Jedro

Ker je tožnikom sukcesivna škoda pričela nastajati leta 2004, se je tako objektivni petletni zastaralni rok iztekel konec leta 2008. Tožba, ki so jo tožniki vložili 12. 12. 2007 je tako vložena v okviru petletnega objektivnega zastaralnega roka po drugem odstavku 352. člena ZPP. Do istega zaključka se pride tudi ob zatrjevanju pritožbe, da je sukcesivno nastajajoča škoda pričela nastajati leta 2003.

Izrek

Pritožbi tožečih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (drugi odstavek izreka pod I) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom namesto pravdnih stroškov 1.275,96 EUR, sedaj pravdne stroške 2.363,07 (dva tisoč tristo triinšestdeset 07/100) EUR v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V ostalem se pritožba tožečih strank zavrne in v izpodbijanem delu (pod II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem obsodilnem delu (prvi odstavek pod I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke trpijo same svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I izreka razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožnikom odškodnino in sicer prvotožnici Z.B. 4.000,00 EUR, drugotožnici M.B. 5.000,00 EUR in tretjetožniku J.B. 4.000,00 EUR, skupaj 13.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2007 dalje in jim glede na uspeh v pravdi povrniti od skupno priznanih 3.156,88 EUR 65 %, to je znesek 2.051,40 EUR stroškov, tožniki pa so dolžni toženki povrniti od skupno priznanih 2.215,53 EUR 35 %, to je 775,44 EUR in po pobotu pravdnih stroškov je toženka dolžna tožnikom povrniti 1.275,96 EUR pravdnih stroškov, vse v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe in po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V presežku je tožbeni zahtevek v znesku 7.400,00 EUR in sicer za prvotožnico 2.800,00 EUR, za drugotožnico 1.800,00 EUR in za tretjetožnika 2.800,00 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Proti tej sodbi se pritožujejo vse pravdne stranke. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper obsodilni del sodbe. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, ko ni sledilo ugovoru zastaranja, ker da je toženka s tem ugovorom prekludirana, saj je to materialnopravni ugovor in zanj ne velja sistem prekluzij. V konkretnem primeru je bila že v tožbi dovolj substancirano zatrjevana škoda zaradi povečanega hrupa od tovornega prometa, pri čemer iz navedb tožnikov izhaja, da takšno stanje traja že zadnjih pet let, sodišče se je o resničnosti navedenih trditev lahko prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja. Toženka je svoj ugovor zastaranja naslonila na pravočasne navedbe s strani tožnikov ter na pridobljeno izvedensko mnenje, s katerim je ugotovljeno, da so bile mejne in kritične vrednosti hrupa presežene že leta 2003. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so tožniki za škodo oziroma tistega, ki je zanjo odgovoren izvedeli šele, ko so se oglasili pri svojem pooblaščencu oktobra 2007. Zatrjevane nevšečnosti, ki so jih trpeli in so se odražale v duševnih bolečinah niso in ne morejo biti odvisne od tega, kdaj so se oglasili pri svojem pooblaščencu oziroma kdaj so bili sestavljeni predpravdni zahtevki, temveč od dejstva, kdaj so začeli trpeti duševne bolečine. Za presojo kdaj je to bilo pa je odločilno objektivno dejstvo, da hrup, ki presega mejno vrednost (tembolj pa tisti, ki presega kritično vrednost) povzroča pri vsakem običajnem človeku duševne bolečine. Objektivno dejstvo je, da so bile mejne in kritične vrednosti presežene že leta 2003, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja in to mnenje služi za objektivno presojo subjektivnih izpovedb tožnikov o tem, kdaj je imel hrup takšno jakost, da je povzročil motnje, ki jih je mogoče šteti za škodo, ki je presegla pravni standard običajnih mej. Sodna praksa je že večkrat glede ceste G1-3 poudarila, da gre za najhrupnejše odseke ceste in da gre za tak obseg motenj, ki ga lahko štejemo za škodo, ki presega običajne meje. Na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v nadaljnjih letih. Ker je drugotožnica trpela negativne posledice hrupa že od leta 2003 je očitno njen zahtevek zastaral, saj bi ji škoda morala biti znana najpozneje leta 2003. Tožniki so ves čas vedeli za povzročitelja škode, saj je splošno znano dejstvo, da so tranzitne ceste med katere spada tudi cesta G1-3 v državni lasti, kar določa tudi zakon. Subjektivni rok se je tako pri odškodninskem zahtevku drugotožnice iztekel. V tej zadevi je odločilno kdaj so tožniki izvedeli oziroma mogli izvedeti za obseg škode. Ker je to bilo po njihovih trditvah pred petimi leti od dneva vložitve tožbe, so za to škodo izvedeli najpozneje v letu 2002. Zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ugovor zastaranja, ki ga je podala toženka že v prvi pripravljalni vlogi, pozneje pa naslonila prav na gornje tožbene navedbe tožnikov in izvedensko mnenje. Prisojene odškodnine so previsoke zlasti v primerjavi z odškodninami v podobnih primerih. Sodišče ni upoštevalo, da se v urbanih okoljih emisije vseh vrst povečujejo, upoštevati pa bi moralo tudi odredbo o omejitvi prometa na cestah v RS (Ur. l. RS, št. 63/06 s spremembami), tožniki pa so tudi navedli bistveno manj nevšečnosti v primerjavi z nekaterimi drugimi oškodovanci. Na to kaže tudi dosedanja praksa Vrhovnega sodišča v podobnih primerih. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 409/09 z dne 18. 2. 2010 glede tožnikov, ki so od sporne ceste oddaljeni 2 m in kjer jim je bila ugotovljena največja obremenitev s hrupom, ki so mu bili izpostavljeni najdlje časa spremenilo sodbo Višjega sodišča in potrdilo sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni P 376/07, ki je prisodilo tožnikom 3.500,00 EUR, 4.600,00 oziroma 4.200,00 EUR (za obdobje 56 mesecev). V tej zadevi pa je sodišče prve stopnje tožnikom, ki živijo v hiši, oddaljeni do 5 m od ceste pri enaki oziroma podobni obremenitvi s hrupom drugotožnici za krajše obdobje 48 mesecev, prvo in tretjetožnikoma pa za 35 mesecev prisodilo znatno višje odškodnine in kar tudi odstopa od odškodnine, ki je bila prisojena oškodovanki O.Š., katere hiša je oddaljena 7 m in je cele dneve preživela doma. Sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da gre za enako pravno in dejansko stanje, saj so vsi tožniki člani iste družine in živijo v isti hiši, zato bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti stroške v skladu z načelom vesti in poštenja in sicer le v obsegu, kot če bi vložili za skupni znesek odškodnine le en zahtevek, eno tožbo in eno pripravljalno vlogo, kar velja tudi za takse. Tožena stranka ne oporeka tožnikom, da so vložili posamične tožbe, vendar procesna zakonodaja tudi določa, da se v breme nasprotne stranke lahko naložijo le potrebni stroški. Tožena stranka predlaga spremembo tako, da se naj tožbeni zahtevek drugotožnice v celoti zavrne oziroma, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v obsodilnem delu in vrne zadevo v novo sojenje oziroma, da prisojene odškodnine zniža, prav tako pa prisodi ustrezno nižje stroške postopka.

