Jedro

Glede na skladnost izvedenskih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje, v kateri so sodelovali medicinski strokovnjaki s področja obolenj tožnika, da je zmožen za delo z omejitvami v polnem delovnem času, tožnik neutemeljeno uveljavlja delo v skrajšanjem delovnem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 2. 3. 2010 in z dne 11. 11. 2009 ter da se ugotovi, da je tožnik od 1. 10. 2009 delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer se delo opravlja delno stoje, delno sede, brez fleksijskih obremenitev hrbtenice in z bremeni do 8 kg, s polovičnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 10. 2009 dalje ter da naj toženka odloči s posebno odločbo o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik in v laični pritožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede dejanskega stanja poudarja, da izvid zdravnika psihiatra na KPSS ni realen, ker je imel ob pregledu hud glavobol, bil zaradi tega nervozen in s tem spravil zdravnika v slabo voljo. Meni, da ni resničen rezultat, da je zbral 28 točk od 30, brez vsakih težav. Zapis v izvidu je posledica slabe volje zdravnika in se tako sodišče neupravičeno opira na navedeni izvid. Sodišču prve stopnje očita, da se je na glavni obravnavi dne 7. 3. 2012 „močno nagibalo v korist toženke“ niti mu ni dalo možnosti, da bi podal svoj zagovor. Godi se mu velika krivica, saj nihče, ne IK I. in IK II. stopnje, ne sodišče mu niso omogočili osebnega razgovora o njegovih zdravstvenih težavah in dodatne preiskave.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru tega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 2. 3. 2010, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote L... z dne 11. 11. 2009, s katero je bilo tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki je delno stoje, delno sede, brez fleksijskih obremenitev hrbtenice in z bremeni do 8 kg, s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 10. 2009 dalje. V reviziji je z dokončno odločbo bil spremenjen datum kontrolnega pregleda in sicer določen je bil mesec september 2012. Tožnik je tekom sodnega postopka zatrjeval, da je v posledici svoje bolezni (bolečin v križu in vratu, predvsem pa mešane anksiozne in depresivne motnje) nesposoben za delo po izpodbijani odločbi s polnim delovnim časom, ter tako dela ni sposoben opravljati več kot 4 ure zdržoma, saj je psihično izčrpan. Redno in neprekinjeno jemanje antipsihotika mu povzroča redno ponavljajoče, skoraj dnevne glavobole, nemir, slabo spanje in s tem nespočitost, prav tako ob vsaki nepričakovani oziroma stresni situaciji slabost v želodcu in bruhanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 31. 12. 2002 dalje in mu je bila z odločbo z dne 22. 7. 2003 priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drugo delo oziroma drug poklic od 31. 12. 2002 dalje. Delo naj bi se opravljalo delno stoje in delno sede ter brez fleksijskih obremenitev hrbtenice, ne na višini in ne delo, kjer so vibracije. Tožniku je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije za poklic ekonomsko – komercialni tehnik in poklicna rehabilitacija večkrat podaljšana, nazadnje do 1. 7. 2009. Dne 19. 6. 2009 je tožnik podal nov zahtevek za podaljšanje poklicne rehabilitacije, ki mu je priložil izvid nevrološke klinike in potrdilo specialistke psihiatrinje z dne 5. 6. 2009. V okviru tega je toženka ponovno ocenjevala tožnikovo delovno zmožnost. IK I. stopnje je dne 28. 9. 2009 menila, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 9. 2009 dalje, ker tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, to je vodja skladišča z gradbenim materialom, je pa v polnem delovnem času zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na delovnem mestu, delovno stoje, delno sede, brez fleksijskih obremenitev hrbtenice, z bremeni do 8 kg. Menila je, da podaljšanje poklicne rehabilitacije ni smotrno. Invalidska komisija II. stopnje je v pritožbenem postopku menila, da gre pri tožniku za anksiozno depresivno motnjo, ne pa tudi za kognitivni upad, saj je na KPSS (kratek preizkus spoznavnih sposobnosti) zbral 28 točk od 30, brez vsakih težav. Navedeno izhaja iz izvida nevrologa z dne 5. 5. 2009, kateri ugotavlja anksiozno depresivno motnjo, ne pa kognitivni upad. Psihiater dne 5. 6. 2009 poroča, da zavarovanec obiskuje psihiatrično ambulanto od 27. 5. 2002 dalje.

Tako ugotovljeno dejansko stanje sodišča izhaja iz medicinske dokumentacije v upravnem spisu tožene stranke in iz izvedenskih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje. Pritožbeno sodišče tako ugotovljenemu dejanskemu stanju v celoti sledi, saj je podana skladnost izvedenskega mnenja invalidske komisije I. in II. stopnje v kateri so sodelovali medicinski strokovnjaki s področja obolenj tožnika (specialisti medicine dela, specialist nevrokirurg, psiholog, fiziater in specialist nevropsihiater). Tožnik je bil na IK I. stopnje dne 28. 9. 2009 tudi osebno pregledan. Iz predloženih izvidov tudi ne izhaja drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno pred invalidsko komisijo I. oziroma II. stopnje. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo tožnikovem predlogu, da tožnik ne bi bil zmožen opravljati dela z navedenimi omejitvami v polnem delovnem času.

Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 7. 3. 2012 ni razvidno, da bi sodišče favoriziralo toženo stranko. Tožnik ne v tožbi ne na glavni obravnavi ni podal dokaznega predloga z zaslišanjem strank. Sodišče lahko sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Po naravi sporov, kakor je predmetni, ko je vprašanje, ali je pri zavarovancu podana invalidnost ter kakšne stopnje je, gre za strokovno vprašanje, ki se nanaša na spremembe v zdravstvenem stanju zavarovancev, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in se v posledici tega zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje, se navedeno stanje iz 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), torej sporna dejstva glede invalidnosti, ugotavljajo predvsem na podlagi medicinske dokumentacije. Pritožbeno sodišče prav tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da je rezultat KPSS testa le posledica slabe volje zdravnika in da zapis, da je zbral 28 točk od 30, brez vsakih težav, ni resničen. Gre za pritožbeno novoto za katero pritožnik ni izkazal, da so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.