Jedro

Za vračilo pravic po ZPVAS mora biti izkazana istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic in v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. Če so bili člani nekdanje agrarne skupnosti lastniki premoženja, je mogoče tako vrniti le skupno lastnino članov.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z delno odločbo, št. ... z dne 14. 5. 2007, v 1. točki izreka ugodil zahtevi za vrnitev premoženja tam navedenim članom Agrarne skupnosti Meščanske korporacije v A. in v korist navedenih bivših članov Agrarne skupnosti meščanske korporacije v A. z dnem pravnomočnosti te odločbe kot skupno lastnino vrnil nepremičnine: parc. št. 872/1, 872/3, 873/141, 873/144, 427/1, 428, 873/45, 873/46, 873/47, 873/48, 873/130, 834, 836/1, 838, 839, 841, 873/131, 873/2, 873/3, 873/117, 852/2, 853/9, 853/12, 853/11, 853/10, 852/3, 856, 857/1, 861, 862, 863, 864, 865, 866, 870, 871/1, 859, 860, 854, 855, 868/6, 873/139 in 873/140, vse k.o. B., v 2. točki izreka odločil, da je zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS dolžan z dnem pravnomočnosti te odločbe nepremičnine vrniti v last in posest bivšim članom Agrarne skupnosti Meščanske korporacije v A. kot njihovo skupno lastnino, v 3. točki izreka, da po pravnomočnosti te odločbe o denacionalizaciji Okrajno sodišče v A. po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja po tej odločbi ter vknjiži pri nepremičninah, navedenih v prvi točki izreka te odločbe, lastninsko pravico za Agrarno skupnost meščanske korporacije v A. oziroma navedene bivše člane Agrarne skupnosti meščanske korporacije v A. ter Občino A., v 4. točki izreka, da je vrednost vrnjenih nepremičnin 461.529,64 DEM ter v 5. točki izreka, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Drugostopni organ je z odločbo, št. ... z dne 4. 1. 2008, delno ugodil pritožbi tožnika in odpravil v prvostopni delni odločbi 1. točko v delu, ki se nanaša na vrnjene parcele št. 873/144, 427/1, 873/45, 873/46, 838, 873/131, 873/2, 852/2, 853/12, 853/11, 853/10, 852/3, 857/1, 871/1, 859 in 860, vse k.o. B., in vrnil zadevo v odpravljenem delu organu prve stopnje v ponovno odločanje ter 4. točko v delu, ki se nanaša na znesek 461.529,64 DEM, in ga nadomestil z zneskom 340.244,75 DEM, v preostalem pa pritožbo zavrnil. Upravna organa sta uvodoma navedla, da je bilo o zadevi že večkrat odločeno, vendar je bila odločba vsakokrat odpravljena in vrnjena v dopolnitev postopka. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo Agrarni skupnosti meščanske korporacije v A. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v A., št. ... z dne 5. 11. 1946, v zvezi z odločbo Okrožne komisije za agrarno reformo v A., št. ... z dne 1. 7. 1947, podržavljeno nepremično premoženje, ki se je v času podržavljenja nahajalo v vl. št. 171, k.o. B. Po podržavljenju so bile navedene parcele vpisane v vl. št. 210, 544 in 364 iste k.o., kjer so še danes in so v lasti RS, s katerimi gospodari tožnik. Za nepremičnine, ki so predmet prvostopne odločbe, je izkazano, da niso podane niti pravne niti dejanske ovire za njihovo vračilo v naravi. V skladu z napotili je organ ugotovil, da je A.A.A. z odločbo, št. ... z dne 15. 5. 