Jedro

Tožnica je prejela preveč izplačan varstveni dodatek. Prejela je nekaj, do česar ni bila upravičena, zato mora to v skladu z določbami 190. člena OZ vrniti.

Zastaranje se po 365. členu OZ pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Takšno upnikovo dejanje je v danem primeru vročitev odločbe toženke, s katero je ta od tožnice zahtevala izpolnitev obveznosti, zato so zastarale vse tiste terjatve, ki so bile na dan vročitve odločbe zavarovancu starejše od treh let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 19. 8. 2011 (I. točka izreka), izrek prvostopne odločbe toženca št. ... z dne 28. 7. 2011 v prvem odstavku spremenilo tako, da je znesek 770,71 EUR nadomestilo z zneskom 651,33 EUR, obdobje od 1. 2. 2008 do 31. 1. 2011 pa z obdobjem od 9. 8. 2008 do 31. 1. 2011 (II. točka izreka), v preostalem pa tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Sklenilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 78,07 EUR (IV. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo ugovor zastaranja. Tožnica meni, da je zahtevek toženke zastaral iz razloga, kar je osnova za vrnitev zahtevka toženke, odločba oz. podatki iz leta 2000, ko je toženka tožnici z odločbo odmerila varstveni dodatek z odločbo z dne 23. 5. 2000. Od takrat dalje teče zastaranje ne pa od takrat, ko je toženka ugotovila, da je tožnici izplačevala previsok varstveni dodatek. Dejstvo, da je toženka ugotovila napako 9. 8. 2011 nima podlage za vrnitev preveč izplačanega zneska. Organ toženke bi moral po uradni dolžnosti ugotavljati napake, ker ima po določbah ZUP možnost notranjega nazora, oziroma je dolžan preveriti uradne podatke o številu družinskih članov, kakor tudi mesečne prejemke upravičenca, torej tudi tožnice. Neutemeljeni so razlogi toženke, ko se sklicuje na sodno prasko in odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 294/2011, saj ti razlogi ne opravičujejo dela posameznih služb oziroma neustrezne koordinacije med samimi službami državnih organov. Če bi sprejeli takšno stališče, to pomeni, da lahko državni organi delajo napake, vendar za te napake ne odgovarjajo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, ki ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1), preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 19. 8. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 28. 7. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da je na podlagi odločbe z dne 23. 5. 2000, ugotovljeno, da je dajatev varstveni dodatek pri družinski pokojnini, v obdobju od 1. 2. 2008 do 31. 1. 2011, preveč izplačana in da je nastalo preplačilo v znesku 770,61 EUR. Neupravičeni izplačani znesek je zavarovanka dolžna vrniti toženki v roku 18 mesecev od prejema odločbe.

Med strankama postopka dejansko stanje ni sporno. To izhaja tudi iz listin v spisu. Tožnici je bil odmerjen z odločbo z dne 23. 5. 2000 varstveni dodatek za enega družinskega člana v višini 70 % predpisane osnove. Tožnici je bil v obdobju od 1. 2. 2008 do 31. 1. 2011 napačno nakazovan dodatek, tj. v višini 80 % predpisane osnove in zaradi tega je toženec dne 28. 7. 2008 izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo, s katero je ugotovil, da je bil tožnici v obdobju od 1. 2. 2008 do 31. 1. 2011 preveč izplačan varstveni dodatek v znesku 770,61 EUR s pozivom na povrnitev preplačila.

Sodišče prve stopnje je kot materialno podlago pravilno upoštevalo določbo 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji - v nadaljevanju: ZPIZ-1), določa, da je oseba, ki ji je bil na račun izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeti znesek vrniti v skladu z določbami 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji - v nadaljevanju: OZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugovor tožnice glede zastaranja. Katere terjatve so zastarale je odvisno od tega, kdaj se šteje, da je toženka od tožnice terjala vrnitev (izpolnitev obveznosti). Zastaranje se po 365. členu OZ pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Takšno upnikovo dejanje je v danem primeru vročitev odločbe toženke, s katero je ta od tožnice zahtevala izpolnitev obveznosti, torej to pomeni, da bi zastarale vse tiste terjatve, ki so bile na dan vročitve odločbe zavarovancu starejše od treh let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpodbijano prvostopenjsko odločbo tožnica prevzela 9. 8. 2011 in je ugovor zastaranja pravilno upoštevalo tako, da je pravica do izterjave varstvenega dodatka od 1. 2. 2008 do 8. 8.2008 zastarala.

Ni mogoče šteti, da bi zastaranje začelo teči že s samo izdajo odločbe o odmeri varstvenega dodatka z dne 23. 5. 2000, saj zato ni nobene materialnopravne podlage. Z navedeno odločbo je toženka tožnici le odmerila varstveni dodatek. Kdaj je bilo zastaranje pretrgano pa določa OZ v 365. členu. Od pretrganja zastaranja je potrebno upoštevati, da so zastarale terjatve, ki so bile od takrat, glede na naravo terjatve, starejše od treh let. Zastaranje je bilo pretrgano z odločbo o preplačilu in ne z odločbo, s katero je bilo odločeno o pravici iz pokojninskega zavarovanja. Terjatve iz naslova varstvenega dodatka štejejo za občasno dajatev, za katere znaša zastaralni rok, na podlagi 347. člena OZ, tri leta. Po 2. odstavku 335. člena OZ zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Po 1. odstavku 336. člena OZ zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjatvi izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po 337. členu OZ zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa. Tožena stranka je terjatev ugotovila in od tožnice terjala izpolnitev z odločbo z dne 28. 7. 2011, ki je bila tožnici vročena 9. 8. 2011. Zato niso zastarale terjatve, ki na ta dan niso bile starejše od treh let. Pri odločitvi o predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da obstaja dolžnost vrnitve, kljub eventuelni njeni dobrovernosti, saj ni bistveno vprašanje ugotavljanja, kdo je odgovoren za nastalo stanje, temveč zgolj dejstvo, da je tožnica, glede na pravnomočno odločbo, prejela preveč izplačan varstveni dodatek. Torej je prejela nekaj, do česar ni upravičena in mora to v skladu z določbami 190. člena OZ vrniti.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).