Jedro

Opredelitev, kdaj gre za veliko količino iz 2. odstavka 310. člena KZ, je vedno soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno. Tako lahko v posameznem primeru določena količina nevarnega vojaškega orožja, katerega promet je prepovedan (npr. eksplozivni vojaški izstrelki, avtomatsko strelno orožje), predstavlja veliko količino v smislu kvalifikatorne okoliščine, enaka količina manj nevarnega orožja, katerega promet je zgolj omejen in je njegova nabava vezana na predhodno dovoljenje ali prijavo (npr. staro orožje, lovsko, športno orožje itd.), pa predstavlja le količino, ki zadošča za kvalifikacijo dejanja po 1. odstavku citiranega člena.

Nevarnost iz 2. odstavka 310. člena KZ kot posledico izvršitvenih dejanj iz 1. odstavka istega člena je treba presojati v njenem abstraktnem pomenu, kar pomeni, da ni potrebno, da bi nevarnost grozila že neposredno. Pri tem prihaja v poštev katerakoli nevarnost, npr. nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, premoženje, okolje, javni promet in druge dobrine, ki jim pravni red priznava zaščito in se po vsebini nanašajo na varnost v najširšem pomenu besede.

Trditve o nedovoljeni policijski pravokaciji predstavljajo dejstveno trditev oziroma uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Okoliščina, da so organi za notranje zadeve tehnično izvedbo ukrepa nadzorstva in snemanja telefonskih pogovorov prepustili obveščevalni agenciji, ne predstavlja kršitve določb ZKP ali ustave. Pri takšnem nudenju zgolj tehnične pomoči drugega organa je pomembno predvsem to, da imajo organi za notranje zadeve nadzor nad izvajanjem ukrepa.

Med razloge, ki jih ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, sodi tudi nestrinjanje z odmero kazni.

Izrek

Zahteva obsojenega R.K. in zahtevi zagovornikov obsojenih B.V. ter F.Š. za varstvo zakonitosti se zavrnejo. Obsojena B.V. in F.Š. sta dolžna plačati povprečnino, vsak po 150.000,00 SIT, obsojenega R.K. pa se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je spoznalo za krive: - obsojenega B.V. nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ (točka I/1-3) in mu izreklo kazen pet let zapora ter stransko kazen izgon tujca iz države za čas pet let; - obsojenega R.K. nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ (točka II/1 in 2) ter nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja in razstrelilnih snovi po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ (točka V/1-4), mu za dejanje pod točko II določilo kazen dve leti zapora, za kaznivo dejanje pod točko V tri leta in dva meseca zapora, nato pa izreklo enotno kazen pet let zapora; - obsojenega F.Š. pa je spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja in razstrelilnih snovi po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ (točka III/1-3) ter mu izreklo kazen tri leta zapora.

Vsem omenjenim obsojencem so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka ter vsakemu povprečnina po 150.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornika obsojenega B.V., R.K. in njegove zagovornice ter zagovornice F.Š. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Glede obsojenega F.Š. pa je sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je ob upoštevanju kazni tri leta zapora, izrečene v izpodbijani sodbi ter kazni tri mesece zapora, izrečene v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 11.4.2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 20.6.2000, na podlagi 1. odstavka 48. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora. Obsojenemu B.V. je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino 150.000,00 SIT, obsojenega R.K. pa je plačila stroškov tega postopka oprostilo.

Zoper navedeni sodbi so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: - obsojeni R.K. zaradi "resnih in hudih kršitev kazenskega zakona ter težkih kršitev določb kazenskega postopka oziroma ZKP Republike Slovenije"; predlaga ponovno sojenje in pričakuje, da bo vrhovno sodišče "zahtevek za varstvo zakonitosti upoštevalo, kljub dejstvu, da ga ni napisal kakšen pravni strokovnjak"; - zagovornica obsojenega F.Š. iz razlogov, določenih v 1. odstavku 420. člena ZKP, s predlogom, da vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in tega obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo v delu, ki se nanaša nanj, vrne v novo sojenje; - zagovornik obsojenega B.V. iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka (2. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP) ter kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP); zahteva ne vsebuje izrecnega predloga vrhovnemu sodišču, kako naj v zadevi odloči. Vrhovna državna tožilka K.U.K. je na vse zahteve za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in vrhovnemu sodišču predlagala, naj jih zavrne, ker so neutemeljene. Ugotavlja, da obsojeni R.K. v svoji zahtevi v največji meri izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in se zavzema za drugačno ugotovitev v ponovljenem postopku. Če sodišče določenih dokazov obrambe ni sprejelo, s tem še ni kršilo pravice do obrambe, saj sodišče prosto presoja, katere dokaze bo izvedlo. Kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka zato niso podane.