1995, vpisana v register agrarnih skupnosti, hkrati pa so vložniki zahteve priložili tudi overjen članski imenik z dokazili, da člani izpolnjujejo pogoje po tem zakonu. V času podržavljenja so bile nepremičnine vpisane na ime Agrarne skupnosti meščanske korporacije v A., brez navedbe deležev članov. Deležne pravice vsakokratnih lastnikov hiš oziroma zemljišča so bile navedene v registru deležnih pravic. Lastninska pravica kot skupna lastnina članov agrarne skupnosti je bila podrobno urejena v pravilih nekdanje agrarne skupnosti. Glede na določbe Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: ZPVAS) se v tem postopku vračajo istovrstne pravice, torej lastninska pravica kot skupna lastnina članov nekdanje agrarne skupnosti. V zvezi z ugovorom tožnika o aktivni legitimaciji vložnikov zahteve je organ navedel, da so upravičenci iz naslova ZPVAS člani oziroma bivši člani A.A.A. Zahtevo za vrnitev premoženja je vložil B.B., član agrarne skupnosti Meščanske korporacije v A. in njen predsednik ter člani Meščanske korporacije v A., kar pomeni, da je aktivna legitimacija podana. Člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti so oblikovali lastninsko pravico kot njihovo solastninsko pravico z navedbo solastniških deležev, upoštevaje deležne pravice, kot so jih imeli bivši člani A.A.A. ob podržavljenju. Ker pa se po ZPVAS vračajo le istovrstne pravice, so vložniki organu predložili notarski zapis, opr. št. ... z dne 5. 10. 2006, s katerim je bil popravljen sporazum o ponovni vzpostaviti Meščanske korporacije v A. z dne 24. 6. 1994 in namesto solastniške skupnosti oblikovali skupnolastniško skupnost članov. V zadevi pa so člani tudi v zakonsko določenem roku vložili zahtevo za vrnitev pravic, saj stranke ne morejo trpeti neugodnih posledic ravnanja organa, če jih organ v dosedanjem postopku ni opozoril na pomanjkljivosti, kar bi bil dolžan glede na določbo 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP). Stranka namreč ni bila seznanjena, da je vloga pomanjkljiva ter ni bila poučena o njeni popravi, še manj pa, da bi bila seznanjena s pravnimi posledicami in dejstvom zamude prekluzivno določenega roka za ponovno vložitev zahteve, t.j. do 30. 6. 2001. Ugovor aktivne legitimacije in prekluzije tako nista podana. V zvezi z odpravo dela 1. točke izreka pa je drugostopni organ še ugotovil, da dejansko stanje glede teh parcel ni bilo popolno ugotovljeno. Prvostopni organ ni ugotavljal okoliščin, ki so jih zatrjevale stranke v postopku glede stanja navedenih parcel, ki pa so pomembne za odločitev, saj je od ugotovitve pravega dejanskega stanja odvisna oblika vračanja, zaradi česar je pritožbi delno ugodil in vrnil zadevo v tem delu prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožnik je vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedel, da je za odločanje po ZPVAS pomembno, ali so zahtevo za vrnitev premoženjskih pravic vložile osebe, ki jo po ZPVAS lahko vložijo, to pa so člani agrarne skupnosti oziroma njihovi pravni nasledniki, če so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. Na to je tožnik opozarjal že ves čas postopka, kot tudi Upravno sodišče in Vrhovno sodišče. Obseg premoženja, ki je bilo podržavljeno, je razviden iz listine in sicer Temeljem glavnega spisa komisije za agrarne operacije I. del v C. z dne 10. 12. 1973 št.... Zemljišča so v posesti članov MEKOK in jih ti skupno uživajo kot lastniki gotovih temeljnih hiš, udeleženih hiš je 194, torej je deležnih pravic 194. Člani nekdanje A.A.A. so bili skupni lastniki premoženja, ki je bilo v zemljiški knjigi vpisano na A.A.A. Njihove deležne pravice so bile oblikovane zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja v smislu Zakona o delitvah in uredbah skupnih zemljišč z dne 26. 