Jedro

Zaradi določila 1. odstavka 23. člena ZDT in zato, ker se v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev, za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za napredovanje, smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodniški službi, kolikor ZDT ne določa drugače - po ZSS pa je pravica do napredovanja zakonska pravica sodnika, če sodnik za to izpolnjuje določene zakonske pogoje- tudi za državnega tožilca velja, da ima pravico do napredovanja, če izpolnjuje zakonske pogoje.

Niti dokončen zapisnik, izdan na podlagi 69. člena Državnotožilskega reda, niti ocena tožilske službe, izdana s strani vodje državnega tožilstva, nista upravna akta oziroma posamična akta, izdana v upravni zadevi, za katero bi se smiselno moral uporabljati ZUP (4. odstavek 66.a člena ZDT), kajti s tema dvema aktoma še ni odločeno o pravici tožilca do napredovanja v plačilni razred. Vezanost na smiselno uporabo ZUP velja šele za izpodbijani prvostopenjski sklep tožene stranke. Ne drži namreč stališče tožene stranke, da je Državnotožilski svet „ vezan na strokovne nadzorstvene ugotovitve in jih ni upravičen vsebinsko preizkušati“ in da posledično v postopku po zavrnitvi ugovora tožilke s strani pregledovalca „ ni več mogoče uspešno uveljavljati ponovljenih ugovorov zoper zapisnik“.

Vprašanje kriterijev za oceno kakovosti dela tožilca ne spada v prosto polje presoje. Po določilu 3. odstavka 23. člena ZDT se za določitev kriterijev za napredovanje smiselno uporabljajo določbe ZSS. Ti kriteriji pa so navedeni in deloma opredeljeni v 28. in 29. členu ZSS in med njimi sploh ni pojma „kvaliteta dela“, ki so ga v predmetnem postopku uporabili pregledovalec, vodja državnega tožilstva in tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Upravno sodišče je glede uporabe kriterijev iz 29. člena ZSS že zavzelo stališče, da je polje proste presoje pri uporabi teh kriterijev oziroma meril omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 29. člena ZSS, po drugi strani pa je omejeno z testom očitne (ne)razumnosti, pri čemer je to polje proste presoje bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so statistično merljivi oziroma uresničljivi

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. ... z dne 27. 2. 2008 in sklep št. ... z dne 12. 5. 2008 odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

: Vodja Okrožnega državnega tožilstva v A. je n a podlagi 1. odstavka 56. člena in 4. odstavka 23. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT, Uradni list RS, št. 50/06 - prečiščeno besedilo) v zvezi z 2. odstavkom 31. člena, 29. člena in 1. odstavka 36. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 41/2006 – prečiščeno besedilo) v zvezi z 37. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi (ZSS-F) izdala oceno tožilske službe za obdobje od 1. 1. 2004 do 30. 9. 2007 za tožnico kot okrožno državno tožilko. V obrazložitvi tega akta vodja Okrožnega tožilstva v A. navaja, da je tožnica z delom na Okrožnem državnem tožilstvu pričela dne 5. 2. 1998. V oceni pravi, da je njeno zastopanje tožilskih aktov strokovno primerno in da iz priložene razpredelnice izhaja pripad in število rešitev v obravnavanem obdobju. Iz obrazložitve ocene tudi izhaja, da izkazuje primerno strokovno usposobljenost ter ustrezno raven poznavanja kazensko pravne zakonodaje, ter ustrezno stopnjo sposobnosti pisnega in ustnega izražanja. Njen odnos do sodelavcev je kolegialen in korekten in korekten ima tudi odnos do strank, tako da nedvomno varuje ugled tožilstva. Vodja ocenjuje, da ustreza tožilski službi v nadaljevanju pa pravi: /.../“ kljub temu ne morem mimo dokončnega zapisnika pregledovalca, višjega državnega tožilca A.A., iz katerega izhaja, da kandidatka za napredovanje, ki sicer dosega ustrezno stopnjo ažurnosti in ustrezen obseg dela, ne dosega ustrezne kvalitete dela. Res, da so bili predmet pregleda spisi iz kratkega časovnega obdobja (1. 7. 2007 do 30. 9. 2007), vendar pa upoštevaje mnenje, ki temelji tudi na nadzorstvenih pritožbah in na podlagi le-teh odrejenih strokovnih pregledih, sledim mnenju pregledovalca, da okrožna državna tožilka B.B. ob ugotovljenih nepravilnostih še ne izpolnjuje pogojev za redno napredovanje v plačilnem razredu.

“

Tožnica je vložila pritožbo zoper oceno o tožilski službi vodje Okrožnega tožilstva v A., v kateri tožnica pravi, da je predmetna odločitev upravni akt, izdan na podlagi Zakona o upravnem postopku (ZUP), zato mora vsebovati uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk. Odločba ne vsebuje zapisnika pregledovalca. Zgolj sklicevanje nanj v delu, ki se nanaša na nadzorstvene pritožbe, je nezadostno. Pravi, da gre verjetno za zapisnik in dokončni zapisnik o pregledu dela kandidatke ... z dne 19. 11. 2007 in ... z dne 7. 12. 2007. Pojasnjuje, da je v dosedanjem postopku dne 3. 12. 2007 podala ugovor na zapisnik o pregledu dela, ki v izpodbijani odločbi sploh ni omenjen. Tudi ni bilo konkretno odgovorjeno, zakaj ni bil upoštevan. Zato ponovno prilaga ugovor z namenom, da se njegova vsebina upošteva kot pritožbene navedbe.

Sicer pa odločitev tudi ne vsebuje z zakonom določenih kriterijev, ki jih mora tožilec izpolnjevati za napredovanje. Dodaja, da je bil spis Kt ..., ki se nanaša na ... in ..., tekom postopka že predodeljen na tožilca C.C., zato so očitki neutemeljeni.

