Jedro

Upravni organ je predlog tožeče stranke za obnovo postopka z dne 22. 7. 2011 utemeljeno zavrgel kot prepoznega. V upravnem postopku ugotovljena dejstva namreč kažejo na to, da je tožeča stranka za sporno gradbeno dovoljenje izvedela pred 18. 6. 2011, na kar se sklicuje. Gradbiščna tabla, na kateri je bilo navedeno tudi ime investitorja in številka izdanega gradbenega dovoljenja, je bila postavljena že dne 29. 3. 2011. Tožeča stranka stanuje v neposredni bližini, v mesecu maju 2011 pa so se na spornem objektu izvajala velika gradbena dela s težko mehanizacijo, zato bi že ob povprečni skrbnosti morala sklepati, da je bilo za navedena gradbena dela izdano gradbeno dovoljenje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožečih strank za obnovo postopka končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-612/2009-5 z dne 23. 4. 2010, ki je izdan A.A. za rekonstrukcijo in dozidavo obstoječega stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 210/4, 211/2 in 212/12, vse k.o. B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da sta predlagatelja obnove za izdano gradbeno dovoljenje izvedela najkasneje ob postavitvi gradbiščne table dne 29. 3. 2011 na vidnem mestu na zemljišču investitorja, na kateri je bilo navedeno tudi izdano gradbeno dovoljenje, kar je investitor izkazal s predloženimi dokazi. Tožeči stranki sta vlogo za obnovo postopka podali šele dne 22. 7. 2011, to je po izteku enomesečnega roka, od trenutka, ko sta izvedeli za izdano gradbeno dovoljenje, ki ga določa 5. točka prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je njuno vlogo v skladu s 267. členom ZUP kot prepozno zavrgel. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 35108-311/2012/2 (06411117) z dne 7. 11. 2012 pritožbo tožeče stranke, zoper izpodbijani sklep, kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeči stranki vlagata tožbo iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navajata, da sta za morebitni obstoj gradbenega dovoljenja za gradnjo na parc. št. 212/12 k.o. B., to je na parceli, ki neposredno meji na njuno parcelo izvedeli dne 18. 6. 2011, ko je investitor začel z gradbenimi deli na parceli št. 212/11 in 212/12 k.o. B., s katerimi je posegal v njune pravice kot prvih neposrednih sosedov ter lastnikov parc. št. 212/3 k.o. B. Vse do 18. 6. 2011 se na parceli investitorja 212/12 k.o. B. niso izvajala nikakršna dela, ki bi kazala na to, da se bo na predmetni parceli karkoli gradilo. Rekonstrukcija in dozidava obstoječega stanovanjskega objekta, ki je predmet zadevnega gradbenega dovoljenja stoji na parc. št. 110/4 in ne meji neposredno z njuno parcelo. Gradnja spornega zidu na parc. št. 212/12, ki seže vse do meje z njuno parcelo pa se je začela šele dne 18. 6. 2011, zato je ta datum potrebno šteti kot datum, ko sta tožeči stranki izvedeli za sporno gradnjo in v posledici tega sporno gradbeno dovoljenje. V konkretnem primeru ni mogoča razlaga, da sta bili tožeči stranki s postavitvijo gradbene table seznanjeni z obstojem gradbenega dovoljenja za objekt, katerega vpliv sega na njuno parcelo. Glede na mesto postavitve table (skrajni rob parc. št. 210/4) in odsotnost table na parc. št. 212/12 ter odsotnost ograditve in kakršnih koli del na predmetni parceli, do začetka del na predmetni parceli, nista mogli sklepati na morebitni obstoj gradbenega dovoljenja in tega tudi ni bilo mogoče pričakovati od njiju. Tožeči stranki sta takoj po pričetku del na njuni parcelni meji zahtevali dostop do informacij javnega značaja, kar jima je bilo omogočeno dne 22. 6. 2011. Šele po ogledu dokumentacije pa sta lahko ugotovili, da bi zaradi gradnje zidov morala biti tudi njuna parcela vključena v vplivno območje dovoljene gradnje. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in navaja, da se je gradnja pričela v začetku meseca aprila 2011 z porušitvijo prej obstoječega objekta in z gradnjo novega objekta dimenzij 22,9 x 7,7 x 3,6 m, vključno z opornimi zidovi in zunanjo ureditvijo. Od samega začetka gradnje je bila na delovišču prisotna težka mehanizacija, zato je zatrjevanje tožeče stranke, da nista opazili nobene gradnje do meseca junija 2011 neverodostojno. Investitor se je s pooblaščenko tožečih strank sicer pogovarjal o morebitni postaviti razmejitvenega zidu, vendar ta razmejitev nima nič skupnega s predmetnim postopkom oziroma zidom, zaradi katerega je bila sprožena obnova postopka, kar je investitor kot prizadeta stranka že dokazoval z izjavami v upravnem postopku.

V pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2013, tožeči stranki prerekata navedbe v odgovoru prizadete stranke, vztrajata pri svojih stališčih in dodatno navajata, da se z investitorjem nista pogovarjali o sporni gradnji. C.C. pa sta pooblastila izključno za razmejitev med parc. št. 212/12 in 212/3 k.o. B. ter morebitno postavitev razmejitvenega zidu, pri čemer ni bilo nikoli govora o kakršnemkoli gradbenem dovoljenju za rekonstrukcijo spornega objekta.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih, ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da so se gradbena dela predvidena z gradbenim dovoljenjem št. 351-612/2009-5 z dne 23. 4. 2010 za rekonstrukcijo in dozidavo obstoječega stanovanjskega objekta, tako kot je bilo že navedeno, pričela 29. 3. 2011 s postavitvijo gradbiščne table z navedbo investitorja, objekta ki se gradi ter gradbenega dovoljenja, s katerim je bila investitorju na SZ in SV strani zemljišč investitorja dovoljena tudi gradnja spornih opornih zidov. V zadevi ni sporno, da sta tožeči stranki predlog za obnovo postopka vložili dne 22. 7. 2011 in v njem navedli, da sta za izdano gradbeno dovoljenje izvedeli šele 18. 6. 2011, ko naj bi investitor pričel z gradnjo betonskega zidu in betonskega korita na njuni parcelni meji.

Po določbi 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre na primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po določbi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka iz tega razloga predlaga obnovo postopka v roku enega meseca od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana.

Tudi po mnenju sodišča, je upravni organ prve stopnje po tem, ko je na podlagi določbe 267. člena ZUP opravil predhodni preizkus, vlogo tožeče stranke za obnovo postopka, utemeljeno zavrgel kot prepozno. V upravnem postopku ugotovljena dejstva namreč kažejo na to, da sta tožeči stranki za sporno gradbeno dovoljenje izvedeli pred 18. 6. 2011. Tožeči stranki bi morali, glede na to, da je bila gradbiščna tabla na kateri je poleg ostalega bilo navedeno ime investitorja in številka izdanega gradbenega dovoljenja postavljena že dne 29. 3. 2011 in da stanujeta v neposredni bližini, v mesecu maju 2011 pa so se na spornem objektu izvajala velika gradbena dela s težko mehanizacijo, že ob povprečni skrbnosti, sklepati, da je bilo za navedena gradbena dela, ki so se pričela 29. 3. 2011 izdano gradbeno dovoljenje. Upoštevaje sodno prakso Upravnega sodišča (sodba III U 255/2010) in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera je bila vloga tožeče stranke za obnovo postopka torej, tudi po mnenju sodišča, podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka ( 5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP).

Po oceni sodišča je tudi zmotno stališče tožečih strank, ki menita, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona podani z okoliščinami na katere se sklicujeta. Iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da sta tožeči stranki neposredna soseda sporne gradnje, pri čemer po mnenju sodišča v zadevi ni odločilnega pomena kdaj je investitor pričel z gradnjo spornega zidu, ampak kdaj je investitor pričel z gradbenimi deli na podlagi gradbenega dovoljenja, ki je bilo navedeno na gradbiščni tabli in kdaj sta tožnika lahko izvedela za obstoj dovoljenja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožečih strank, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.