10. 1887, ne pa kot solastninski deleži v smislu lastninske pravice (iz 1. alinee 3. odstavka 1. člena ZPVAS). Premoženje korporacije je bilo skupna lastnina, kar pomeni, da deležnikom ni skupna samo stvar kot predmet, ampak tudi pravica sama. Člani korporacije iz leta 1937 so bili tako vsakokratni lastniki točno določenih hiš v A. Torej gre za skupno lastnino, ki se obravnava po 2. alinei 3. odstavka 1. člena ZPVAS. Vpis agrarne skupnosti v register je upravna zadeva in se vodi po določbah ZUP. Z vpisom pridobijo člani agrarne skupnosti pravico do vrnitve podržavljenega premoženja. Agrarna skupnost A.A.A. je bila ustanovljena s podpisom in overitvijo sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ustanovnih članov pri Okrajnem sodišču v A. pod opr. št. ... in vpisana v register agrarnih skupnosti z odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 15. 5. 1995. V obrazložitvi te odločbe je navedeno, da je Agrarna skupnost Meščanska korporacija A. dne 11. 5. 1995 predlagala upravni enoti vpis v register agrarnih skupnosti in ker so bili za vpis izpolnjeni vsi pogoji, jo je upravna enota vpisala. Po ZPVAS se vzpostavi ponovno le prvotna in ne preoblikovana skupnost. Premoženjske pravice se vračajo članom ponovno organizirane agrarne skupnosti na njihovo zahtevo, vendar tožnik meni, da pomanjkanje legitimacije ob vložitvi zahteve ni mogoče sanirati s kasnejšo predložitvijo dokazil o tem, da se je naknadno agrarna skupnost organizirala po ZPVAS. Vprašanje, ki se je tekom celotnega postopka zastavljalo, je bilo, ali gre za identično agrarno skupnost. Vrhovno sodišče RS je v obeh sodbah, opr. št. I Up ... z dne 13. 7. 2005, in, opr. št. I Up ... z dne 19. 10. 2005, menilo, da ne gre za identične pravice članov sedanje A.A.A., kot so bile odvzete, kar pa je po ZPVAS pogoj za njihovo vračanje. Vrhovno sodišče je torej odločalo o aktivni legitimaciji vlagateljev. Napotki drugostopnega organa prvostopnemu organu v odločbah z dne 29. 11. 2005 in z dne 5. 12. 2005 pa gredo po mnenju tožnika preko odločitve Vrhovnega sodišča RS in so zato odločbe drugostopnega organa pravno vprašljive. Člani A.A.A. so tako dne 8. 6. 2006 na redni skupščini sprejeli popravek sporazuma o ponovni vzpostavitvi Meščanske korporacije v A. ter v 14. vrstici teksta sporazuma navedene besede: ''kot solastniško agrarno skupno članov'' popravili oziroma nadomestili z besedami: ''kot skupnolastninsko skupnost članov''. Tak popravek sporazuma pa ne more predstavljati zgolj popravka pisne pomote, temveč predstavlja nov akt. Tožnik meni, da legitimacije v tem postopku ni mogoče ''popravljati'' na zgoraj navedeni način, če pa je temu tako, pa meni, da je treba tako spremembo vpisati v register pri upravni enoti, ki bo tudi izdala novo odločbo, ki bo temeljila na novih listinah. Ta nova odločba pa bo nato A.A.A. podlaga za uveljavljanje pravic po ZPVAS ter vrnitvi njihovega premoženja. Z izdajo te odločbe pa tožnik meni, da bo A.A.A. prekludirana, saj je rok za vložitev zahteve potekel dne 30. 6. 2001. Prvostopni organ je tudi napačno ugotovil dejansko stanje zadeve, saj ugotavlja, da je bila A.A.A. vpisana 15. 5. 