Temu je v postopku sledil prvi izpodbijani sklep Vrhovnega državnega tožilstva – Državnotožilskega sveta št. ..., z dne 27. 2. 2008 s katerim je ta organ na podlagi 23. in 28. člena ZDT v zvezi z 2. točko 1. odstavka 32. člena ter določbo 1. odstavka 34. člena ZSS odločil, da se pritožba tožnice zoper oceno tožilske službe, opr. št. ... z dne 21. 3. 2008 zavrne kot neutemeljena (prva točka izreka) ter da se sprejme ocena tožilske službe za tožnico, ki jo je dne 21. 1. 2008, ob upoštevanju kriterijev iz 29. člena ZSS, izdelala vodja Okrožnega državnega tožilstva v A., pod opr. št. ... in se ugotovi, da ustreza tožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za napredovanje. V obrazložitvi tega sklepa organ navaja, da je tožnica v smislu 26. člena ZSS nazadnje napredovala dne 30. 10. 2000 in bila s tem dnem uvrščena v plačilni razred 2,56 v I. plačilni skupini. Zaradi rednega napredovanja v plačilnem razredu sta bila izdelana pregled njenega dela in ocena tožilske službe. Iz dokončnega zapisnika o opravljenem pregledu njenega dela, ki ga je pod opr. št. ... sestavil višji državni tožilec A.A. dne 7. 12. 2007, izhaja, da je opravil pregled spisov za obdobje od 1. 7. 2007 do 30. 9. 2007. Opravil je tudi pregled statističnih podatkov o strokovnem nadzoru nad delom okrožne državne tožilke od leta 2004 do zaključka pregleda. V naslednjih dveh odstavkih obrazložitve tožena stranka delno povzema zapisnik ter oceno tožilske službe tožnice, izdelano s strani vodje Okrožnega sodišča v A. Tožena stranka se sklicuje na 2. odstavek 23. člena ZDT in pravi, da oceno tožilske službe ob upoštevanju kriterijev iz 29. člena ZSS sestavi vodja Okrožnega državnega tožilstva v A. Vodja je pravilno oprla svojo oceno tudi na ugotovitve dokončnega zapisnika o pregledu tožnice. Tako izdelana ocena pod opr. št. ... z dne 21. 1. 2008 je bila v skladu s 1. odstavkom 36. člena ZSS vročena ocenjevani državni tožilki, ki se je poslužila pravnega pouka, saj se z oceno ni strinjala in je v 8-dneh vložila pritožbo na Državnotožilski svet. V pritožbenem postopku zoper oceno tožilske službe, ponovljenih ugovorov zoper zapisnik o pregledu, ki jih je že zavrnil pregledovalec, ni več mogoče uspešno uveljavljati. Člani Državnotožilskega sveta so sledili sklepnim ugotovitvam pregledovalca, ki je ugotovil, da okrožna državna tožilka B.B. sicer dosega ustrezno stopnjo ažurnosti in ustrezen obseg dela, vendar pa ne dosega ustrezne kvalitete dela. Ob vsem navedenem se pokaže, da so bile ugotovitve vodje Okrožnega državnega tožilstva v A. v oceni tožilske službe pravilne, skladne z ugotovljenim dejanskim stanjem ter ocena tožilske službe pritožnice sprejeta ob pravilni uporabi materialnih določb. Izpodbijana ocena ima zaključke glede vseh kriterijev iz 29. člena ZSS. V pritožbi pritožnica tudi sicer ni določno opredelila, katerega kriterija ocena ne vsebuje. Izpodbijana ocena pa ima tudi vse tiste sestavine odločbe, ki jih mora imeti na podlagi smiselne uporabe določb ZUP o 4. odstavku 66.a člena ZDT. V pravnem pouku tega sklepa je navedeno, da je zoper ta sklep mogoč ugovor v roku 8 dni na Državnotožilski svet, ki o ugovoru tudi odloča. V ugovoru zoper prvostopenjski sklep Državnotožilskega sveta tožnica pravi, da odločitev ne vsebuje pritožbene navedbe, da je bil spis Kt ..., ki se nanaša na ... in ..., tekom postopka že predodeljen in sicer dne 25. 7. 2005 na tožilca C.C. Postopek še ni bil končan, zato ni mogoč nikakršen očitek, saj je s predodelitvijo spisa onemogočeno kakršnokoli naknadno poseganje v vsebino spisa. Ocenjevalec višji državni tožilec A.A. je v zapisniku ... z dne 19. 7. 2007 navedel svoje ugotovitve v zvezi s pregledom konkretnih zadev. Nanj so bile podane strokovne in utemeljene pripombe v obliki ugovora z dne 3. 12. 2007 na sedmih straneh in z devetimi prilogami, na katere je ocenjevalec odgovoril v dokončnem zapisniku št. ... z dne 7. 12. 2007 samo z enim stavkom, in sicer: „ Ostale pripombe pa sem ocenil za neutemeljene in jih pri izdelavi dokončnega zapisnika nisem upošteval“.

Tožnica te ugovorne pripombe uveljavlja v tem postopku, saj niso bile po vsebini pretehtane. V odločbi ... z dne 21. 1. 2008 ugovor sploh ni omenjen, kar kaže na to, da se vodja tožilstva z njim sploh ni seznanila. Glede na to, da je dokončni zapisnik ocenjevalca po vsebini strokovni komentar, ni mogoče ugotoviti, katere so tiste nepravilnosti, ki kazijo kvaliteto tožničinega dela. V oceni tožilske službe št. ... z dne 21. 1. 2008, izdane s strani vodje Okrožnega državnega tožilstva v A., ni razvidno, katere napake naj bi bile tiste, ki bi izkazovale nezadostno kvaliteto dela. Zato so vsa pravna sredstva v tej smeri obsojena na neuspeh, ker ni mogoče ugotoviti, katere so tiste napake, zaradi katerih tožnica ne dosega kriterijev za napredovanje in kakšni so ti kriteriji. O slednjih prvič pove izpodbijani sklep Državnotožilskega sveta z dne 27. 2. 2008, ko se sklicuje na 23/II ZDT v povezavi z 29. členom ZSS. Tako se za napredovanje smiselno uporabljajo določbe ZSS. Smiselna uporaba določil ZSS in v tem delu pa je povsem nejasna glede na dejstvo, da je vsebina tožilskega dela povsem drugačna kot sodniško delo. Razen seveda, če bi vse obtožbe morale biti tudi obsodilne sodbe. Prav gotovo je smiselnost uporabe podana v smislu kriterija varovanje ugleda, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, komuniciranje s strankami, ter sodelovanje pri izobraževanju in strokovnem izpopolnjevanju. Ti kriteriji pa pri predmetni zadevi sploh niso bili upoštevani. Podobnost je tudi v tem, da gre podobnost s sodniškim delom primerjati v smislu samostojnosti sprejemanja odločitev. Tako bi bilo možno ocenjevati le zadeve, o katerih tožilec odloči samostojno: vložitev obtožnega akta, njenega zastopanja, vložitev pritožbe in dajanja pobud za izredna pravna sredstva, uspešnost tožilca vse od vložitve obtožnega akta do morebitne pritožbe. Zaradi tega ne bi smele biti predmet ocenjevanja posameznega tožilca negativne odločitve, saj niso predmet avtonomnega odločanja. Tako Državnotožilski red v členu 86/IV navaja, da odločitev o zavrženju, o odstopu od kazenskega pregona, o umiku pritožbe oziroma o odločitvi, da se pritožba ne vloži ter odločitev, da se zadeva označi kot rešena z „ ad acta “ in arhivira, podpiše v dnevniku tudi vodja državnega tožilstva ali po njegovem pooblastilu drug državni tožilec. Tako so zadeve v okviru zavrženja ovadb Kt ..., Kt ..., Kt ..., Kt ..., Kt ..., Kt ... rešene tudi s strani sopodpisa vodje oddelka. Prav tako je bilo z njenim sopodpisom odločeno z zavrženjem v zadevah, zoper katere so bile vložene nadzorstvene pritožbe, in sicer Kt ... in Kt ..., .... Pojasnila k temu so razvidna iz ugovora z dne 3. 12. 2007, ki vse do danes še ni bil obravnavan. Predlaga, da se ugotovi, da izpolnjuje pogoje za redno napredovanje v plačilnem razredu.