Ocenjuje, da so neutemeljena tudi zatrjevanja zagovornice obsojenega F.Š., da v ugotovljenem ravnanju tega obsojenca ne gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po 2. odstavku 310. člena KZ. Sodišče je z zaslišanjem izvedenca S. ugotovilo, da gre za orožje, ki predstavlja veliko nevarnost, pa tudi za veliko količino orožja. Po teh dveh kriterijih je sodišče ugotovilo, da je podana kvalificirana oblika kaznivega dejanja. Večja vrednost orožja, kot navaja vložnica zahteve, pa se obsojenemu Š. ne očita, zaradi česar sodišče vrednosti orožja ni bilo dolžno ugotavljati. Ker tega obsojenca v akciji odkrivanja policisti niso nadzorovali, tudi ni poročil o takem njihovem delovanju, ni pa to ovira, da ne bi sodišče upoštevalo zagovora soobsojenega N.P. Po mnenju vrhovne državne tožilke tudi kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojenega B.V., niso podane. Že sodišče druge stopnje je v sodbi obširno navedlo, zakaj je lahko zaključilo, da so bili vsi ukrepi v kazenskem postopku izvajani zakonito in so lahko služili kot podlaga za izrek sodbe. Zato kršitve 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane. Sodišče z opisom dejanja v izreku sodbe tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V abstraktnem delu izreka je namreč sodišče povzelo skupno dejavnost obdolženca, ki velja za vsa tri dejanja, pri čemer je pri dveh kaznivih dejanjih pod točko 1 in 2 izreka, glede obdolženega B.V. navedeno, da je mamilo prodal, pod točko 3 pa, da je kupil mamilo. Izrek zaradi tega ni v nasprotju sam s seboj, niti ni nerazumljiv. Vrhovna državna tožilka tudi ugotavlja, da se velik del zahteve nanaša na ugotavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav je zagovornik v zahtevi že sam navedel, da je ni mogoče vložiti iz tega razloga. Ni pa mogoče upoštevati tudi pomislekov zagovornika glede višine izrečene kazni in trajanja stranske kazni izgona tujca iz države.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

1. K zahtevi zagovornice obsojenega F.Š.

Zagovornica v zahtevi smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče glede kaznivega dejanja pod točko III prvostopenjske sodbe uporabilo zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Navaja, da je sodišče F.Š. obsodilo za hujšo obliko kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. odstavku 310. člena KZ, čeprav orožje, strelivo, razstrelilne snovi, ki so predmet tega kazenskega postopka, ne predstavljajo velike količine, velike vrednosti in tudi ne velike nevarnosti oziroma kvalifikatornih okoliščin, ki bi opravičevale strožjo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Po mnenju zagovornice bi bilo obsojencu mogoče kvečjemu očitati storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo (točka III), da je obsojeni F.Š. protipravno prodal strelno orožje, strelivo, razstrelilne snovi in bojna sredstva v veliki količini in ki pomenijo veliko nevarnost, promet teh stvari pa posameznikom na podlagi določil Zakona o orožju sploh ni dovoljen, s tem, da je v časovnem obdobju od 14.1.1999 do 8.4.1999 N.P.-ju v gozdu v bližini kraja Z. pod B. prodal skupno (točka I/1-3) 19 ročnih metalcev raket, dve avtomatski puški znamke Kalašnikov M-70 s pripadajočimi nabojniki, dva puškomitraljeza, šest bomb M-75, tri menjalne cevi za puškomitraljez, dva nabojnika za puškomitraljez z redenikom in skupaj 103 kose municije kalibra 7,9 mm, redenik z 49 kosi municije kaliber 7,9 mm, redenik z 49 kosi municije kalibra 7,9 mm, dva redenika s skupaj 202 kosi municije kaliber 7,9 mm, za kar je skupno prejel 5.250 DEM. S tem naj bi F.Š. storil kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. odstavku 310. člena KZ RS (Uradni list RS, št. 63/94), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in je za obsojenca najugodnejši. Kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ/94 stori, kdor protipravno izdela, proda, pridobi, menja ali vnese v državo strelno orožje, strelivo ali razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo, katerih promet posameznikom sploh ni dovoljen ali je omejen. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja po 2. odstavku iste določbe pa je podana, če gre za strelno orožje, strelivo, razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo v veliki količini ali vrednosti ali, ki pomeni veliko nevarnost. Po noveli KZ (Uradni list RS, št. 23/99), ki velja od 23.4.1999 dalje, je opredelitev kvalifikatornih okoliščin v 2. odstavku spremenjena tako, da se v zvezi z nevarnostjo ne poudarja več, da mora biti ta velika, kvalificirana oblika kaznivega dejanja pa je podana tudi, če je dejanje storjeno v skupini.