1995, kar pa ne drži. V lastninsko in statusno spremenjeni obliki je bila ustanovljena 8. 6. 2006. Tožnik je še navedel, da so imeli vlagatelji ves čas postopka odvetnika, to je osebo, ki pravo pozna in bi moral odvetnik vedeti vsaj za aktivno legitimacijo stranke, ki jo zastopa. Uporaba določbe 14. člena ZUP pride v poštev v primerih, ko se stranka sama udeležuje procesnih dejanj. Pa tudi sicer nepravilno delo upravnega organa, kot je mogoče razbrati iz obrazložitve odločbe, ne more vplivati na pravne pravice in pravne koristi strank z nasprotujočimi interesi, saj tudi tožnik uveljavlja svoje pravice in svoje ugovore v konkretni upravni zadevi. Predlaga odpravo odločbe.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da po njegovem mnenju tožba ni sklepčna, saj tožnik tožbenega zahtevka v tožbi sploh ni postavil in je zato treba tožbo zavreči. Tožnika zastopa Državno pravobranilstvo, torej pravna stroka, ki se spozna oziroma bi se morala spoznati na pravno naravo stvari in ne gre za pravno vprašanje nevednosti ali neukosti stranke. Navedeno dejstvo se vsekakor ne more primerjati z očitki, ki jih navaja tožnik v III. točki tožbe, in gre za povsem drugačno dejansko in pravno stanje ter je zato trditev tožnika v tej točki neutemeljena. Odgovori na očitke v zvezi z aktivno legitimacijo in prekluzijo pa so že natančno opredeljeni tako v prvostopni odločbi, kot tudi v drugostopni odločbi. K temu pa stranka z interesom navaja še, da gre pri ponovno vzpostavljeni Agrarni skupnosti A.A.A. za isti pravni subjekt, ki ga je registrirala UE A. z odločbo, št. .... z dne 15. 5. 1995. Ta pravni subjekt ima tudi sedaj isto matično in davčno številko. V zvezi s tem je prvostopni organ opravil dokaz z vpogledom v register, ki ga vodi UE A. Upravni organ predlagateljev na pomanjkljivosti tekom dolgotrajnega postopka (doslej je bila zadeva že trikrat na Upravnem in Vrhovnem sodišču) ni opozoril, čeprav bi moral to storiti. Ko je organ predlagatelje pozval na odpravo pomanjkljivosti, so ti takoj sledili pozivu, zato je tožnikova trditev, da predlagatelj in ostali člani niso aktivno legitimirani, brezpredmetna. Drugostopni organ je v predzadnji odločbi dal obvezno napotilo, kaj mora prvostopni organ storiti, po tem obveznem napotilu pa je stranka opravila vsa dejanja. Zoper to odločbo tožnik ni vložil tožbe v upravnem sporu, zato je postala pravnomočna in s tem obvezujoča za nadaljnji upravni postopek. Ob upoštevanju dejstva, da pa je B.B. kot član A.A.A. že leta 1996 vložil zahtevo za vrnitev premoženja, pa tudi ostali člani A.A.A. ne morejo biti prekludirani. Stranka z interesom je zato predlagala zavrženje oziroma zavrnitev tožbe in priglasila stroške postopka.

Stranke z interesom C.C. in ostali na tožbo v danem roku niso odgovorili.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožba tožnika sklepčna glede na določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), saj vsebuje predlog za odpravo odločbe, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev pravilna in zakonita ter podprta z utemeljenimi razlogi, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali je podana aktivna legitimacija za vložitev zahteve za vračilo odvzetega premoženja po ZPVAS (Uradni list RS, št. 5/94 s spremembami in dopolnitvami) glede na obravnavani subjekt ter vrsto in obseg odvzetih ter sedaj vzpostavljenih premoženjskih pravic.