Z drugostopenjskim sklepom je Državnotožilski svet na podlagi 6. alinee 28. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 97/2007 – z dne 16. 10. 2007) na 122. seji dne 7. 5. 2008 odločil, da se ugovor tožnice zoper sklep št. ... z dne 27. 2. 2008 zavrne kot neutemeljen in se potrdi izpodbijani sklep. V obrazložitvi tega akta je navedeno, da vsebinskih zaključkov o kvaliteti dela tožnice, o katerih se je Državnotožilski svet prepričal na podlagi dokončnih sklepnih ugotovitev pregledovalca, ugovor določno niti ne izpodbija. Na te strokovno nadzorstvene ugotovitve pa je tudi Državnotožilski svet pri odločanju v okviru svojih pristojnosti vezan in jih ni upravičen vsebinsko preizkušati. Pri izdelavi ocene sta tako vodja pristojnega tožilstva kot Državnotožilski svet tudi pravilno smiselno uporabila določbe 29. člena ZSS, na uporabo katerih napotuje ZDT. Predmet tega postopka tudi ni ocena dela drugega državnega tožilca ali državnega tožilca, ki je pri zadevah, ki so bile predmet pregleda, sodeloval kot sopodpisnik po določbi četrtega odstavka 86. člena DTR.

Tožnica je vložila tožbo zaradi izpodbijanja ocene tožilske službe št. ... z dne 21. 2. 2008 v zvezi s prvostopenjskim sklepom VDT št. ... z dne 27. 2. 2008 in drugostopenjskim sklepom VDT št. ... z dne 12. 5. 2008. V tožbi pravi, da se je pregled dela nanašal na leta 2004, 2005 in 2006, pri čemer je bil konkretni vzorec pregleda julij, avgust in september 2007. V zvezi s tem je bil izdan zapisnik o pregledu dela kandidatke št. ... z dne 19. 11. 2007 z ugotovitvami, da je delo ažurno, vendar pa ni izkazana ustrezna kvaliteta in obseg dela. Zoper tako ugotovitev je bil podan ugovor tožnice, pri čemer je bilo ugodeno le delu ugovora, ki se nanaša na ažurnost dela, v preostalem pa je bilo odločeno samo z enim stavkom in sicer, da so pripombe ocenjene kot neutemeljene. Na podlagi slednjega je bila izdana ocena tožilske službe vodje Okrožnega državnega tožilstva iz A. z ugotovitvami, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za redno napredovanje v plačilnem razredu. O ugovoru, ki ga je tožnica podala dne 3. 12. 2007 na sedmih straneh, skupaj z devetimi prilogami argumentirano in utemeljeno napada ugotovitve ocenjevalca. O njihovi zavrnitvi pa tekom celotnega postopka ni bilo odločeno po vsebini (zgolj z navedbo, da se zavrnejo), zato je odločitev o tem povsem enostranska in v nadaljevanju postopka ni možen preizkus odločitve, katera od strani ima prav. Gre za upravno stvar, zato bi morale biti v obrazložitvi navedene vse pritožbene navedbe.