4. Tožeče stranke se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno delno zavrnilo njihov zahtevek. Stavba, v kateri živijo ima več vhodov, vsak svoj naslov in sodišče je tožnikom prisodilo ob enakih okoliščinah občutno nižjo odškodnino kot vsem preostalim oškodovancem iz istega bloka, kar je razvidno iz sodb I Cp 2064/2009, 1250/2009, 2235/2009, 1378/2009 in 942/2009 in ni obrazložilo zakaj so prisojene odškodnine nižje od že prisojenih. Prvotožnica je bila štiri ure upokojena že od leta 2002 dalje, zaposlena je bila na CSD, ki je v stavbi na Partizanski c. 21 in v enaki oddaljenosti od ceste G1-3 in je tudi tedaj trpela neugodnosti zaradi prekomernega hrupa, ki je bil le za odtenek manjši. V primeru drugotožnice gre za osebo, ki je bila določen čas dijakinja, v letu 2006 je obiskovala le tri tedenski tečaj, leta 2007 in 2008 je bila zaposlena osem ur na dan in je večino časa bila izpostavljena prekomernemu hrupu, vse obdobje pa nesporno živela ob tej cesti. Tretjetožnik je bil v pretežnem obdobju v statusu dijaka, zadnjem letu pred odprtjem iz avtoceste pa izpisan iz šole in ves čas doma in bi ob upoštevanju preseženih mejnih kot kritičnih vrednosti hrupa moralo sodišče prve stopnje zahtevkom v celoti ugoditi. Neutemeljeno tudi ni priznalo tožnikom 3-krat po 400 točk za predpravdne zahtevke, pri čemer bi moralo upoštevati, da je tudi pritožbeno sodišče v zadevi I Cp 2379/2009 določno navedlo, da je treba do združitve zadev priznati stroške za procesna opravila, ki so bila opravljena do združitve zadev, saj imajo tožniki pravico izbire uveljavljanja svojih zahtevkov. Neutemeljeno tudi ni priznalo priglašenih stroškov za 2., 3., 4., 5., 7. in 8. pripravljalni spis, vsakokrat po 300 točk po tretjem odstavku 19. tar. št. in je neutemeljeno priznalo le po 100 točk, saj so v teh vlogah tožniki odgovarjali na pripravljalne vloge tožene stranke, prav tako ni upoštevalo 9. člen Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), da se skupna vrednost storitve zviša za 10 % za vsako nadaljnjo stranko, torej za 20 %. Tožniki predlagajo spremembo sodbe tako, da se naj njihovim zahtevkom v celoti ugodi.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožečih strank pa je utemeljena v stroškovnem delu, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Stranki na nasprotne pritožbe nista vložili odgovorov.

