Jedro

Določba 24. člena ZBPP organu dovoljuje zgolj presojo, ali v zadevi obstoji očiten (na prvi pogled viden) razlog, zaradi katerega prosilec ne more pričakovati, da bo s pravnim sredstvom, kot je to v obravnavanem primeru, uspešen. Zaključki toženke, da tožnik tudi k prošnji za BPP ni podal dokazov, ki bi potrjevali njegove navedbe o storitvi zatrjevanih kaznivih dejanj, tako presegajo kriterij, kot je določen v tretjem odstavku 24. členu ZBPP.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3124/2011 z dne 23. 11. 2011 se odpravi v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v delu, ki se nanaša na I. točko izreka sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah št. I K 17427/2011 z dne 7. 11. 2011 in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, opr. št. I K 17427/2011 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

Organ v obrazložitvi kot razlog za zavrnitev navaja neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), in sicer da prosilec v zadevi nima možnosti za uspeh. Navaja, da je vpogledal v sklep Okrajnega sodišča v Domžalah št. I K 17427/2011 z dne 7. 11. 2011 zoper katerega želi tožnik vložiti pritožbo. Ugotavlja, da je sodišče z navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog prosilca za BPP kot subsidiarnega tožilca pod točko I., ker v tej točki opisano dejanje ne vsebuje znakov kaznivega dejanja, organ za BPP pa se v celoti strinja z obrazložitvijo v navedenem sklepu. Poleg tega navaja še, da tožnik tudi k prošnji za BPP ni podal nobenih dokazov, ki bi potrjevali njegove navedbe. Organ za BPP se v celoti strinja tudi z odločitvijo o zavrženju obtožnega predloga iz II. in III. točke navedenega sklepa, ker naj bi šlo za kaznivi dejanji po členih 258 in 288 KZ-1, ki se preganjata le po uradni dolžnosti, tožnik pa kazenske ovadbe za historična dogodka, opisana pod II. in III. točko sklepa, ni podal, zaradi česar ni upravičeni tožilec, kar izključuje kazenski pregon.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri navaja, da brez ustrezne pravne pomoči ni mogoče podati pravilnega obtožnega predloga. Navaja, da mu je tožilstvo dalo le 8 dni časa, da sam vloži obtožni predlog. Meni, da zgolj domneve ne zadoščajo za sklepanje, da bo kazenski pregon nerazumen in da nima izgledov za uspeh. Z ravnanjem Okrožnega sodišča naj bi bila kršena Ustava in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Ker je prejemnik socialne podpore, prosi za oprostitev vseh stroškov postopka in taks.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP je treba pri presoji upravičenosti prošnje za dodelitev BPP upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati (prva alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi v primeru, če je pričakovanje prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (tretji odstavek istega člena). Ta določba torej od organa ne zahteva presoje, ki je pridržana višjemu ali vrhovnemu sodišču v postopku s pravnimi sredstvi, torej presoje na način, kot da bi sam odločal v zadevi, ampak presojo, ali v zadevi obstoji očiten (na prvi pogled viden) razlog, zaradi katerega prosilec ne more pričakovati, da bo s pravnim sredstvom, kot je to v obravnavanem primeru, uspešen. Taka ugotovitev pa lahko temelji le na primerjavi s podobnimi zadevami (njihovim izidom), pri čemer mora biti pričakovanje tožnika v očitnem nasprotju z izidom v tovrstnih zadevah.

V zadevi je sporno, ali je toženka pravilno ugotovila, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh s pritožbo zoper sklep o zavrženju treh obtožnih predlogov. Obtožni predlog iz I. točke izreka je bil zavržen, ker je sodišče ugotovilo, da znaki kaznivih dejanj niso podani, za dejanji pod II. in III. točko pa, da tožnik ni upravičeni tožilec, saj ni vložil kazenske ovadbe, kaznivi dejanji po 258. in 288. členu KZ-1 pa se preganjata po uradni dolžnosti.

Sodišče ugotavlja, da tožnik ne v prošnji za BPP ne v tožbi ne oporeka ugotovitvi, da so glede odločitve o zavrženju obtožnih predlogov pod II. in III. podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Tožnik namreč ne ugovarja ugotovitvi, da ni podal kazenske ovadbe za historična dogodka pod II. in III. Ob takem dejanskem stanju tudi sodišče nima pomislekov v pravilnost ocene, da tožnik očitno nima možnosti za uspeh s pritožbo zoper sklep o zavrženju obtožnih predlogov pod II. in III., ki temelji na stališču, da tožnik ni upravičeni tožilec. Gre namreč za kaznivi dejanji, ki se preganjata po uradni dolžnosti in ne na predlog odškodovanca.

Glede na navedeno tudi po presoji sodišča tožnik v tem delu ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. V tem delu torej tožba ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo (II. točka izreka).

Svoje stališče, da v obravnavni zadevi ni izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP glede obtožnega predloga pod I., pa je organ utemeljil s tem, da se strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sklepa in da nima razlogov, da bi vanj podvomil, saj da tožnik tudi k prošnji za BPP ni podal dokazov, da je imenovana sodnica storila navedeni kaznivi dejanji.

Po mnenju sodišča takšno stališče toženke ni v skladu z definicijo očitno nerazumne zadeve v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, v čem se to očitno nesorazmerje kaže glede na dejansko stanje stvari, prav tako pa tudi ni razvidno oz. ni očitno, da tožnik zlorablja možnost za BPP. Prav tako toženka ne pojasni, v čem je zahteva oz. pričakovanje tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in s pravno podlago oz. z načeli pravičnosti in morale, kot očitno nerazumno zadevo opredeljuje navedeni odstavek.

Ni pa naloga toženke, da pri presojanju upravičenosti do BPP presoja pravilnost sklepanja prvostopenjskega sodišča ter stališč, na katerih temelji. Zaključki toženke, da tožnik tudi k prošnji za BPP ni podal dokazov, ki bi potrjevali njegove navedbe o storitvi zatrjevanih kaznivih dejanj, po prepričanju sodišča presegajo kriterij, kot je določen v tretjem odstavku 24. členu ZBPP. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tretji odstavek 24. člena ZBPP v tem delu odločanja o tožnikovi prošnji za BPP napačno uporabljen.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba v tem delu utemeljena, je izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava v tem delu odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu v ponovni postopek (I. točka izreka).

Tožnik je v zadevi predlagal, naj ga sodišče oprosti plačila stroškov tega postopka. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da se v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, torej tudi v upravnem sporu zoper odločbo o BPP, na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa ne plačuje. Ker v postopku niso nastali drugi stroški, ki bi jih bil tožnik dolžan plačati, ni podlage za odločanje o njegovem predlogu.

Predlog za dodelitev BPP, ki ga tožnik vlaga hkrati s tožbo, pa je predmet upravnega odločanja v pristojnosti organa za brezplačno pravno pomoč.