Navedbe pritožnice so v postopku ocenjevanja ignorirane, tako tudi pritožbena navedba, da je neutemeljeno očitati pomanjkanje strokovnosti v zadevi Kt ..., saj je ta spis predodeljen na drugega tožilca, zato tožnica tudi ni mogla kakorkoli vplivati na izid. O tej pripombi sploh ni bilo odločeno. Prav tako tudi ne o ugovornih navedbah, da negativne tožilske odločitve sopodpisuje vodja, zato je presoja, da gre za enostranske tožničine odločitve, neutemeljena. Kriteriji za oceno tožilske službe sploh niso precizirani, odločitev sploh nima formalnih sestavin, manjka obrazložitev in ni jasno, na podlagi česa tožnica ne izpolnjuje pogojev za redno napredovanje v plačilnem razredu in ni jasno, kako so ti kriteriji ovrednoteni in v kakšnem razmerju mora te kriterije pregledani izpolnjevati, da doseže nivo napredovanja. Zgolj abstraktni kriteriji, ki so merljivi v konkretnem pregledovanju, niso pošteni. Kaj pomeni konkretno ocenjevalno obdobje, ki sodi v času sodnih počitnic (od 1. 7. do 30. 9. 2007) napram celotnemu ocenjevalnemu obdobju treh let in 9 mesecev ob dejstvu, da tožnica izpolnjuje druga dva kriterija o obsegu dela in pravočasnosti. Tožnico preseneča takšna odločitev glede na dejstvo, da je tožnica tožilka že deset let, z izkušnjami na gospodarskem oddelku, z izobraževanjem tako tukaj kot v tujini, z dosedanjimi pozitivnimi ocenami, medtem ko drugi tožilci v primerljivih pogojih napredujejo tudi že v naziv svétnika (tožnica je starost 45 let dopolnila že pred ocenjevanjem 1. 5. 2007). Zato je nerazumen dispoporc med takšno ugotovitvijo in neutemeljeno zavrnitvijo zaradi neizpolnjevanja pogojev za redno napredovanje v plačilnem razredu. Tudi ne gre prezreti, da pri odločanju o dolžini letnega dopusta zaporedoma tožnici pripada vrsto let največje število dni za delovno uspešnost, kar je razvidno iz odločb o dolžini letnega dopusta za posamična leta, konkretno za leto 2008. Pozitivna odločitev, da kandidat izpolnjuje pogoje za napredovanje, pa naj bo še tako pavšalna, še zadostuje in je sprejemljiva, dočim neprecizna obrazložitev negativne odločitve pa pomeni skriti vir diskriminacije.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, sklepa z dne 12. 5. 2008 in 27. 2. 2008 ter oceno tožilske službe z dne 21. 1. 2008 razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ter hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ugotavlja, da (sporni) zaključek o kvaliteti dela tožnice temelji na dokončnih sklepnih ugotovitvah pregledovalca, ki sta jih vodja pristojnega državnega tožilstva in Državnotožilski svet pravilno upoštevala pri izdelavi in preizkusu ocene tožničinega dela, ob pravilni smiselni uporabi določb 29. člena ZSS, na uporabo katerih napotuje ZDT. Tožnica kot pavšalen ves čas in tudi v tožbi graja zaključek glede kvalitete dela. Pri tem spregleda ugotovljene in konkretizirane nepravilnosti, ki jim je tudi v ugovornem postopku v pretežnem delu neuspešno nasprotovala. Ob tem tožena stranka vztraja, da gre pri sprejemanju ocene kvalitete dela za presojo strokovnih procesov in strokovnega delovanja državnotožilske službe in ne za odločanje o posamični (javni) pravici ali pravnem interesu tožnice kot posameznice. Zato niso utemeljena tožbena pričakovanja, da bo pravilnost dokončnega poročila pregledovalca v strokovnem nadzoru, ki je podlaga za sprejem ocene in posledično odločitve o napredovanju, predmet presoje pritožbenega preizkusa pri toženi stranki in sedanjega sodnega preizkusa. Tožeča stranka je bila tako z ugotovitvami pregleda dela kot z oceno seznanjena, njene pripombe in pojasnila pa v postopku obravnavani, vendar v pretežnem delu zavrnjeni. Na ugotovitve dokončnega zapisnika o pregledu dela je tožena stranka vezana in so bile upoštevane v nadaljnjih postopkih sprejemanja in preizkušanja sprejete ocene tožničinega dela. V tem delu se tožena stranka sklicuje na že sprejete odločbe opr. št. U 5/2003 z dne 1. 12. 2004, I Up 660/2003 z dne 12. 4. 2006 Vrhovnega sodišča RS, ter opr. št. U 450/2004 z dne 4. 6. 2005 Upravnega sodišča RS.

Tožnica tudi tožbeno graja le ugotovitev o kvaliteti dela, ki je glede na naravo tožilskega dela lahko spremljana le na podlagi notranjega nadzora – pregleda rešitev v posameznih zadevah in na podlagi pregleda v zvezi z nadzorstvenimi pregledi. Ta se v postopku sprejemanja ocene tožilskega dela opravi po določbi 69. člena Državnotožilskega reda v zvezi z 68. in 69. členom ter s 4. in 3. odstavkom 23. člena ZDT. V odredbi o nadzorstvenem pregledu tožnice v zvezi s pobudo za njeno napredovanje v plačilnem razredu so bili navedeni vsi kriteriji, ki jih je pri izdelavi ocene upošteval pregledovalec, odredbo pa je prejela tudi tožnica. Tako iz zapisnikov o pregledu kot iz ocene vodje tožilstva o delu tožnice, ki je upoštevala ugotovitve pregleda, pa jasno izhaja, da tožnica ni izpolnila enega od kriterijev, to je ustrezne kvalitete dela, kar je razlog, zaradi katerega ne izpolnjuje pogojev za redno napredovanje. Drugačna tožbena trditev v 2. odstavku na strani 3 tožbe v tem ni le neutemeljena, pač pa tudi v nasprotju s tožbenimi navedbami v 6. odstavku točke I. na strani 2. Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče je smiselno štelo, da tožnica izpodbija (samo) sklep tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2008, ker je glede na nov koncept upravnega spora po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, prvi stavek 1. odstavka 2. č

lena ZUS-1 in 2. odstavek 2. č

lena ZUS-1) predmet izpodbijanja v upravnem sporu akt, s katerim je odločeno o pravici ali pravnem interesu tožnika, to pa je v konkretnem primeru odločitev v omenjenem sklepu, da tožnica ustreza tožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za napredovanje. Ne more pa tožnica izpodbijati drugostopenjskega akta tožene stranke, ker je bilo z njim odločeno le o zavrnitvi ugovora tožnice zoper prvostopenjski sklep ( sodbe Vrhovnega sodi šč

a v zadevah: I Up 16/2008 z dne 17. 1. 2008, I Up 28/2008 z dne 7. 2. 2008, I Up 71/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 173/2008 z dne 7. 5. 2008, I Up 498/2008 z dne 29. 10. 2008 ), kar pa ne pomeni, da sodišče takšnega drugostopenjskega akta ne more odpraviti (3. odstavek 64. člena ZUS-1).

Na začetku obrazložitve sodišče ugotavlja, da sta razloga za nezakonitost izpodbijanega akta dve zmotni izhodišči tožene stranke in sicer, da „ gre pri sprejemanju ocene kvalitete dela za presojo strokovnih procesov in strokovnega delovanja državnotožilske službe in ne za odločanje o posamični (javni) pravici ali pravnem interesu tožnice kot posameznice“ ,

kar je tožena stranka zatrdila v odgovoru na tožbo, in stališče, da je „ Državnotožilski svet vezan na strokovne nadzorstvene ugotovitve in jih ni upravičen vsebinsko preizkušati“, kar je tožena stranka vključila v obrazložitev drugostopenjskega akta.

