Jedro

Na podlagi 2. odst. 190. člena ZPP pa more tisti prevzemnik terjatve, o kateri teče pravda, stopiti v pravdo namesto tožeče stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki. To pa pomeni, da je napačno razlogovanje pritožnika, ki se sklicuje na določbo 187. člena ZPP, ki res govori zgolj o privolitvi tožene stranke v primeru če pride do spremembe na strani tožene stranke in ne na strani tožeče stranke.

Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 1. odst. 190. člena ZPP, ko je tožeči stranki zaradi spremembe v materialnopravnem razmerju med pravdnima strankama odreklo tudi procesno legitimacijo za nadaljnje vodenje pravde.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. in 3. točka izreka).

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (1. točka izreka).

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ne dovoli subjektivne spremembe tožbe na strani tožeče stranke (1. točka izreka). Sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 67.950,00 SIT pravdnih stroškov, v 15 dneh (3. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je utemeljena, zoper odločitev o subjektivni spremembi tožbe pa ni utemeljena.

Razlogi sodišča druge stopnje k pritožbi zoper sklep.

Tožeča stranka je po sklenitvi pogodbe o cesiji terjatve predlagala sodišču, da naj namesto nje kot tožeče stranke vstopi v pravdo kot tožeča stranka prevzemnik terjatve, t.j. družba T. d.o.o.. Na podlagi

2. odst. 190. člena ZPP pa more tisti prevzemnik terjatve, o kateri teče pravda, stopiti v pravdo namesto tožeče stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki. To pa pomeni, da je napačno razlogovanje pritožnika, ki se sklicuje na določbo 187. člena ZPP, ki res govori zgolj o privolitvi tožene stranke v primeru če pride do spremembe na strani tožene stranke in ne na strani tožeče stranke. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za uporabo določbe 187. člena ZPP. Pri vstopu prevzemnika terjatve v pravdo namesto tožeče stranke gre za subjektivno spremembo na aktivni strani. Zaradi te spremembe mora biti po izrecni določbi 2. odst. 190. člena ZPP dano soglasje obeh dosedanjih pravdnih strank. Zato pritožba zoper sklep o zavrnitvi subjektivne spremembe tožbe na strani tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena ZPP).

Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 1. odst. 190. člena ZPP, ko je tožeči stranki zaradi spremembe v materialnopravnem razmerju med pravdnima strankama odreklo tudi procesno legitimacijo za nadaljnje vodenje pravde. S tem, ko ji je odreklo zaradi pomanjkanja aktivne materialne tudi aktivno procesno legitimacijo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V postopku v sporu majhne vrednosti je s tem podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 458. člena ZPP. Zaradi izrecne določbe 1. odst. 190. člena ZPP, kljub različnim teoretičnim pogledom na uporabo irelevančne oziroma relevančne teorije, se sodišče druge stopnje pridružuje večinskemu stališču v sodni praksi, ki govori v prid irelevančni teoriji.

Razlogi sodišča druge stopnje za uporabo irelevančne teorije.

Določba 190. člena ZPP pomeni, da sprememba v materialno pravnem položaju pravdnih strank (v konkretnem primeru ob cesiji terjatve) nima nobenega vpliva na tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek ostane nespremenjen, kljub temu, da pravdni stranki od odtujitve stvari ali pravice dalje nista več v medsebojnem materialnopravnem razmerju.

Zato zgolj dejstvo, da je do odtujitve pravice prišlo med pravdo, ne sme pomeniti zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja materialne aktivne legitimacije. Odtujitev pravice po tej teoriji nima vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka.

Kljub temu, da se prof. dr. Jože Juhart (Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, stran 284 in 285) zavzema za relevančno teorijo pa v poglavju o subjektivnih mejah pravnomočnosti, ko govori o učinkih pravnomočne sodbe za singularne pravne naslednike pravi: "sodba veže tudi naslednike, ki so po nastopu litispendence postali pravni nasledniki pravdnih strank. To je najbolj pogosto, kadar katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda. Odtujitelj vodi proces ex iure tercii na podlagi posebnega zakonitega pravdnega upravičenja (183). Sodba iz take pravde se glasi na ime pravdnih strank, veže pa tudi naslednike v materialnopravnem razmerju." Slednje pa kaže na irelevančno teorijo. Za irelevančno teorijo se je zavzela sodna praksa v večih odločbah Vrhovnega sodišča RS (primerjaj sodba VS RS II Ips 252/2003, sklep VS RS II Ips 518/2001 in sodba VR RS II Ips 397/2002, sodba in sklep VS RS II Ips 198/2003, sodba Višjega sodišča v Kopru I Cp 698/2000). Za razliko od slednjih pa se je sodna praksa v odločbah (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1261/2001, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1582/2003, sodba Višjega sodišča v Kopru I Cp 624/2003) zavzela za uporabo relevančne teorije.

