Jedro

Bistvo kaznivega dejanja izsiljevanja je prav v tem, da 1) najprej storilec na določen način vpliva na voljo oškodovanca, 2) posledično pa zaradi vpliva na svojo voljo oškodovanec na določen način - ki je izsiljevalcu na neposreden ali posreden način v korist - ravna.

Ključno je zgolj to, da gre vedno za dve vsebinsko povezani celoti ravnanja, slednji pa morata biti v razmerju vzroka in posledice.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obtoženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 in mu na podlagi prvega odstavka 213. člena KZ-1 izreklo kazen 10 mesecev zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje kot določeno kazen zapora po izpodbijani sodbi in kazen zapora 3 let in 10 mesecev, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 52274/2022, z dne 18. 11. 2022, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Kp 52274/2022, z dne 6. 4. 2023, pravnomočno dne 14. 4. 2023, izreklo enotno kazen 3 let in 10 mesecev zapora. Odločilo je, da se po prvem odstavku 55. člena KZ-1 obtoženemu v z izpodbijano sodbo izrečeno enotno kazen všteje del kazni, ki jo je obtoženi že prestal po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 52274/2022, z dne 18. 11. 2022, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Kp 52274/2022, z dne 6. 4. 2023, pravnomočno dne 14. 4. 2023, in sicer od 15. 5. 2023 dalje. Obtoženca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper navedeno sodbo sta vložila pritožbo okrožna državna tožilka in obtoženčev zagovornik. Okrožna državna tožilka prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazenski sanckiji ter Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 določi kazen 1 leta in 4 mesecev zapora ter mu izreče enotno kazen 4 let in 5 mesecev zapora. Obtoženčev zagovornik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca iz razloga po 1. in 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Pritožbeno sodišče po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter spisovnih podatkov ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, jih v ustrezni meri vsakega posebej in v njihovi medsebojni povezanosti ocenilo in sprejelo pravilne ter življenjsko logične dejanske in pravne zaključke. S stopnjo gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, je zaključilo, da je obtoženi izpolnil vse objektivne in subjektivne zakonske znake in elemente očitanega kaznivega dejanja, za kar mu je izreklo tudi primerno in pravično kazensko sankcijo.

K pritožbi zagovornika

5.Bistvo zagovornikove pritožbe predstavljata očitka glede kršitve kazenskega zakona in glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Kazenski zakon po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP je prvostopenjsko sodišče kršilo zato, ker iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhaja, da je opisano obtoženčevo ravnanje mogoče subsumirati pod kaznivo dejanje izsiljevanja. Pritožba tudi trdi, da iz dokaznega postopka izhaja, da obtoženec sile ni uporabil z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist, pri tem pa tudi ni izrekel resne grožnje, katere posledica bi bila izročitev denarja. Iz izpovedi oškodovanca izhaja le, da naj bi ta obtožencu denar izročil, ker je hotel imeti mir, ne pa, ker bi se na podlagi njunega preteklega odnosa obtoženca bal oziroma bi ga bilo pred njim strah.

6.Po stališču zagovornika v pritožbi konkretni dejanski stan ne pomeni izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja po 213. členu KZ-1. V konkretnem delu izreka sta namreč opisani dve ločeni ravnanji: 1) obtoženec je oškodovanca sprva vprašal po denarju ter oškodovanca porinil v steno; 2) obtoženec in oškodovanec sta šla na bankomat po denar. Pritožba v zvezi s takim opisom zatrjuje, da iz navedenih vsebinsko ločenih dogodkov ne izhaja prisiljenje, ki bi bilo neposredno usmerjeno v izročitev denarja.

7.Taka pritožnikova logika ni pravilna, saj po njej do kaznivega dejanja izsiljevanja pojmovno nikoli ne bi moglo priti. Drži sicer pritožbena navedba, da gre za opisa dveh ločenih ravnanj, vendar pa celokupno gledano pomenita eno (kaznivo) dejanje izsiljevanja. Bistvo kaznivega dejanja izsiljevanja je prav v tem, da 1) najprej storilec na določen način vpliva na voljo oškodovanca, 2) posledično pa zaradi vpliva na svojo voljo oškodovanec na določen način - ki je izsiljevalcu na neposreden ali posreden način v korist - ravna. Ključno je zgolj to, da gre vedno za dve vsebinsko povezani celoti ravnanja, slednji pa morata biti v razmerju vzroka in posledice. Tako je tudi v konkretnem primeru zatrjevano, da je obtoženec verbalno in fizično posegel v svobodno voljo oškodovanca (vzrok), oškodovanec pa je zaradi vpliva na lastno svobodno voljo šel na bližnji bankomat, dvignil 10 EUR in v škodo svojega premoženja obtožencu izročil vsaj 20 EUR (posledica). Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, sta ti dve opisani ravnanji oziroma dejanska akta nedvomno v razmerju vzroka in posledice1 oziroma opis jasno vsebuje zatrjevanje ocene oškodovanca, da bo zanj bolje, če se podredi storilčevi zahtevi, kakor pa, da tvega nastanek zagrožene posledice.