V konkretni zadevi gre za odločanje o pravici tožilke do napredovanja v plačilnem razredu, za kar je potrebno predhodno napraviti oceno kakovosti tožilkinega dela. Določilo 1. odstavka 23. člena ZDT (Uradni list RS, št. 63/1994 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) namreč pravi, da z imenovanjem na funkcijo pridobi državni tožilec pravico do napredovanja. Zaradi tega določila in zato, ker se v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev, za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za napredovanje, smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodniški službi, kolikor ZDT ne določa drugače (3. odstavek 23. člena ZDT) - po ZSS pa je pravica do napredovanja zakonska pravica sodnika, če sodnik za to izpolnjuje določene zakonske pogoje (4. člen in 1. odstavek 24. člena ZSS ter sodba Upravnega sodišča v zadevi U 450/2004 z dne 14. 6. 2006) - tudi za državnega tožilca velja, da ima pravico do napredovanja, če izpolnjuje zakonske pogoje. To je individualna in zakonsko pravica tožilca, za katero morajo veljati (procesni) standardi 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), 25. člena Ustave (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) in 22. člena Ustave (enako varstvo pravic v povezavi s prepovedjo diskriminacije iz 2. odstavka 14. člena oziroma 3. odstavka 49. člena Ustave); posredno oziroma posledično gre sicer lahko pri odločanju o pravicah tožilcev do napredovanja (v plačilne razrede) tudi za presojo „ strokovnih procesov in strokovnega delovanja državnotožilske službe“ , če pristojni organi ocene kakovosti dela tožilcev uporabijo pri organizaciji tožilskega dela in njegovega vodenja, kar pa ni predmet obravnave v upravnem sporu. Na interpretacijo, da je pravica do napredovanja individualna zakonska pravica tožilca, v ničemer ne vpliva dejstvo, da je zakonodajalec področje „uveljavljanja pravic, obveznosti in odgovornosti državnih tožilcev“ uvrstil pod pojem „zadeve državnotožilske uprave“ (2. odstavek 66.a. člena ZDT). Ustreznost ali primernost uporabe pojma „državnotožilska uprava“ za postopke uveljavljanje pravice do napredovanja tožilcev v plačne razrede tudi ni predmet presoje v upravnem sporu.

Ker je za odločitev o napredovanju tožilke v plačilni razred potrebno predhodno oceniti tožilkino delo ob smiselnem upoštevanju kriterijev iz 29. člena ZSS (3. odstavek 24. člena ZSS v zvezi z 3. odstavkom 23. člena ZDT), ima tožena stranka v odgovoru na tožbo prav v tistem delu, ko cilja na to, da gre pri ocenjevanje dela tožilca za „specifično naravo javnopravnega odločanja“, kot se je o tem že izrazilo Upravno sodišče v sporu v zvezi z oceno sodniškega dela (U 450/2004). V sodbi v zadevi U 450/2004 z dne 14. 6. 2006 je namreč Upravno sodišče zavzelo stališče, da ima pristojni organ zaradi specifične narave javnopravnega odločanja za izdelavo sodniške službe, ki je strokovno opravilo, določeno polje proste presoje; sodišče nadalje v tej sodbi pravi, da zakonodajalec ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS in zato lahko pristojni organ za izdelavo ocene da določenemu kriteriju iz 29. člena ZSS večjo težo glede na aktualne potrebe v obravnavanem sistemu. Vendar pa to ne pomeni, da je ocenjevanje sodniške službe lahko arbitrarno, saj pristojni organ veže smiselna uporaba določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in splošna pravna načela, zlasti načelo enakosti pred zakonom, poleg tega pa zakonitost uporabe kriterijev iz 29. člena ZSS sodišče v upravnem sporu preverja s t.i. blagim testom očitne nerazumnosti. Upoštevajoč določili 3. odstavka 23. člena ZDT in 4. odstavka 66.a. člena ZDT ti isti mehanizmi presoje veljajo tudi za presojo zakonitosti odločitve o napredovanju tožilcev na podlagi ocen o kakovosti njihovega dela.

Postopek odločanja o pravici tožilca do napredovanja v plačilnem razredu je urejen nekoliko nejasno po eni strani zaradi določila 3. odstavka 23. člena ZDT, ki napotuje na smiselno uporabo določil ZSS, čeprav tožilska in sodniška služba nista v vseh pomembnih elementih primerljivi, pri čemer sta tudi ustavna oziroma zakonska položaja ter sestavi Sodnega sveta in Državnotožilskega bistveno drugačni; po drugi strani pa je ureditev nekoliko nejasna zaradi prekrivanja pristojnosti, ki jih v tem postopku imajo štirje različni subjekti, ti pa so: z odredbo generalnega tožilca določeni tožilec, ki opravi delni nadzorstveni pregled nad delom tožilca in v zapisniku poda mnenje o delu kandidata za napredovanje z oceno (1. odstavek 69. člena Državnotoželskega reda); vodja okrožnega državnega tožilstva, ki po 3. odstavku 66.a. člena ZDT opravlja zadeve državnotožilske uprave, kamor spada tudi uveljavljanje pravic tožilcev (2. odstavek 66.a. člena ZDT) ter Državnotožilski svet, ki je pristojen za izdelavo ocene dela za državnega tožilca (3. odstavek 23. člena ZDT in je v konkretni zadevi odločal na dveh stopnjah odločanja; ter generalni državni tožilec, kajti v konkretnem primeru je z odredbo generalne državne tožilke z dne 15. 10. 2007 o določitvi tožilca, ki bo opravil delni nadzorstveni pregled, točno določena tudi vrsta, vsebina in čas pregleda, vključno z obdobjem (v konkretnem primeru 3 mesece), ki naj ga pregledovalec upošteva pri ocenjevanju spisov, zaradi česar je metodologija pregleda v bistveni meri določena že z odredbo generalnega državnega tožilca.

Zaradi tega prepletanja pristojnosti različnih subjektov in pavšalne zakonske določbe, ki odkazuje na smiselno uporabo določil ZSS, je v konkretni zadevi potrebna ustrezna interpretacija zakonskih določb, izhajajoč pri tem iz zakonskega statusa pravice do napredovanja tožilca in na to vezane ustavno-pravne standarde učinkovitega sodnega varstva oziroma pravnega sredstva tožilke do uveljavljanja pravice do napredovanja v plačilnem razredu.