Vrhovno sodišče se je pri presoji zahteve omejilo na preizkus tistega njenega dela, v katerem zagovornica trdi, da niso podane kvalifikatorne okoliščine, to je velika količina, velika vrednost in velika nevarnost orožja, streliva in razstrelilnih snovi.

V obravnavani zadevi sicer ni odločilno, ali omenjena sredstva predstavljajo tudi veliko vrednost, ker se ta kvalifikatorna okoliščina v izpodbijani sodbi ne zatrjuje in ni zajeta v opisu kaznivega dejanja. Kljub temu pa velja spomniti, da se z izrazi majhna, večja, velika (premoženjska korist, škoda ali vrednost) v kazenskem zakoniku označujejo potrebne kvantitativne razlike med posledicami kaznivih dejanj in s tem v zvezi tudi razlike med temeljnimi, kvalificiranimi in privilegiranimi oblikami kaznivih dejanj. V 1. do 3. točki 13. odstavka 126. člena KZ so v zvezi z omenjenimi nedoločnimi vrednostnimi količinami navedena merila, vezana na povprečno mesečno neto plačo v Republiki Sloveniji. Po tej določbi se za veliko premoženjsko korist, škodo ali vrednost šteje znesek, ki presega 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo. Zato opredelitev, kdaj je podana "velika vrednost" orožja, ob upoštevanju navedenih meril, v sodni praksi ne povzroča težav.

Glede ostalih dveh pravnih pojmov (velika količina, velika nevarnost) pa je treba ugotoviti, da nista jasna na prvi pogled, zato jima je treba določiti pomen po pravilih pravne interpretacije in v povezavi z okoliščinami konkretnega primera.

Oba navedena pravna pojma, od katerih je odvisna uporaba zakona, postaneta vsebinsko določljiva, če se razlagata v skladu z merili, ki jih ponuja kazenski zakon. Tako je v besedni zvezi "velika količina" najprej poudarjeno merilo količina, s katero se na ustaljen in najbolj splošen način opredeljuje število merskih enot ali enot sploh (Slovar slovenskega knjižnega jezika, str. 413). Tako je lahko s količino v obravnavanem primeru izraženo npr. število kosov orožja, količina ali teža razstreliva in podobno. Sodna praksa šteje (gl. komentar mag. Mitje Deisingerja h Kazenskemu zakoniku - posebni del, str. 766), da si lahko veliko količino razlagamo s količino, ki večkratno (npr. trikrat) presega zamišljeno količino, ki bi jo lahko imel posameznik za uporabo v primeru dovoljenosti teh orožij ali streliv. Opredelitev, kdaj gre za veliko količino, je vedno soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno. Tako bi lahko npr. v posameznem primeru določena količina nevarnega vojaškega orožja, katerega promet je prepovedan (npr. eksplozivni vojaški izstrelki, avtomatsko strelno orožje) predstavljala veliko količino v smislu kvalifikatorne okoliščine, enaka količina manj nevarnega orožja, katerega promet je zgolj omejen in je njegova nabava vezana na predhodno dovoljenje ali prijavo (npr. staro orožje, lovsko, športno orožje itd.), pa bi predstavljala le količino, ki bi zadoščala za kvalifikacijo dejanja po 1. odstavku citirane določbe.

Kazenski zakonik je relativno nedoločen tudi pri opredelitvi pravnega pojma "velika nevarnost" (po sedaj veljavnem zakonu zgolj "nevarnosti"). Naslov kaznivega dejanja (nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali razstrelilnih snovi) ter njegova umestitev v poglavje o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir (29. poglavje), v katerega so uvrščena številna in dokaj heterogena kazniva dejanja, malo povesta o pravni naravi tega kaznivega dejanja, namenu inkriminacije tovrstnih ravnanj ter predmetu kazenskopravnega varstva; na najbolj splošen način bi bilo mogoče reči, da se s tem kaznivim dejanjem preventivno ščiti javni red, kar pa je značilnost domala vseh kaznivih dejanj. Pojem "nevarnosti" je treba razlagati ob upoštevanju splošnega principa, da ima vsaka beseda v opisu kaznivega dejanja svoj pomen, ki je predvsem izločitven. Že iz opisa obravnavane abstraktne norme (ta v drugem odstavku govori o orožju, ki pomeni "veliko nevarnost"), je mogoče sklepati, da je treba nevarnost, kot posledico naštetih izvršitvenih dejanj v prvem odstavku presojati v njenem abstraktnem pomenu, kar pomeni, da ni potrebno, da bi nevarnost grozila že neposredno. Nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali razstrelilnih snovi predstavlja področje, ki zahteva veliko mero previdnosti, zato se nevarnost v tem primeru pojmuje objektivno, to je kot nevarnost orožja per se.

Podobno kot pri oceni, ali gre za veliko količino orožja, je tudi v zvezi s presojo nevarnosti treba izhajati iz narave, vrste in specifičnih lastnosti orožja, streliva in razstrelilnih snovi. V opisu dejanja nevarnost ni določneje opredeljena po vrsti, zato je določbo treba razlagati tako, da prihaja v poštev katerakoli nevarnost, npr. nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, premoženje, okolje, javni promet in druge dobrine, ki jim pravni red priznava zaščito in se po vsebini nanašajo na varnost v najširšem pomenu besede. Zagovornica pravilno ugotavlja, da je po svoji naravi vsako orožje, strelivo, razstrelilne snovi itd. nevarno in da se mora strožja pravna opredelitev po drugem odstavku, ki ji sledi tudi znatno strožja predpisana kazen, odražati v bistveno večji nevarnosti takšnih sredstev, kot v primeru temeljne oblike kaznivega dejanja. Po navedenem lahko orožje (ali kakšno drugo sredstvo) pomeni nevarnost v smislu obravnavane kvalifikatorne okoliščine takrat, kadar zaradi svoje potencialne, objektivne nevarnosti predstavlja resno grožnjo pravno varovanim dobrinam v že pojasnjenem pomenu.

V pravnomočni sodbi so bila navedena izhodišča ustrezno upoštevana; kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojeni F.Š., je bilo utemeljeno in pravilno pravno opredeljeno kot hujše kaznivo dejanje po 2. odstavku 310. člena KZ. Zato je nesprejemljiva trditev vložnice zahteve, da sodišče ni dovolj kritično in celovito presodilo tega vprašanja.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem in vrednotenjem omenjenih kvalifikatornih okoliščin (sodba, strani 37 do 38) pravilno ugotovilo (sodišče druge stopnje je tej presoji pritrdilo), da gre za veliko količino orožja in da so, upoštevaje pri tem mnenje izvedenca orožarske stroke, ročni metalci raket ter ročne bombe vojaška sredstva, ki ob namenski ali nenamenski uporabi pomenijo veliko nevarnost, saj so smrtno nevarna za večje število ljudi, ki bi se nahajali v neposredni bližini eksplozije raket ali bomb in tudi za ljudi v prostorih ali v vozilih. Po navedenem je treba ugotoviti, da je bil v tem delu kazenski zakon pravilno uporabljen.

Zagovornica se v nadaljevanju zahteve sklicuje tudi na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter na kršitev določbe 358. člena ZKP, ker naj ne bi bilo dokazano, da je obsojenec dejanje storil, vendar v obrazložitvi zatrjevanih kršitev ne utemelji, pač pa zgolj izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Trdi namreč, da je bil F.Š. po nedolžnem obsojen, da je izpovedba soobsojenca F.P. dana iz maščevalnih pobud in da je edini obremenilni dokaz za obsojenca, da sodišče neutemeljeno ni verjelo Š. in njegovim dokazom in da obstoja vsaj dvom v obsojenčevo krivdo. Vseh teh navedb vrhovno sodišče ni moglo upoštevati, ker po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

2. K zahtevi obsojenega R.K. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, namenjeno predvsem odpravi kršitev materialnega in procesnega zakona. Omenjeno je že bilo (točka 1), da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Vložnik v zahtevi izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ugotovitvami in zaključki pravnomočne sodbe in navaja, da gre v celotni zadevi "za še en dobro zrežiran konstrukt kriminalista R.M.", da je zadeva v celoti podtaknjena, da je kriminalist sodišču lagal, da so ga tajni policijski delavci "nagovarjali v vsa ta kazniva dejanja", in še, da bi senat višjega sodišča, ki se v celoti opira na prvostopenjsko sodbo, prišel do drugačnega zaključka, če bi preverjal pritožbene navedbe. Ker obsojenec s takšnimi navedbami izpodbija zgolj ugotovljeno dejansko stanje, jih vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi ni moglo upoštevati.