K pritožbi tožene stranke:

7. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki so živeli ob regionalni cesti G1-3 v Gornji Radgoni, po kateri je tekel večtranzitni promet in zaradi katere so prvo in tretjetožeča stranka v obdobju 35 mesecev, drugotožnica pa v obdobju 48 mesecev trpeli psihično neugodje, ki se je odražalo v nespečnosti, razdražljivosti, utrujenosti in moteni komunikaciji. Temelj odškodninske odgovornosti toženke v pritožbi ni sporen in temelji na tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po katerem, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje ter na določbi člena 179 OZ, po kateri za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (pravice do zdravega okolja) tožnikom pripada denarna odškodnina.

8. Tožena stranka izpostavlja v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ugovor zastaranja oziroma o poteku objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka, pri čemer pa je iz vsebine pritožbe razvidno, da se te navedbe v pritožbi nanašajo izrecno le na uveljavljeni zahtevek drugotožnice (drugi odstavek na 4. strani pritožbe), ko navaja, da je slednja trpela negativne vplive hrupa, ki je po jakosti bistveno odstopal od običajnih mej najpozneje že od leta 2003 in je očitno, da je njen zahtevek zastaral in se zato zavzema za spremembo sodbe in za zavrnitev njenega zahtevka.

9. V zvezi z ugovorom zastaranja je sicer kot protispisno oceniti pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka z ugovorom zastaranja prekludirana. Kot izhaja iz razlogov sodbe je sodišče prve stopnje presojalo ugovor zastaranja po vsebini in ni štelo, da bi ta ugovor bil podan v nasprotju z določbo člena 286 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne glede na to, da je tožena stranka sicer ugovor zastaranja podala v prvi vlogi, vendar pa le pavšalno "ugovarja triletni zastaralni rok", ob smiselnem sklicevanju na navedbe samih tožečih strank. Ugovor zastaranja, ki ga glede na zgoraj navedeno v pritožbi izrecno uveljavlja le za zahtevek drugotožnice, pa ni utemeljen. Za odškodninske zahtevke za povrnitev nepremoženjske škode v primeru duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice po določbi 179. člena OZ, ko se ta uveljavlja za sukcesivno (postopno s potekom časa) škodo veljajo določbe o zastaranju terjatev iz 352. člena OZ. Po prvem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih od kar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih od kar je škoda nastala. Pri zastaranju terjatev za sukcesivno nastajajočo škodo velja, da ta potem, ko je zastarala prva terjatev, preneha pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja sicer ni izhajalo iz tega pravila (ko zastara prva terjatev preneha pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih istovrstnih terjatev), ne glede na to pa je soglašati s sodiščem prve stopnje, da ti zahtevki niso zastarani. Iz izvedenskega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor z dne 5. 6. 2008 in dopolnitve z dne 9. 6. 2008, ki v pritožbi ni sporno in so ga vse stranke sprejele izhaja, da se je ta cesta uvrščala med najhrupnejše odseke cest v svoji kategoriji v Republiki Sloveniji in da je porast hrupa v letih 2003 do 2006 bil izrazito visok in so bile presežene kritične vrednosti. V danem primeru je škoda tožnikom zaradi prekomernega hrupa pričela objektivno nastajati v letih 2004 do 2005, ko so že bile presežene kritične vrednosti nočnega hrupa, v letih 2006 do oktobra 2008 (odprtje avtoceste) pa se je promet in s tem v zvezi povezan hrup samo še stopnjeval in so tako bile že presežene kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč ter nočnega hrupa, kot izhaja iz zgoraj navedenega izvedenskega mnenja. Ker je tožnikom sukcesivna škoda pričela nastajati leta 2004, se je tako objektivni petletni zastaralni rok iztekel konec leta 2008. Tožba, ki so jo tožniki vložili 12. 12. 2007 je tako vložena v okviru petletnega objektivnega zastaralnega roka po drugem odstavku 352. člena ZPP. Do istega zaključka se pride tudi ob zatrjevanju pritožbe, da je sukcesivno nastajajoča škoda pričela nastajati leta 2003. Tožba pa je vložena tudi v okviru triletnega subjektivnega zastaralnega roka. Pri tem so nedvomno tožniki kot oškodovanci za odgovorno osebo (RS) lahko vedeli že od vsega začetka nastajajoče sukcesivne škode (od leta 2004 dalje) in ne šele od obiska pri pooblaščencu, saj je cesta G1-3 regionalna državna cesta, za upravljanje katere je zadolžena država Republika Slovenija. Poleg podatkov o prekomernem hrupu o katerem so tožniki lahko bili seznanjeni na podlagi meseca novembra 2005 javnosti predstavljenega izvedenskega mnenja (A2), na katerega so se sklicevali tudi v postopku na prvi stopnji, pa je bistveno osebno občutenje tožnikov kdaj so začeli zaznavati negativne posledice prekomernega hrupa. Pri tem za prvo in tretjetožnika ni sporno, da sta se v sporno stanovanje preselila s 1. 12. 2005 in sta takoj tedaj začutila vse negativne posledice prekomernega hrupa. Zato je dne 12. 11. 2007 vložena tožba vložena tudi v okviru subjektivnega zastaralnega roka. Glede zahtevka drugotožnice je tudi sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na njeno izpovedbo, da je živela v spornem stanovanju in neugodnosti pričela čutiti leta 2004, tudi glede nje ni potekel triletni subjektivni rok, upoštevaje pri tem, da je s podatki o prekomernem hrupu lahko bila seznanjena z izvedenskim mnenjem iz novembra 2005. Sodišče prve stopnje je tudi po višini prisodilo primerne odškodnine upoštevajoč tako oddaljenost hiše tožnikov do ceste (4 m), kakor tudi dobo, ko je posamezen tožnik trpel psihično neugodje (prva in tretjetožeča stranka 35 mesecev, drugotožeča stranka pa 47 mesecev) in ko je bila prvotožnica od doma vsaj za polovični delovni čas, tretjetožnik je bil od leta 2005 do meseca februarja 2008 dijak, od tedaj dalje pa izpisan iz šole in se je zadrževal doma. Prisojena odškodnina je tudi primerljiva z odškodninami v podobnih primerih oziroma predstavlja sorazmerno enakost z odškodninami v podobnih primerih. Tako je v zadevi II Ips 336/2010 z dne 13. 12. 2010 bila tožnikom za obdobje 56 mesecev in pri oddaljenosti hiše od ceste 7 m, z upoštevanjem bližine krožišča prisojena tožnikoma, ki sta se ves čas zadrževala doma odškodnina 6.200,00 EUR oziroma 6.300,00 EUR, tožniku, ki pa je bil nekaj ur na teden odsoten zaradi šolanja pa znesek 5.600,00 EUR. V zadevi II Ips 224/2010 z istega dne je tožnikoma, ki sta bila upokojenca za obdobje 58 mesecev in pri oddaljenosti hiše od ceste 2 m ter bližine avtobusne postaje in parkirišča prisojena odškodnina vsakemu 6.500,00 EUR. V zadevi II Ips 293/2010 z dne 13. 12. 2010 pa je bila tožnikoma, ki se vseskozi zadržujeta doma, pri čemer je njuna hiša oddaljena 16 m, za obdobje 57 mesecev prisojena odškodnina 5.400,00 EUR. V zadevi II Ips 335/2010 pa je bila tožnikom prisojena odškodnina za obdobje 56 mesecev in pri oddaljenosti hiše od ceste 3 m, pri čemer je bila tožnici upokojenki prisojena odškodnina 6.500,00 EUR, tožniku, ki je bil zaradi zaposlitve v celotnem obdobju določen čas odsoten z doma pa odškodnina 5.500,00 EUR. Tožena stranka neutemeljeno graja tudi stroškovno odločitev, ko navaja, da je sodišče neutemeljeno priznalo vsakemu tožniku stroške, ki so jih imeli pred združitvijo zadev. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno priznalo vsakemu tožniku potrebne stroške pred združitvijo zadev v enotno obravnavanje, saj v naši procesni zakonodaji, ko v danem primeru tudi ne gre za enotno ali nujno sosporništvo ni najti opore za zaključek o nasprotnem. Terjatve za izpolnitev nepremoženjske škode je osebna terjatev in je zato avtonomna volja posameznika ali kdaj in kako jo bo uveljavljal pred sodiščem.

K pritožbi tožečih strank:

10. Tožečim strankam ni pritrditi v delu, ko grajajo višino odmerjene odškodnine kot previsoko v primerjavi z odškodninami oškodovancem iz iste stavbe, ki so jim bile v že končanih zadevah odmerjene višje odškodnine. Res je sicer, da so v nekaterih zadevah bile odmerjene višje odškodnine, pri čemer pa gre vendarle za različno trajajoče obdobje oziroma za daljše obdobje kot v primerih tožečih strank. Odškodnina pa je tako v sorazmerju s prisojenimi odškodninami v že zgoraj navedenih zadevah (v zvezi s pritožbo tožene stranke), kakor tudi z novejšo sodno prakso pritožbenega sodišča. Tako je v zadevi I Cp 1557/2010 bilo po spremembi sodbe na pritožbeni stopnji prisojeno 4.000,00 EUR oziroma 4.500,00 EUR tožnikom, ki so trpeli neugodja 56 mesecev in bili delno odsotni, živeli pa v objektu 16 m oddaljenim od ceste. Tudi tožnikom v zadevi I Cp 1730/2010 (razen enemu) je bila za neugodja, ki so jih trpeli 56 mesecev in živeli v hiši 12 m oddaljeni od ceste ter bili dnevno odsotni nekaj ur zaradi zaposlitve odmerjena odškodnina 4.000,00 EUR. Prisojeni zneski vsakemu izmed tožnikov v sedaj obravnavani zadevi so tudi v ustreznem sorazmerju, saj je drugotožeči stranki prisojen ustrezno višji znesek glede na daljše obdobje izpostavljenosti prekomernemu hrupu. Pritožbena navedba, da je prvotožnica trpela neugodja tudi v času, ko je bila v službi, predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto (člen 337 ZPP).

11. Delno pa je utemeljena pritožba tožečih strank v delu, ko grajajo odločitev o stroških. Utemeljeno opozarjajo, da bi sodišče prve stopnje moralo vsakemu tožniku priznati tudi 400 točk za sestavo predpravdnega zahtevka, prav tako pa jim tudi za drugo, tretjo, četrto, peto, sedmo in osmo pripravljalno vlogo ne bi smelo priznati vsakokrat le po 100 točk, saj so v navedenih vlogah tožniki odgovarjali na pripravljalne vloge tožene stranke. To pomeni, da je potrebno priznati tožnikom še dodatno 3-krat po 400 točk za sestavo predpravdnih zahtevkov ter še 200 točk za sestavo druge pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 18 OT), ter za tretjo, četrto, peto, sedmo in osmo pripravljalno vlogo še vsakokrat 100 točk oziroma 50 % po tar. št. 18, kar pomeni skupaj 6800 točk (namesto 4900 točk). Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR to predstavlja sedaj znesek 3.121,20 EUR in kar z 20 % DDV znaša 3.745,44 EUR, prav tako je potrebno priznati še 20 % dodatek za zastopanje več strank po 9. členu OT, kar znaša 749,00 EUR, s stroški izvedenin 330,00 EUR in sodnih taks 2-krat 73,89 EUR pa znašajo stroški tožečih strank skupaj 4.972,22 EUR. Glede na 63,7 % uspeh (vtoževali 20.400,00 EUR, prisojeno skupaj 13.000,00 EUR) jim pripada 3.167,30 EUR pravdnih stroškov. Toženi stranki pa pripada 36,3 % pravdnih stroškov, ki so bili odmerjeni v višini 2.215,53 EUR in v pritožbi niso sporni. Po pobotanju s stroški tožene stranke (glede na njen pravdni uspeh) 804,23 EUR, pa je sedaj tožena stranka dolžna povrniti tožnikom 2.363,07 EUR pravdnih stroškov.

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ob tem, ko ob uradnem preizkusu (člen 350/II ZPP) ni našlo uradno upoštevnih procesnih kršitev, o pritožbah odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP in člen 353 ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo trpi sama svoje pritožbene stroške, prav tako pa trpijo sami tožniki svoje pritožbene stroške, saj so s pritožbo uspeli le v stroškovnem delu, ne pa tudi zoper odločitev o glavni stvari.