Določilo 4. odstavka 23. člena ZDT pravi, da je za „izdelavo ocene dela za državnega tožilca pristojen državnotožilski svet“ (4. odstavek 23. člena ZDT), državno tožilski svet tudi odloča o napredovanju v plačnih razredih (5. odstavek 23. člena ZDT, 1. odstavek 28. člena ZDT). V konkretni zadevi pa ocene tožilske službe tožnice ni „izdelal“ državnotožilski svet, ampak jo je izdala vodja Okrožnega tožilstva v Ljubljani z aktom št. ... z dne 21. 1. 2008 in se je pri tem sklicevala na dokončni zapisnik o pregledu dela višjega državnega tožilca št. ... z dne 7. 12. 2007. Vendar pa je Državnotožilski svet v drugi točki izreka izpodbijanega sklepa z dne 27. 2. 2008 odločil, da se „ sprejme ocena tožilske službe za /.../, ki jo je ob upoštevanju kriterijev iz 29. člena ZSS, izdelala vodja Okrožnega tožilstva v A. /.../ in se ugotovi, da ustreza tožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za napredovanje.

“

Dejstvo, da ocene tožilkinega dela ni izdelal Državnotožilski svet, ampak je to oceno tožena stranka sprejela, potem, ko jo je izdala vodja Okrožnega tožilstva v A na podlagi dokončnega zapisnika o pregledu dela tožilke z dne 7. 12. 2007, ni v nasprotju z določilom 4. odstavka 23. člena ZDT, ker je zakonodajalec v določilu 1. odstavka 66.a. člena ZDT dal zakonsko pooblastilo, da državnotožilsko upravo, v okvir katere po 2. odstavku 66.a. člena ZDT spada tudi uveljavljanje pravic, obveznosti in odgovornosti tožilcev, poleg zakona ureja tudi Državnotožilski red. Državnotožilski red (Uradni list RS, št. 109/2004 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) pa v 1. odstavku 68. člena pravi, da delne nadzorstvene preglede dela posameznega državnega tožilca odredi generalni državni tožilec. Po podatkih v spisu je bilo to v predmetni zadevi storjeno z odredbo št. ... z dne 15. 10. 2007, ki je tudi opredelila obseg in vsebino pregleda tožilkinega dela za namen odločanja o napredovanju tožnice v plačilni razred. Pravna podlaga za opredelitev metodologije nadzorstvenega pregleda s strani generalnega državnega tožilca je prvi odstavek 66. člena Državnotožilskega reda v zvezi z 1. odstavkom 66.a. člena ZDT. S tega vidika izpodbijani akt, ki se opira na dokončni zapisnik pregledovalca z dne 7. 12. 2007, njegovo delo pa je bilo vezano na vsebino odredbe generalne državne tožilke, nima nezakonitosti. Določilo 1. odstavka 69. člena Državnotožilskega reda namreč izrecno ureja, da se delni nadzorstveni pregled lahko odredi tudi za potrebe odločanja državnotožilskega sveta in v tem primeru to določilo pravi, da mora zapisnik vsebovati „tudi mnenje o delu kandidata za napredovanje z oceno: dosega/ne dosega ustrezno stopnjo ažurnosti, obsega in kvalitete dela“ .

Dokončni zapisnik z dne 7. 12. 2007 je vseboval mnenje pregledovalca z oceno, da tožnica „sicer dosega ustrezno stopnjo ažurnosti in ustrezen obseg dela, vendar pa ne dosega ustrezne kvalitete dela.“ Vendar pa v postopku odločanja ni sodeloval le z odredbo generalnega državnega tožilca določen toželic, ki je izdelal dokončni zapisnik o pregledu dela tožnice, ampak se v izreku izpodbijani akt sklicuje na oceno tožilske službe za tožnico, ki jo je izdelala vodja Okrožnega sodišča v A. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, na kateri zakonski podlagi je vodja okrožnega tožilstva izdelala oceno o tožilski službi, če je po zakonu za to pristojen Državnotožilski svet na podlagi izvedenega nadzorstvenega pregleda dela, ki ga za odločanje Državnotožilskega sveta opravi z odredbo določen tožilec v skladu z že citiranimi določbami Državnotožilskega reda. Vodja Okrožnega tožilstva se v uvodu ocene tožilske službe sklicuje na 1. odstavek 56. člena ZDT in 4. odstavek 23. člena ZDT. Med tem ko določilo 4. odstavka ZDT očitno ne more biti zakonita podlaga za izdajo ocene tožilske službe s strani vodje okrožnega tožilstva, sodišče ugotavlja, da je poleg omenjenega 1. odstavka 56. člena ZDT zlasti določilo 3. odstavka 66.a. člena ZDT zadostna podlaga za izdajo ocene tožilske službe s strani vodje okrožnega tožilstva. Določilo 3. odstavka 66.a. člena ZDT namreč pravi, da zadeve državnotožilske uprave opravlja vodja državnega tožilstva. Med zadeve državnotožilske uprave pa spada tudi uveljavljanje pravic državnih tožilcev (2. odstavek 66.a. člena ZDT) in ker ocenjevanje dela tožilcev tudi spada v okvir nadzorstvenih pristojnosti (68. in 69. člen Državnotožilskega reda) in upravnih pristojnosti, te pa pripadajo vodji državnega tožilstva, izpodbijani sklep s tega vidika nima nezakonitosti.

Niti dokončen zapisnik, izdan na podlagi 69. člena Državnotožilskega reda niti ocena tožilske službe, izdana s strani vodje državnega tožilstva, nista upravna akta oziroma posamična akta, izdana v upravni zadevi, za katero bi se smiselno moral uporabljati ZUP (4. odstavek 66.a. člena ZDT), kajti s tema dvema aktoma še ni odločeno o pravici tožilke do napredovanja v plačilni razred. Vezanost na smiselno uporabo ZUP velja šele za izpodbijani prvostopenjski sklep tožene stranke. Izpodbijani sklep ima vse potrebne formalne sestavine v tem smislu, da ima uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk, vendar pa ima tožeča stranka prav, ko uveljavlja, da je obrazložitev nezadostna. V javnopravnih zadevah po ustaljeni upravno-sodni praksi velja, da kadar pristojni organ odloča o pravici ali pravni koristi stranke, pri čemer se po zakonu opre na predhodno ekspertno mnenje (ponavadi z zakonom določene komisije), mora pristojni organ v odločbi povzeti bistvo ekspertnega mnenja komisije, ki je delovala v strokovno podporo organu, četudi gre v takem primeru lahko zgolj za prepis dejanskega stanja in ugotovitev ekspertne komisije, in mora na tej podlagi pristojni organ napraviti subsumpcijo relevantnih dejstev na zakonski dejanski stan, kajti o pravici oziroma pravnem interesu v takih primerih ne odloča ekspertna komisija, v konkretnem primeru je to z odredbo določeni nadzorni pregledovalec po metodologiji, ki jo je v pomembni meri določila že generalna državna tožilka v odredbi, oziroma vodja Okrožnega tožilstva, ki je dokončen zapisnik sprejela brez zadržka, ampak o pravici oziroma pravnem interesu odloča pristojni javno-pravni organ, v konkretni zadevi je to Državnotožilski svet. Takšno obrazložitev zahtevata določili 2. in 5. točke 214. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Celovitost in natančnost povzemanja strokovne ocene tožilkinega dela v obrazložitvi akta Državnotožilskega sveta pa je seveda lahko odvisna od stopnje oziroma okvira spornosti ocene med tožilko in pregledovalcem.