Največkrat pride do situacije, ko cesionar skuša vstopiti v pravdo kot novi tožnik, a se dolžnik kot tožena stranka temu upre (misleč da cedent s tožbenim zahtevkom proti njemu ne more uspeti). Zato je cedent praktično prisiljen še naprej voditi pravdo, čeprav za tujo korist. V taki situaciji se torej dolžnik sam spravi v položaj, ko bo morda moral na podlagi izvršilnega naslova izpolniti svojo obveznost cedentu, kasneje pa ga bo terjal še cesionar. Taka konkretna situacija na odgovor na vprašanje, ali mora tožnik prilagoditi tožbeni zahtevek in zahtevati izpolnitev obveznosti cesionarju, ne sme vplivati. Prav nič drugačna ni situacija niti takrat, ko do poskusa cesionarja vstopiti v pravdo niti ne pride.

Če velja irelevančna teorija in cedent ne prilagodi tožbenega zahtevka, potem bo sodišče terjatev kljub cesiji med pravdo prisodilo cedentu. Sodba kot izvršilni naslov se bo torej glasila na cedenta.

Dolžnik mora pravnomočno sodbo načeloma prostovoljno izpolniti. Ker ni spora o tem, da pravnomočna sodba učinkuje tudi za singularnega pravnega naslednika, torej za cesionarja, ima tudi cesionar s tem v rokah pravnomočni izvršilni naslov. Že iz tega, pa tudi iz materialnopravne določbe 2. odst. 419. člena OZ sledi, da bo obveznost iz pravnomočne sodbe, ki se sicer glasi na cedenta, veljavno izpolnil (predvsem) cesionarju. Ker bo sodba s tem izvršena, cedent ne bo mogel uspeti z morebitno izvršbo.

Če dolžnik obveznosti ne bo izpolnil prostovoljno, jo bo lahko cesionar od njega izterjal z izvršbo. Ker cedent tožbenega zahtevka ni že v pravdi prilagodil nastali situaciji, bo moral cesionar v izvršilnem postopku izkazati predhod terjatve nanj z javno ali po zakonu overjeno listino, če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo (prvi odstavek 24. člena ZIZ). Previden cesionar bo zato že pri sklenitvi cesijske pogodbe zahteval od cedenta overjeno potrdilo o odstopu terjatve, ki mu ga je cedent po določbi tretjega odstavka

422. člena OZ dolžan izdati. Pri tem je treba opozoriti, da je stališče, da pravnomočna sodba učinkuje tudi za singularnega pravnega naslednika, in da lahko ta pod pogoji, predpisanimi v prvem odstavku

24. člena ZIZ, zahteva izvršbo tudi v primeru, da je do cesije prišlo med pravdo, v pravni teoriji skoraj enotno. Zato je vprašljivo stališče, da je tako izvršbo mogoče dovoliti samo, če je do prehoda terjatve prišlo po izdaji izršilnega naslova (Aleš Galič, Matjaž Jan in Hinko Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem novele in uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2002).

Če bi izvršbo proti dolžniku začel cedent, se bo dolžnik lahko obveznosti rešil tudi z izpolnitvijo cesionarju (ker je na ta način pravnomočna sodba izpolnjena).

Lahko pa se zgodi, da bo dolžnik (prostovoljno ali prisilno) izpolnil obveznost cedentu. Tudi v tem primeru je s tem njegova obveznost izpolnjena, saj jo je izpolnil na podlagi pravnomočne sodbe in cesionar proti njemu kljub določbi 2. odst. 419. člena OZ ne bo mogel uspeti z izvršbo. V takem primeru bo pošteni cedent izterjani znesek terjatve izročil cesionarju, v nasprotnem primeru pa nastopi njegova odškodninska odgovornost cesionarju.

Po stališču pritožbenega sodišča je torej podana aktivna procesna legitimacija tožeče stranke. Ob takšni predpostavki naj sodišče prve stopnje popolno ugotovi dejansko stanje o morebitni materialnopravni utemeljenosti vtoževane terjatve tožeče stranke.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 2. odst. 165. člena ZPP.

O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo.