Jedro

Višino nagrade za izvedenčevo delo določi sodišče glede na zahtevnost in obsežnost izvedenčevega mnenja ter glede na čas, ki ga je izvedenec uporabil za svoje delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvedencu B. P. odmeri nagrada za podano izvedeniško mnenje v višini 27.400,00 SIT, ta znesek se nakaže na izvedenčev žiro račun. U. I. je dolžna plačati omenjeni znesek na račun temeljnega sodišča kot predujem, sicer bo opravljena izvršba. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izvedenec opravil svoje delo na podlagi sodnikove odredbe, po opravljenem delu pa je predlagal odmero nagrade v višini 27.400,00 SIT. Sodišče je na podlagi 256. člena ZPP to nagrado v celoti priznalo, poleg tega pa je sodišče obračunalo od priznane nagrade družbene dajatve. Ker predujem, ki je bil založen, ne zadošča za poplačilo izvedeniškega dela, je sodišče naložilo tožeči stranki, da nakaže sodišču manjkajoči predujem.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka iz razlogov 353. člena ZPP in predlaga, naj se sklep spremeni tako, da se stroški izvedenca ustrezno znižajo tako, da bodo primerni opravljenemu delu. Podrejeno naj se sklep razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sta dejansko dva izvedenca istočasno opravila svojo nalogo in sicer izvedenec B. P. in izvedenec C. S..

Medtem ko je izvedenec B. P. svoje delo končal v dobre pol ure, je izvedenec C. S. dobri dve uri opravljal izmere in nato določil funkcionalno zemljišče. Tudi sam izdelek obeh izvedencev se razlikuje, saj je izvedenec C. S. moral risati tudi skice, medtem ko mnenje izvedenca B. P. vsebuje samo tekstovni del, ki je bistveno manj obširen. Za tožnico je nesprejemljivo, da so izvedencu B.P. odmerjeni stroški za izvedeništvo več kot 12.000,00 SIT višji kot za izvedenca C. S. Oba izvedenca sta sicer strokovnjaka na ustreznem oziroma enakovrednem nivoju in zato ni sprejemljivo, da lahko sodišče za bistveno manj dela prizna bistveno višje stroške. Tožnica meni, da višina stroškov izvedenca B. P. nikakor ne bi smela preseči stroškov izvedenca C. S. Pritožba je utemeljena.

Iz določila člena 256 Zakona o pravdnem postopku sledi, da ima izvedenec vsekakor pravico zahtevati povračilo za vse stroške, ki jih je imel v zvezi z izvedeniškim delom, poleg tega pa ima tudi pravico do ustrezne nagrade. Višino nagrade za opravljeno izvedeniško mnenje določi sodišče glede na zahtevnost izvedeniškega mnenja, obsežnost tega mnenja in glede na porabljeni čas. Pritožbene trditve sicer držijo in je res, da sta v tej zadevi bila angažirana dva izvedenca, njuno mnenje je približno enakega obsega s tem, da mnenje C. S. vsebuje tudi kartografsko izdelavo skice. Ali izvedenčeva nagrada ustreza opravljenemu delu, mora sodišče prve stopnje pač presoditi, pri čemer niti ni nujno, da je treba zahtevek posameznega izvedenca primerjati ali celo izenačevati z zahtevkom drugega izvedenca. Res pa je v obravnavani zadevi prisoten dvom, zakaj ob skoraj enakem izvedeniškem delu, ki sta ga opravljala dva strokovnjaka na istem strokovnem nivoju, prisojena nagrada za izvedeniško mnenje enemu izvedencu tako močno odstopa od nagrade za drugega izvedenca. Te razlike sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo.

Poleg tega pa pravilnosti izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti še iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je izvedencu B. P. priznalo nagrado v višini 27.400,00 SIT, ta znesek naj se nakaže na osebni izvedenčev račun. Specifikacija izvedenčevega računa z dne 21.4.1993 pa izkazuje skupno zahtevo izvedenca v višini 26.100,00 SIT. V tem znesku so zapopadeni tako materialni stroški, od katerih ni potrebno odvajati posebnih družbenih dajatev, kakor tudi izdelava izvedeniškega mnenja. Sodišče druge stopnje upošteva račun Podjetja za g. z dne 21.4.1993, ki pa znaša 27.400,00 SIT. Zakaj je sodišče uporabilo račun podjetja, ki se razlikuje od računa samega izvedenca, v sklepu ni pojasnjeno. Končno je sodišče poverilo izdelavo izvedeniškega mnenja osebno določenemu izvedencu, to je B. P., ne pa podjetju. Izpodbijani sklep je torej v nasprotju s podatki in listinami v spisu, pa se ga ne da preizkusiti in že to terja razveljavitev izpodbijanega sklepa. Tudi ni jasna navedba v izpodbijanem sklepu, da je od priznane nagrade (katere?) sodišče obračunalo družbene dajatve. Možno bi bilo celo sklepanje, da bo od zneska 27.400,00 SIT potrebno odvesti tudi vse predpisane davke. To seveda ni prav, kajti materialni stroški ne predstavljajo dohodka in se od materialnih stroškov davki ne plačujejo. Skratka, izpodbijani sklep ne vzdrži presoje in ga je bilo potrebno razveljaviti, tako zaradi pomislekov pritožbe, kot tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka, ker so razlogi sklepa in sam izrek sklepa v nasprotju z listinami, ki so v spisu. Vse te nedoslednosti bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju odpraviti, pri čemer pa tudi kritično presoditi, kolikšen znesek nagrade izvedencu pripada za opravljeno delo.

O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločalo s končno odločbo.