V konkretni zadevi je po vloženem ugovoru tožilke na prvi zapisnik o pregledu z dne 19. 11. 2007 ostalo sporno med tožilko in pregledovalcem oziorma vodja Okrožnega tožilstva v A., ki je sprejela dokončni zapisnik pregledovalca, le še ocena glede kakovosti dela tožilke, ker je pregledovalec oceno glede obsega dela po ugovoru tožilke v dokončnem zapisniku spremenil. V konkretni zadevi je pomembno, da je tožnica že v ugovoru zoper zapisnik o pregledu z dne 19. 11. 2007 uveljavljala to, kar uveljavlja tudi v tožbi v upravnem sporu in sicer, da ni jasno, kako je pregledovalec opredelil kakovost oziroma kriterije za merjenje kakovosti, kaj se šteje za strokovne napake in kaj za nepravilnosti, ker to dvoje pregledovalec razmejuje v dokončnem zapisniku in da ni jasno, zakaj je bilo pri pregledu spisov upoštevano le obdobje 3 mesecev, v času sodnih počitnic, pri čemer je bila tožnica v tem relevantnem času odsotna več kot en mesec zaradi letnega dopusta v trajanju od 2. 7. 2007 do 5. 8. 2007 in od 20. 8. 2007 do 24. 8. 2007. Gre za dva elementa v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki ne spadata v polje proste presoje. Če je bilo namreč z odredbo generalne državne tožilke določeno, da se ocenjuje delo tožilke za obdobje 3 let in 9 mesecev (od 1. 1. 2004 do 30. 9. 2007) z vidika upoštevanja pripada zadev ter z vidika vloženih nadzorstvenih pritožb in strokovnega nadzora, sodišče na podlagi blagega testa očitne (ne)razumnosti iz izpodbijanega akta ne more ugotoviti, zakaj je bilo za kvalitativni pregled spisov izbrano samo obdobje od 1. 7. 2007 do 30. 9. 2007. Povsem očitno je, da podatki in ugotovitve glede nadzorstvenih pritožb in opravljenega strokovnega nadzora v obdobju 3 let in 9 mesecev spadajo tudi v okvir ocenjevanja strokovnosti dela tožilke. Ker pregledovalec ni odgovoril na ta ugovor tožilke v dokončnem zapisniku oziroma ni tega vprašanja razčistil z izdajateljem odredbe in ni ustrezno obravnaval ugovora tožilke v dokončnem zapisniku, je bila možnost pravnega sredstva tožilke iz 2. odstavka 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 67. člena Državnotožilskega reda zgolj navidezna. Navedba Vrhovnega sodišča v zadevi U 5/2003 z dne 1. 12. 2004, da mora personalna komisija Državnega tožilstva RS vloženi ugovor tožilca „ obravnavati“

oziroma mora „ponovno obravnavati oceno“, je namreč treba razumeti tako, da mora iz akta o ponovni obravnavi ocene biti razvidno, na kakšen način je bil ugovor obravnavan in zakaj argumenti iz ugovora niso utemeljeni. To pa iz dokončnega zapisnika pregledovalca z dne 7. 12. 2007 v konkrenem primeru ni razvidno. Na tej točki postane relevantno drugo zmotno izhodišče tožene stranke, ki jo je sodišče navedlo na začetku te obrazložitve. Ne drži namreč stališče tožene stranke, da je Državnotožilski svet „ vezan na strokovne nadzorstvene ugotovitve in jih ni upravičen vsebinsko preizkušati“ in da posledično v postopku po zavrnitvi ugovora tožilke s strani pregledovalca „ ni več mogoče uspešno uveljavljati ponovljenih ugovorov zoper zapisnik“ , kar je tožena stranka vključila v obrazložitev izpodbijanega akta. Očitno namreč je, da pregledovalec v dokončnem zapisniku z dne 7. 12. 2007 ni argumentirano odgovoril na omenjena dva ugovora tožnice zoper zapisnik z dne 19. 11. 2007. Pregledovalec je navedel: „Kot

utemeljene ocenjujem le pripombe v treh zadevah in sicer v Kt ... ter pripombe glede obsega dela. Ostale pripombe pa sem ocenil za neutemeljene in jih pri izdelavi dokončnega zapisnika nisem upošteval.“ To neargumentirano obravnavo dveh ključnih ugovorov tožnice (za ta upravni spor) bi morala popraviti tožena stranka in sicer tako, da bi vrnila zadevo v dopolnitev pregledovalcu, ali pa bi lahko sama ustrezno dopolnila postopek in obrazložitev. Tožena stranka namreč ni absolutno vezana na dokončni zapisnik pregledovalca, saj za to ni nobene zakonske podlage. Za sodniško službo sicer velja, da če iz ocene izhaja, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ne more biti uvrščen v višji plačilni razred, dokler ni z oceno ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za napredovanje (1. odstavek 34. člena ZSS) in tudi po stališču Ustavnega sodišča je Sodni svet vezan na oceno sodniške službe (razen v primeru razrešitve sodnika zaradi določbe 2. odstavka 33. člena ZSS, odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1096/06-15 z dne 13. 12. 2007) in je ne more sam spreminjati (odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-132/96 z dne 15. 5. 1996, odst. 21 in Up-134/95 z dne 14. 3. 1996, odst. 24). Vendar pa ima glede tega tožilska služba drugačno ureditev, ker določilo 5. odstavka 23. člena ZDT pravi, da o napredovanju v plačilnih razredih „odloča“ Državnotožilski svet. Državnotožilski svet je sestavljen izključno iz tožilcev, zato odločanje o kakovosti dela tožilca, kar je strokovno opravilo, na podlagi te interpretacije sodišča, po kateri Državnotožilski svet (z razliko od Sodnega sveta) lahko tudi sam spremeni oceno tožilkinega dela, ostaja v avtonomni sferi tožilcev.

Povsem enako velja tudi za neobravnavani ugovor glede opredelitve kakovosti dela oziroma kriterijev za oceno kakovosti dela tožilke. Na ta ugovor pregledovalec ni odgovoril, tožena stranka pa je štela, da tožnica tega ugovora ne more več ponavljati v postopku odločanja Državnotožilskega sveta. To stališče je nezakonito iz istega razloga, kot ga je sodišče pojasnilo v zvezi z ugovorom o nejasnosti glede razloga za izbrano obdobje 3 mesecev za pregled spisov. Vprašanje kriterijev za oceno kakovosti dela tožilke ne spada v prosto polje presoje, ker v zadevi ne gre za to, da bi sodišče moralo presojati ali je tožena stranka očitno nerazumno opredelila kriterije kakovosti dela tožilke ali ne, ampak v zadevi sploh ni jasno, kako je tožena stranka opredelila in uporabila kriterije kakovosti dela tožilke. Po določilu 3. odstavka 23. člena ZDT se za določitev kriterijev za napredovanje smisleno uporabljajo določbe ZSS. Ti kriteriji pa so navedeni in deloma opredeljeni v 28. in 29. členu ZSS in med njimi sploh ni pojma „kvaliteta dela“, ki so ga v predmetnem postopku uporabili pregledovalec, vodja državnega tožilstva in tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Test t.i. očitne nerazumnosti pokaže, da je pojem „kvaliteta dela“ pojem, ki je očitno preširok in lahko zajema vse kriterije iz 29. člena ZSS, čeprav je bilo za več strokovnih vidikov tožničinega dela v oceni tožilske službe ugotovljeno, da so ustrezni oziroma primerni: na primer: zastopanje tožilskih aktov, strokovna usposobljenost, raven poznavanja kazenske zakonodaje, sposobnost pisnega in ustnega izražanja. Po 29. členu (1. točka) ZSS je namreč pojem „strokovnega znanja“ opredeljen in Državnotožilski svet mora v praksi odločanja razviti podrobnejša merila in standarde, prilagojene tožilski službi; tudi sposobnost za opravljanje (tožilske) službe je v 29. členu ZSS opredeljena in razmejena na „delovne sposobnosti“ (2. točka 29. člena ZSS) in „sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj“ (3. točka 29. člena ZSS), zato bi tudi glede teh kriterijev za oceno tožilske službe v izpodbijani odločbi moralo biti obrazloženo, zakaj tožnica teh meril oziroma standardov, ki jih Državnotožilski svet uporablja v praksi odločanja, ne dosega. Upravno sodišče je glede uporabe kriterijev iz 29. člena ZSS že zavzelo stališče, da je polje proste presoje pri uporabi teh kriterijev oziroma meril omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 29. člena ZSS, po drugi strani pa je omejeno z testom očitne (ne)razumnosti, pri čemer je to polje proste presoje bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so statistično merljivi oziroma uresničljivi (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 450/2004 z dne 14. 6. 2006). Glede uporabe kriterijev iz 29. člena ZSS je tudi Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da določilo 29. člena ZSS od pristojnega organa za oceno sodniške službe zahteva „kompleksno, celovito, vrednotenje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne sintetične pozitivne ali negativne ocene /.../ ocena mora biti zelo odmerjena, pretehtana in odgovorna, da se ne bi sprevrgla v arbitrarnost“ (27. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-132/96 z dne 24. 10. 1996). Ustavno sodišče je sicer ta ustavno-pravni standard sprejelo v zadevi prenehanja sodniške službe, vendar sodišče ne vidi razumne podlage za stališče, da za kakovostno ocenjevanje tožilske službe, ki je brez dvoma v javnem interesu, takšni standardi ne bi veljali.

Kar zadeva sklicevanje tožene stranke na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U 450/2004 z dne 14. 6. 2006, je iz zgornje obrazložitve, v kateri se je sodišče večkrat sklicevalo na to sodbo, razvidno, da je tožena stranka omenjeno sodbo v odgovoru na tožbo zmotno interpretirala oziroma uporabila (2. točka odgovora na tožbo). Tožena stranka se v odgovoru sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 660/2003 z dne 12. 4. 2006, vendar je bila ta sodba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1096/06 z dne 13. 12. 2007, ki jo je sodišče tudi uporabilo v tej zadevi. Sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi U 5/2003 z dne 1. 12. 2004, ki jo je sodišče tudi uporabilo v tej zadevi, pa je tožena stranka glede na obrazložitev te sodbe ravno tako zmotno interpretirala in uporabila v svojem odgovoru na tožbo.

Izpodbijana odločba torej krši določilo 2. in 5. točke 214. člena ZUP v zvezi z 29. členom ZSS (3. odstavek 23. člena ZDT) ter 5. odstavek 23. člena ZDT zaradi zmotne interpretacije, da je bila tožena stranka v konkretnem primeru vezana na dokončen zapisnik pregledovalca. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo izpodbijani prvostopenjski akt in drugostopenjski akt tožene stranke odpravilo (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ter 3. odstavek 64. člena ZUS-1) in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. V skladu s pooblastilom iz 3. odstavka 64. člena ZUS-1 je sodišče odpravilo tudi drugostopenjski sklep tožene stranke med drugim tudi zaradi tega, ker 6. alinea 28. člena Zakona o sodiščih sploh ne more biti podlaga za dvostopenjsko odločanje tožene stranke. Tudi za sodniško službo namreč velja, da bi bilo v nasprotju s pravico do učinkovitega pravnega sredstva kopičenje pravnih sredstev, tako da bi Sodni svet odločal o pritožbi sodnika na podlagi 6. alinee 28. člena ZS zoper odločbo Sodnega sveta (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 2725/2006 z dne 21. 12. 2006). Ne glede na to pa 6. alinea 28. člena ZS ne more biti podlaga za dvostopenjsko odločanje tožene stranke tudi zaradi tega, ker se določilo 3. odstavka 23. člena ZDT sklicuje na smiselno uporabo ZSS ne pa na smiselno uporabo tudi ZS. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določilu drugega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 toženca zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka tega določila, to pa je v konkretnem primeru Vrhovno državno tožilstvo – Državnotožilski svet. Ker je toženec Republika Slovenija, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.