Na obsojenčeve trditve, "da ni imel pravice do korektne obrambe, s čimer naj bi bila kršena ženevska konvencija o človekovih pravicah glede obrambe v sodnih zadevah", in da sodišče ni upoštevalo nobenega dokaznega predloga obrambe in mu s tem preprečilo, da bi bil enakopravna stranka s tožilcem (16. člen ZKP) ni bilo mogoče odgovoriti. Vrhovno sodišče se namreč skladno z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo, omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki so v zahtevi zatrjevane določno in tudi obrazložene; tem zakonskim kriterijem pa obsojenčeva zahteva, ko se sklicuje na kršitve zakona, ni zadostila.

3. K zahtevi zagovornika obsojenega B.V. Zagovornik ugotavlja nasprotje v opisu kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili (196. člen KZ) pod točko I/1-3, kjer je v opisu abstraktnega dejanskega stanu navedeno, da je obsojenec "zaradi prodaje kupil in neupravičeno prodajal", v opisu konkretnega dejanskega stanu pa je po navedbah zagovornika nakup zatrjevan le v točki I/3, ne pa tudi pri dejanjih, opisanih pod točko I/2 in 3. V navedenem zagovornik vidi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, smiselno pa s tem v zvezi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker po njegovem mnenju tako opisano dejanje sploh ni kaznivo dejanje.

Kršitve zakona, na katere se zagovornik sklicuje, niso podane. V sodni praksi se pri oblikovanju opisa kaznivega dejanja uporabljajo različni načini in tehnike. V obravnavanem primeru je kaznivo dejanje pod točko I/1-3 oblikovano na način, da je v njegovem abstraktnem delu povzet del zakonskega besedila kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ, ki se nanaša na konkreten primer (nakup mamila z namenom prodaje ter prodaja mamila) in je ta del opisa v funkciji pravnega izhodišča odločanja. V nadaljevanju pa je opis konkretiziran z dejstvi. V točkah I/1 in 2 so konkretizirane okoliščine prodaje kokaina, ki že sama po sebi pomeni eno od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja. V točki I/3 pa je zatrjevan in konkretiziran nakup heroina in kokaina z namenom nadaljnje prodaje. Tako oblikovan opis je razumljiv in brez nasprotij, obsega pa tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ, zaradi česar kršitve zakona niso podane.

Po mnenju zagovornika naj bi pri prvih kontaktih R.K. v V. s tajnim policijskim delavcem ali sodelavcem šlo za nedovoljeno izzivanje kriminalne dejavnosti. Zaradi tako imenovane "teorije prepovedanih sadežev zastrupljenega drevesa" se tako pridobljeni dokazi ne morejo raztezati tudi na obsojenega B.V., zato bi sodišče moralo te dokaze iz spisa izločiti; ker tega ni storilo, je po mnenju zagovornika podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornik pravilno ugotavlja, da zakon o kazenskem postopku (4. odstavek 151. člena) izzivanje kriminalne dejavnosti prepoveduje oziroma, da ta izključuje kazenski pregon za tako storjeno kaznivo dejanje. Ne upošteva pa, da trditve o nedovoljeni policijski pravokaciji predstavljajo dejstveno trditev oziroma uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Takšne posplošene očitke ter z ničemer izkazano zatrjevano procesno kršitev sta v svojih odločbah argumentirano zavrnili tako sodišče prve stopnje (sodba, stran 20 in 38) kot tudi višje sodišče v okviru pritožbenega preizkusa (sodba, stran 9 in 10). Ugotovili sta, da je delovanje policije v predkazenskem postopku bilo zakonito oziroma, da so bili posebni ukrepi, ki jih je policija izvajala po odredbah preiskovalnega sodnika, okrožnega državnega tožilca ter generalnega direktorja policijske uprave izvajani v skladu z zakonom in da v zvezi z navideznim odkupom mamila in orožja s strani tajnega policijskega delavca ni šlo za izzivanje kriminalne dejavnosti.