ZPVAS med drugim predpisuje ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženjskih pravic, ki so bile članom agrarnih skupnosti oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po zakonu o agrarnih skupnosti, zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti in drugih predpisih, izdanih po 15. 5. 1945. Po tem zakonu se vračajo premoženjske pravice, ki so jih posamezni člani imeli na premoženju bivše agrarne skupnosti, ne pa premoženje bivše agrarne skupnosti, upravičenci do vračila pa so člani nekdanje agrarne skupnosti kot nosilci nekdanjih premoženjskih pravic, če so sami ali njihovi pravni nasledniki člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ne pa ponovno vzpostavljena agrarna skupnost, ki ni pravna oseba. Pomembna okoliščina je zato pravilna ugotovitev vsebine pravic, kar je med drugim tudi podlaga za presojo aktivne legitimacije vlagateljev zahteve za vrnitev odvzetih pravic. Vrača pa se lahko le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot je bil odvzet. Navedeno pomeni, da mora biti izkazana istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic in v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti (določba 8. člena ZPVAS). Šteje pa se, da je agrarna skupnost ponovno vzpostavljena, če po javnem pozivu prejšnjim članom najmanj trije polnoletni upravičenci iz 4. člena tega zakona - nekdanji člani ali njihovi dediči oziroma njihovi pravni nasledniki, na katere je bila premoženjska pravica iz 3. odstavka 1. člena tega zakona prenesena, če so državljani RS ali če so domače pravne osebe -, sklenejo sporazum o ponovni vzpostavitvi in sprejmejo pisna pravila, v katerih upoštevajo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti, ki so jih imeli po pravilih, veljavnih ob odvzemu premoženjskih pravic iz 3. odstavka 1. člena tega zakona. Sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, članski imenik in njena pravila morajo biti overjeni pri notarju, do ustanovitve notariatov pa pri sodišču v nepravdnem postopku, ta organ pa lahko zavrne overitev teh aktov, če ugotovi, da niso usklajeni z ustavo in zakonom (določba 5. člena ZPVAS).

Po presoji sodišča je upravni organ pravilno štel, da je bila zahteva za vračilo odvzetega premoženja po ZPVAS vložena s strani upravičene osebe, ker jo je 28. 11. 1995 - torej pravočasno - vložil B.B. kot član ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti Meščanske korporacije v A. in njen takratni predsednik, saj se po določbi 9. člena ZPVAS postopek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti začne na podlagi zahteve kateregakoli člana oziroma skupnega pooblaščenca. Ker je v svoji vlogi navedel, da zahtevo vlagajo poleg njega še drugi člani te agrarne skupnosti, ne da bi bili poimensko navedeni, ga je upravni organ tudi pravilno pozval na dopolnitev vloge (dopis z dne 3. 5. 2006) med drugim z navedbo upravičenih vlagateljev, kar je tudi storil. Med strankami ni sporno, da so bili člani nekdanje agrarne skupnosti A.A.A. skupni lastniki premoženja, ki je bilo v zemljiški knjigi vpisano na A.A.A., z vzpostavljenimi deležnimi pravicami zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja, kar pomeni, da je glede na navedeno pravilo po ZPVAS mogoče vrniti le skupno lastnino članov z deležnimi pravicami. V času vložitve zahteve za vračilo so bile premoženjske pravice ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti urejene kot solastnina članov, kar je razvidno iz predloženega sporazuma o ponovni vzpostavitvi Meščanske korporacije v A., kar med strankami ni sporno in iz česar sledi, da obseg in vrsta pravic članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti nista bila identična s premoženjskimi pravicami nekdanje agrarne skupnosti, ki so jih imeli njeni člani ob odvzemu. S popravkom sporazuma o ponovni vzpostavitvi Meščanske korporacije v A. kot agrarne skupnosti z dne 8. 6. 2006, overjenega pri notarju dne 5. 10. 2006, ki je bil sprejet na redni skupščini članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti Meščanske korporacije v A., pa je bilo besedilo prvotnega sporazuma z dne 24. 