Jedro

Da je le upravnik zakoniti zastopnik v postopkih izterjave in gospodarjenja s sredstvi rezervnega sklada, drži le v primeru, da to materialnopravno upravičenje izhaja iz (veljavne) pogodbe o upravljanju, iz katere izhaja, da ima upravnik v svojem imenu in v korist etažnih lastnikov pravico izterjati dolgovana plačila v rezervni sklad (pogodbeni prenos pooblastila). Sicer pa aktivna legitimacija za vtoževanje stroškov rezervnega sklada pripada etažnim lastnikom in ne upravniku.

Skladno z določili ZPP o zastopanju zakoniti zastopnik zastopa le stranko, ki nima pravdne sposobnosti, kar v predmetni zadevi ni primer, zato družbi S. d. d. položaja zakonitega zastopnika sodišče v postopku na podlagi določb ZPP ne more priznati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 44639/2011 z dne 6. 4. 2011 se razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožba zavrže. 2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglasila je strošek sodne takse za pritožbo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pravilnim zastopanjem tožeče stranke v tem postopku navedlo, da glede na prvi odstavek 31. člena Stanovanjskega zakona (1) (SZ) v zvezi s 23. členom SZ pogodba o upravljanju lahko toženo stranko zavezuje le, v kolikor je sklenjena z zadostnim številom lastnikov posameznega objekta, kajti stanovanjska soseska ne predstavlja relevantnega okvira, znotraj katerega bi se ugotavljalo večinsko soglasje etažnih lastnikov za veljavnost sklenjene pogodbe o upravljanju.

8. Ker je sodišče prve stopnje iz Pogodbe o upravljanju storitev upravnika soseske B. z dne 17. 6. 1996 (v nadaljevanju: Pogodba, priloga A4 spisa) ugotovilo, da je I. d. d. Pogodbo sklepal za račun kupcev stanovanj, ne pa kot lastnik posameznega dela objekta v svojem imenu, deleža I. d. d. ni mogoče upoštevati pri presoji veljavnosti Pogodbe. Tožeča stranka pa kljub pozivom tožene stranke soglasja zadostnega števila etažnih lastnikov ni predložila, niti ga ni zatrjevala.

9. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da Pogodba ni bila veljavno sklenjena, zaradi česar družba S. d. d. ni upravnik in ne more biti upravičena za zastopanje etažnih lastnikov – tožečih strank na podlagi 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ker skladno z določbami tretjega odstavka 87. člena ZPP tudi ne more biti njihov pooblaščenec, je ob nepredloženih odobritvah pravdnih dejanj s strani tožečih strank (2), navkljub pozivu sodišča prve stopnje tožečim strankam, da to storijo, odločitev o zavrženju tožbe pravilna.

10. Pri pritožbeni trditvi, da je napačen zaključek sodišča, da zato, ker je I. d. d. sklepal pogodbo za račun kupcev na podlagi podpisanih pooblastil in izjav, ni mogoče šteti, da je sklenil pogodbo v svojem imenu za tiste nepremičnine, katerih lastnik je bil, ne gre za očitek zagrešene bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožnica niti ne očita, da bi sodišče prve stopnje kakšno listino v sodbi povzelo v nasprotju z njeno vsebino, temveč očitek dejansko meri na zmotno in nepopolno presojo te listine, torej gre za izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

11. Nerelevantne pa so tudi pritožbene trditve, da tožena stranka nikoli ni prerekala dejstva, da S. d. d. že od leta 1997 dalje ves čas s sosesko upravlja, saj je prerekala le veljavnost pogodbe, sodišče pa je tudi prezrlo, da je S. registriran upravnik soseske, kar je tožeča stranka prav tako navedla v svojih vlogah. Prvo dejstvo je lahko podlaga za druge obligacijskopravne zahtevke, pooblastila za zastopanje pred sodiščem, ki je procesna predpostavka, pa družbi S. d. d. ne daje. Sodna praksa pa se je tudi že izrekla, da je pravni učinek vpisa v register upravnikov zgolj publiciteten (učinek javne objave) in služi le kot vir informacije tretjim osebam, ki želijo vstopiti v razmerje z etažnimi lastniki, o vprašanju, kdo je njihov pooblaščenec (3). Datum vpisa v register upravnikov (in tudi datum izbrisa iz tega registra), na obstoj ali veljavnost pogodbenega razmerja zato nima vpliva (4).

12. Trditev, da ima S. d. d. kot upravnik zakonito pooblastilo za zastopanje etažnih lastnikov v postopkih izterjave prispevka v rezervni sklad stavbe, je torej neutemeljena, saj pravna podlaga, na katero se sklicuje, torej Pogodba, kot navedeno zgoraj, ni veljavna. Sodišče prve stopnje je zato s sklepom z dne 26. 8. 2013 kot pooblaščenca tožeče stranke pravilno pozvalo S. d. d., da predloži pooblastila tožečih strank A.P. ali izkaže pisne odobritve tožnikov za pravdna dejanja, ki jih je doslej opravila. To je bilo namreč dolžno storiti po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 98. člena ZPP. Pri tem pa gre še pojasniti, da upravičenost za zastopanje lahko temelji na zakonu, drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (5). Skladno z določili ZPP o zastopanju pa zakoniti zastopnik zastopa le stranko, ki nima pravdne sposobnosti (prvi odstavek 78. člena ZPP), kar v predmetni zadevi ni primer, zato družbi S. d. d. položaja zakonitega zastopnika, za kar se zavzema pritožnica, sodišče v postopku na podlagi določb ZPP ne more priznati.

13. Tožeča stranka pa tudi zmotno meni, da je v predmetnem postopku bistveno to, da je le upravnik zakoniti zastopnik v postopkih izterjave in gospodarjenja s sredstvi rezervnega sklada. Slednje drži le v primeru, da to materialnopravno upravičenje izhaja iz (veljavne) pogodbe o upravljanju, iz katere izhaja, da ima upravnik v svojem imenu in v korist etažnih lastnikov pravico izterjati dolgovana plačila v rezervni sklad (pogodbeni prenos pooblastila). Sicer pa aktivna legitimacija za vtoževanje stroškov rezervnega sklada pripada etažnim lastnikom in ne upravniku (6) (četrti odstavek 118. in šesti odstavek 119. člena SPZ).

14. Glede na navedeno in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) V času sklepanja Pogodbe veljavni Stanovanjski zakon je v prvem odstavku 31. člena določal, da je za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in naprav (kamor sodi tudi določitev upravnika v pogodbi o upravljanju, prim. 22. in 27. člen SZ) potreben sporazum solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. (2) Drugi odstavek 98. člena ZPP

(3) Tako Sodba VS RS X Ips 80/2011 z dne 30.8.2012. (4) Tako tudi VSL sodba II Cp 369/2013 z dne 27.8.2013. (5) Drugi odstavek 69. člena Obligacijskega zakonika.

(6) Tako tudi VSL sodba I Cp 1946/2013 z dne 23.12.2013 in VSL sodba I Cp 3130/2012 z dne 23.5.2013.