa, da razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice iz prvega odstavka tega člena (ta določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi ali omeji s pravico uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo) ni dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena, vendar pa gre v obravnavanem primeru za razlastitev nepremičnine, na kateri se nahaja že dokončana javna cesta (torej že zgrajena), kar pomeni, da vprašanje morebitne druge ustrezne nepremičnine glede na že realiziran namen razlastitve ne more priti v poštev, ne glede na v drugem odstavku 19. člena ZJC-B določeno uporabo (tudi) 92. člena ZUreP-1. Iz enakega razloga zato v obravnavanem primeru tudi ni pravnorelevanten predvideni potek ceste po občinski cesti oziroma občinskem zemljišču v prostorskih načrtih. Iz podatkov spisa pa je tudi razvidno, da obstoječa cesta poteka (tudi) po nepremičnini s parc. št. 1995 (ki je v lasti občine) in ne zgolj po nepremičnini s parc. št. 1760/18. 10. Kot že povedano, se glede na tretji odstavek 19. člena ZJC-B šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona (tj. ZJC). V sedaj veljavnem ZCes-1 je opredeljeno, da so javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki jih urejajo ceste, in pravili cestnega prometa (prvi odstavek 3. člena), javna cesta pa je cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi (24. točka prvega odstavka 2. člena). Prvostopni organ je ugotovil, da po nepremičnini s parc. št. 1760/18, k.o. ..., poteka obstoječa javna cesta, ki je kot taka opredeljena v Odloku o kategorizaciji občinskih cest v občini Bohinj (v tabeli št. 1 so navedene lokalne ceste med naselji v občini in naselji v sosednjih občinah – 4. člen, pod zaporedno številko 7 v tabeli št. 1 je navedena številka ceste 014070, številka odseka 014071, odsek 1097 ...), po kateri poteka cestni promet. To med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali je glede na že obravnavane podobne primere pred Ustavnim sodiščem RS prvostopni organ kot podlago za ugotovitev javne koristi mogel uporabiti citirani Odlok, za katerega tožnik meni, da je protiustaven, ker javna cesta poteka po zasebnem zemljišču (ob tem sodišče pripominja, da citirani odlok ni bil predmet presoje pred Ustavnim sodiščem). Tako iz odločbe Ustavnega sodišča, št. I-U-106/09 z dne 23. 9. 2010, na katero se tožnik sklicuje, kot tudi iz drugih ustavnih odločb, ki obravnavajo istovrstno pravno problematiko, izhaja, da je sodišče odločilo, da takšni predpisi (izpodbijani občinski odloki o kategorizaciji javnih cest), ki dejansko brez podlage nacionalizirajo zasebna zemljišča (s tem, ko kategorizirajo lokalno cesto, ki poteka po zemljiščih v lasti fizičnih oseb), niso v skladu z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla oziroma ga ni razlastila (4. točka). V tej odločbi je tudi določilo način njene izvršitve tako, da mora občina v določenem roku z lastniki zemljišč skleniti pravni posel za pridobitev zemljišč oziroma v istem roku začeti postopek razlastitve ali v skladu z zakonom izpeljati postopek za ukinitev javne poti. Z odločbo, št. U-I-289/12 z dne 24. 1. 2013, pa je Ustavno sodišče občinski odlok, sprejet v letu 2012, v delu, ki se je nanašal na potek kategorizirane javne poti po zemljiščih, ki so v zasebni lasti, razveljavilo, saj je ugotovilo, da je kljub številnim identičnim odločitvam (o ugotovljeni protiustavnosti občinskih odlokov v primeru, če ni bil sklenjen pravni posel z lastnikom zemljišča oziroma začet postopek razlastitve oziroma postopek za ukinitev javne ceste) vedno več posameznikov vlagalo istovrstne pobude. Zato je spremenilo način odločanja v odločbi, št. U-I-208/10 z dne 20. 1. 2011, in izpodbijani občinski predpis razveljavilo z odložnim rokom enega leta, v naslednji odločbi, št. U-I-270/09 z dne 10. 3. 2011, je odložni rok skrajšalo na šest mesecev, pri naslednjih odločitvah pa je občinske odloke razveljavilo brez odložnega roka (6. točka), kar je storilo tudi v tem primeru. Iz 7. točke zadnje citirane odločbe pa še izhaja, da ustavno sodišče meni, da je občina ob izpolnjevanju meril za kategorizacijo in izkazani javni koristi dolžna ceste kategorizirati, izkazana javna korist pa v takšnih primerih terja, da se ustrezni postopki za odkup zemljišč, po katerih namerava občina kategorizirati javno cesto in ki niso v njeni lasti, oziroma postopki za razlastitev čim hitreje začnejo in končajo. Občine pa imajo na podlagi 19. člena ZJC-B možnost doseči razlastitev zemljišč, po katerih poteka javna cesta, ki je že obstajala v času uveljavitve ZJC-B, v posebnem razlastitvenem postopku.

11. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sporna javna cesta obstajala že v času uveljavitve ZJC-B (Uradni list RS, št. 92/05), saj je bil Odlok o kategorizaciji občinskih cest v občini Bohinj sprejet v letu 1998 (Uradni vestnik občine Bohinj, št. 3 z dne 25. 9. 1998), sprememba ZJC-B pa v letu 2005, kot pa je sodišče navedlo že v 9. točki svoje obrazložitve, po obravnavani javni cesti poteka cestni promet. Glede na povedano je po presoji sodišča prvostopni organ lahko zaključil, da je javna korist za razlastitev tožnikove nepremičnine s parc. št. 1760/18, k.o. ..., kot dela obstoječe javne ceste, po kateri poteka cestni promet, kot to določa ZCes-1, v smislu tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ugotovljena in posledično tudi odločil o razlastitvi tožnikove nepremičnine.

12. Tožnik tudi ugovarja neprimerni ponudbi oziroma prenizki ceni za odkup nepremičnine, kar pa bo predmet nadaljnjega postopka glede na 105. oziroma 106. člen ZUreP-1 in kot tudi izhaja iz 3. točke izreka odločbe, zaradi česar na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe o že z njegove strani ponujeni obravnavani nepremičnini v odkup in nesprejetju njegove ponudbe, takrat pa bo tožnik lahko uveljavljal tudi stroške parcelacije te nepremičnine, za katere meni, da mu jih je dolžna povrniti občina.

13. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.