6. 1994, spremenjeno tako, da se je ponovno vzpostavila A.A.A. kot skupnolastniška skupnost članov, s čimer pa sta obseg in vrsta pravic članov sedanje A.A.A. identična s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli člani nekdanje A.A.A. in je zato možno njihovo vračilo po ZPVAS. Tožnik ugovarja, da s takim popravkom sporazuma vložniki zahteve ne morejo sanirati pomanjkanja aktivne legitimacije v času vložitve zahteve, saj je pri popravku sporazuma šlo za lastninsko in statusno spremenjeno obliko ustanovitve A.A.A., kar je treba tudi vpisati v register agrarnih skupnosti, šele po vpisu le-te pa bo A.A.A. pridobila podlago za uveljavljanje vračila po ZPVAS. Sodišče se s takšno argumentacijo tožnika ne strinja. Iz notarskega zapisnika o overitvi spornega popravka sporazuma namreč izhaja, da je seznam podpisanih članov A.A.A. popravka sporazuma identičen s seznamom članov A.A.A. ob njeni ustanovitvi, razen vstopa pravnih naslednikov ustanovnih članov v A.A.A. v času od ustanovitve dalje, kar pomeni, da gre za iste oziroma vsaj v pretežnem delu za iste člane, nadalje, da gre tudi za isti obseg premoženja članov agrarne skupnosti, sprejem sporazuma in pisnih pravil pa je predmet volje strank - v tem primeru članov skupnosti, saj tako sporazum kot tudi pisna pravila sprejmejo člani sami. To potrjuje tudi sama opredelitev agrarne skupnosti po določbi 2. člena ZPVAS, po kateri je agrarna skupnost - ki ni pravna oseba - skupnost fizičnih in pravnih oseb na podlagi pogodbe, ki imajo skupne pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in pravili agrarne skupnosti. A.A.A. tako tudi po presoji sodišča ni bila ustanovljena šele 8. 6. 2006, temveč 24. 6. 1994, organizirana pa že z vpisom v register 15. 5. 1995, zaradi česar je bila zahteva za vračilo odvzetih pravic vložena pravočasno glede na določbo 2. odstavka 9. člena ZPVAS. Navedenega popravka pa tudi ni bilo treba posredovati upravnemu organu za vpis v register agrarnih skupnosti. Po Pravilniku o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (Uradni list RS, št. 16/94), ki je bil sprejet na podlagi ZPVAS, se namreč za vsako agrarno skupnost vodi evidenca z določenimi podatki (list A vsebuje podatke o številki odločbe o vpisu v register agrarnih skupnosti, datum vpisa v register agrarnih skupnosti, ime agrarne skupnosti, območje, za katero je agrarna skupnost ustanovljena, datum ustanovnega zbora, pooblaščene osebe, datum prenehanja agrarne skupnosti in morebitne spremembe, list B pa vsebuje podatke o članstvu - določba 4. člena tega pravilnika), ki jih mora vsaka agrarna skupnost posredovati upravnemu organu, med katerimi pa ni morebitni nadaljnji popravek sporazuma. Sodišče se tudi ne strinja s tožnikom, da je drugostopni organ glede na sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up ... z dne 13. 7. 2005, in, opr. št. I Up ... z dne 19. 10. 2005, v katerih naj bi Vrhovno sodišče odločalo o aktivni legitimaciji vlagateljev in ugotovilo, da le-ta ni podana, s svojimi napotili prvostopnemu organu o pozivu vlagateljem za dopolnitev vloge presegel odločitev iz navedenih sodb. Iz citiranih sodb Vrhovnega sodišča RS namreč izhaja, da aktivna legitimacija za vložitev zahtevka ni bila podana glede na to, da je bila predmet presoje v teh upravnih sporih zahteva, ki jo je poleg že omenjene zahteve člana agrarne skupnosti B.B. vložila sama agrarna skupnost A.A.A., medtem, ko je predmet presoje tega upravnega spora zahteva, ki jo je vložil član agrarne skupnosti B.B. in ki je bila v nadaljevanju postopka ustrezno dopolnjena, kot že zgoraj navedeno. Drugostopni organ je tako v skladu s stališči sodb in glede na podatke spisa prvostopnemu organu dal ustrezna napotila za odločanje v ponovljenem postopku. Z zastopanjem stranke po odvetniku, ki je sicer res prava uka stranka, pa tudi po oceni sodišča ni možno opravičiti pomanjkljivega postopanja organa v samem postopku.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevek stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka zavrnilo v skladu z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.