Jedro

Po presoji sodišča prve stopnje, glede na to, da obsojenec doslej ni prav ničesar plačal, njegova obljuba, da bo obveznost poravnal v obrokih, kaže zgolj na njegovo pridobivanje časa in dejansko izmikanje poravnavi obveznosti. Do nje je obsojenec doslej pokazal popolnoma brezbrižen odnos, s tem pa tudi nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, do njegovih posledic in sanacije le teh.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A Č. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II Ks 41257/2013 z dne 18. 9. 2017 na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s členom 61 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) preklicalo pogojno obsodbo obsojenemu A. Č., izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 41257/2013 z dne 18. 2. 2015 in mu določeno enotno kazen devet mesecev zapora izreklo. Obsojencu je po 92. členu ZKP naložilo plačilo stroškov v znesku 63,42 EUR in plačilo sodne takse v višini 65,00 EUR, glede stroškov pooblaščenca oškodovanca pa odločilo, da bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obsojenec. Iz pritožbe je razbrati, da smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da mu da možnost plačila v vsaj šestih obrokih ali pa v enkratnem znesku, ki ga bo lahko poravnal meseca maja 2018. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec v pritožbi ponavlja, kar je navajal že na naroku za preklic pogojne obsodbe, da zaradi zdravstvenih razlogov in slabih pogojev za zaposlovanje ter slabega plačilnega sistema in drugih plačilnih obveznosti za preživetje, zlasti zaradi plačila preživnine za hčerko in neporavnanih denarnih obveznosti drugih do njega, katere uveljavlja v sodnih postopkih v Avstriji, ni bil zmožen izpolniti s pogojno obsodbo določenega posebnega pogoja, da oškodovancu F. B. oziroma družbi G. d.o.o., V.v. 23, v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe, povrne s kaznivim dejanjem povzročeno škodo v višini 2.920,32 EUR. Navaja, da mu bo z izrekom zaporne kazni odvzeta vsaka možnost plačila dolga.

5. Z navedenim pritožba ne more omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar zadeva obsojenčevo zmožnost izpolniti posebni pogoj, ki mu je bil naložen v okviru izrečene pogojne obsodbe s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je namreč, kot je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe, seznanilo s tem, kar obsojenec ponavlja v pritožbi, dejansko stanje, kar zadeva njegovo objektivno zmožnost plačila s pogojno obsodbo naložene obveznosti, pa pravilno razjasnilo ter tudi pravilno ugotovilo, da nepovrnitve škode oškodovancu ni pripisati obsojenčevi nezmožnosti, da to stori, temveč njegovi nepripravljenosti, da ravna v skladu s pravnomočno sodbo. Ugotovilo je namreč, da je obsojenec v obdobju roka za izpolnitev obveznosti iz posebnega pogoja pridobival dohodke, saj je štiri mesece delal in mesečno zaslužil po 800,00 EUR ter bi lahko takrat začel oškodovancu vsaj v manjših zneskih plačevati obveznost, in bi s tem pokazal, da ima namen to poravnati, pa v tej smeri ni storil prav ničesar. V zagovoru je zgolj pavšalno navedel, da je poravnal druge obveznosti, pri čemer ni navedel nobenega konkretnega razloga, zakaj prav obveznosti do oškodovanca ni poravnal. Še več, izpovedal je, da z oškodovancem o tem dolgu ni govoril, zgolj enkrat, ko ga je naključno srečal, pa mu je povedal, da ga bo poravnal, ko ga bo lahko. Glede na njegov zagovor je obsojenec torej v obdobju roka za izpolnitev obveznosti, naložene s pogojno obsodbo, imel finančna sredstva za poravnavo drugih dolgov. Po presoji sodišča prve stopnje, glede na to, da doslej ni prav ničesar plačal, njegova obljuba, da bo obveznost poravnal v obrokih, kaže zgolj na njegovo pridobivanje časa in dejansko izmikanje poravnavi obveznosti. Do nje je obsojenec doslej pokazal popolnoma brezbrižen odnos, s tem pa tudi nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, do njegovih posledic in sanacije le teh.

6. Ker obsojenec v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost navedenih zaključkov sodišča prve stopnje, zlasti pa dokazovalo, da ti temeljijo na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, pritožba obsojenca ne more biti uspešna. V njej zgolj in ponovno povsem pavšalno navaja, da bi v bodoče lahko obveznost odplačal v šestih obrokih ali v enkratnem znesku meseca maja 2018, vendar takemu njegovemu predlogu, glede na to, da je preizkusna doba po pravnomočni sodbi potekla 18. 2. 2017 in da je v skladu s členom 61 KZ-1 zgolj v mejah preizkusne dobe mogoče podaljšati rok za izpolnitev obveznosti, ni mogoče ugoditi. Obsojenčeva pritožba in v njej podan predlog sta zatorej neutemeljena.

7. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodno takso pa je pritožbeno sodišče odmerilo po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 74011 Taksne tarife.