Tudi zagovornikovo obširno sklicevanje na 427. člen ZKP oziroma na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ko obširno in skoraj dobesedno ponavlja pritožbene navedbe, ni razlog, na katerega bi se bilo mogoče sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Če se vrhovnemu sodišču takšen dvom pri odločanju o zahtevi ne pojavi, tega ni dolžno pojasnjevati, čeprav vložnik predlaga uporabo določbe 427. člen ZKP.

Med razloge, ki jih ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, sodi tudi zagovornikovo nestrinjanje z odmero kazni, s katero naj bi sodišče po zagovornikovem mnenju "prebilo vsakršne gornje plafone pri izrekanju kazni" za takšna kazniva dejanja.

Zagovornikove trditve, da so bile pri izreku kazni upoštevane kot obteževalne okoliščine tudi kazni po sodbah, ki bi morale biti v skladu s pravili o zakonski rehabilitaciji izbrisane (člen 103 KZ), je v okviru pritožbenega preizkusa argumentirano ovrglo že sodišče druge stopnje, ki je ugotovilo, da sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni prekoračilo svojih zakonskih pooblastil in da torej kazenskega zakona ni kršilo (4. točka 372. člena ZKP).

Vložnik zahteve tudi navaja, da na avdio in video posnetkih, ki jih je policija poslala sodišču, ni bil naveden organ, ki jih je posnel, niti niso bili na kasetah navedeni kontrolni zapisi datuma in ure, kar po mnenju zagovornika dovoljuje različne policijske manipulacije, zaradi česar ni moč šteti, da jih je posnela policija in tudi ne, da je šlo za pomoč Slovenske obveščevalne varnostne agencije (SOVA), kar bi pomenilo tudi nepooblaščeno prenašanje policijskih pooblastil na druge. Po mnenju zagovornika dokazi, pridobljeni na ta način, ne morejo imeti nobene procesne vrednosti.

Tudi takšne zagovornikove navedbe v zahtevi ne utemeljujejo kršitve 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se izrecno sklicuje, pač pa pomenijo zgolj nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja glede okoliščine, kdo je izvajal ukrep nadzora in snemanja telefonskih razgovorov po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP. V okviru pritožbenega preizkusa je višje sodišče v svoji sodbi (stran 6) takšne zagovornikove pomisleke zavrnilo in poudarilo, da v spisu ni nobenih podatkov o tem, da policija ni sama izvajala posebnih ukrepov. Kolikor zagovornik zatrjuje nasprotno, posega v ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s problemom, ki ga načenja zagovornik, velja opozoriti na ustaljeno stališče sodne prakse, da okoliščina, da so organi za notranje zadeve tehnično izvedbo ukrepa nadzorstva in snemanja telefonskih pogovorov prepustili obveščevalni agenciji, ne predstavlja kršitve določb ZKP ali ustave. 152. člen ZKP je res določal, da ukrepi iz 150. člena ZKP izvršujejo organi za notranje zadeve, kar pa ne pomeni, da pri tem ne smejo angažirati drugih oseb, ki niso zaposleni ali ne spadajo v organizacijo organov za notranje zadeve. Pri takšnem nudenju zgolj tehnične pomoči drugega organa je pomembno predvsem to, da imajo organi za notranje zadeve nadzor nad izvajanjem ukrepa.

Že sodišče druge stopnje je ob preizkusu enakih pritožbenih navedb, kot jih zagovornik ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, s sprejemljivimi argumenti zavrnilo pravno stališče zagovornika v zvezi z obličnostjo izsledkov policijskega delovanja in poudarilo, da se določbi 80. in 84. člena ZKP, na kateri se sklicuje zagovornik, v tem primeru ne uporabljata. Zagovornikova kritika zakonske ureditve navideznega odkupa predmetov, ki jo razume kot "simuliran pravni posel brez vsakršnih pravnih učinkov" presega okvire te zahteve, zato vrhovno sodišče na te navedbe ni odgovorilo.

Ker zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene, jih je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojena B.V. in F.Š. sta v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžna povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP. Odločitev o oprostitvi obsojenega R.K. plačila povprečnine, kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom pa temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje drugostopenjske sodbe.