8.Nima prav pritožba niti v delu, kjer trdi, da obtoženčeva trditev, da potrebuje denar, v kombinaciji s pritiskom oškodovanca s silo telesa v steno, ne terja zaključka o izpolnjenosti zakonskih znakov sile oziroma resne grožnje iz prvega odstavka 213. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča iz točke 14 izpodbijane sodbe in dodaja, da sila v okviru kaznivega dejanja izsiljevanja mora učinkovati kot grožnja. Sila lahko namreč vpliva na posameznikovo odločitev za določeno ravnanje samo v primeru, če se posameznik odloči za ravnanje zato, da bi preprečil nadaljnje izvrševanje sile, ki grozi. Uporaba sile je tako grožnja s silo, ki je bila delno že uresničena. Pri tem ni pomembno, ali je oškodovanec prepričan, da bo storilec ravnal na zagrožen način, če ne bo izpolnil njegove zahteve.2 Ugotovljeno dejansko stanje - s poudarkom na ugotovljenem preteklem odnosu med obtožencem in oškodovancem - tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno pomeni uporabo sile, usmerjene neposredno v izročitev denarja. Drži sicer, da obtoženec svojega namena - pridobiti protipravno premoženjsko korist - ni jasno in nedvoumno izrazil z besedo, marveč je bilo to oškodovancu glede na pretekle izkušnje nedvoumno jasno glede na izkazano kombinacijo besed in uporabe sile telesa. Še več. Prav uporaba sile telesa z namenom, da obtoženec porine oškodovanca ob steno, pomeni konkretizacijo zakonskega znaka "uporabe sile", slednje pa je jasno in določno opisano tudi v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja izreka izpodbijane sodbe.

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v delu, kjer graja ugotovljeno dejansko stanje, v bistvu izraža le nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede verodostojnosti oškodovanca, saj je prav na njegovo izpovedbo v bistvenem oprta odločitev glede dejanskega dogajanja. V zvezi s tem pritrjuje vsebinsko prepričljivi dokazni oceni izpovedbe oškodovanca, ki jo je podalo prvostopenjsko sodišče. Iz skrbno pregledane spisovne dokumentacije po oceni pritožbenega sodišča namreč izhaja, da je že sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino oškodovančevih izpovedb in izpostavilo bistvene elemente, ki so pravno relevantni v obravnavanem primeru. Verodostojnost oškodovančeve izpovedbe je pravilno utemeljilo z vsebino drugih dokazov3 . Zaključku prvostopenjskega sodišča, da je kljub poteku časa oškodovanec v svojih izpovedbah konsistentno izpovedoval o bistveno podobnem poteku dogodkov, se pridružuje tudi pritožbeno sodišče4 . V zvezi z dogodkom z dne 5. 5. 2015 pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljiv in življenjsko sprejemljiv oris preteklega odnosa med oškodovancem in obtožencem, ki je bil prepreden z večletnim priložnostnim neprimernim obtoženčevim obnašanjem do oškodovanca5 , na podlagi katerega se ga je oškodovanec bal, in ga je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo na temelju oškodovančeve in B. B. izpovedbe.

10.Skladno z navedenim je tako neutemeljena pritožbena navedba, da obtoženec tedaj ni uporabil nobene sile oziroma resne grožnje, usmerjene v pridobivanje protipravne premoženjske koristi. Drži sicer, da mu je oškodovanec denar izročil, ker je hotel imeti mir, vendar je zgrešena pritožbena navedba, da je "obtoženec ravnal kot nadležen berač". Konsistentno izpovedbo oškodovanca, da je "hotel imeti mir", je potrebno razumeti v konktekstu njunega prepričljivo izkazanega preteklega odnosa, na podlagi katerega oškodovančeva želja po miru z drugimi besedami pomeni želja doseči odsotnost strahu pred obtožencem. Pritožbeno sodišče dodaja, da je glede na izkazan pretekli odnos očitno oškodovanec "mir pred obtožencem" imel le takrat, ko slednjega ni bilo v oškodovančevi neposredni bližini. V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da oškodovanec ni izpovedal o uporabi sile oziroma resne grožnje, usmerjene v izročitev denarja. Pojavne oblike izsiljevanja so številčne, zato je zgrešena pritožbena navedba, da je izsiljevanje lahko izvršeno samo besedno in v pogojniku6 . Izsiljevanje je lahko izvršeno tako verbalno kot tudi neverbalno - z dejanji. Skupni imenovalec vseh pojavnih oblik izsiljevanja pa je, da pri izsiljevanem povzroči prisilo na področju sicer prostega sprejemanja odločitev (zoži maneverski prostor ravnanja izsiljevanega) v zvezi z ravnanjem v škodo svojega ali tujega premoženja. Iz izpovedb oškodovanca, ki jo je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo, pa prav nasprotno izhaja, da se je oškodovanec prav iz strahu pred bodočim fizičnim in psihičnim nasiljem - na podlagi preteklih izkušenj - odločil, da obtožencu izroči denar. Življenjsko logično namreč je, da če obtoženec oškodovanca ne bo izsiljeval, slednjega ne bo strah. Če pa ga ne bo strah, bo, kot pojasnjeno zgoraj, imel mir.

11.Nadalje ni utemeljena niti pritožbena navedba, da na dejstvo, da se je oškodovanec obtoženca "želel le znebiti, ne pa, da bi ga bilo pred obtožencem strah" odkazuje dejstvo, da je oškodovanec obtožencu izročil le manjši denarni znesek. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je bil, kot je konsistentno izpovedal oškodovanec, očitno obtoženčev modus operandi zahtevanje manjših denarnih zneskov, pri čemer pa znesek zahtevanega denarja ni zakonski znak kaznivega dejanja izsiljevanja oziroma ne vpliva na pravno kvalifikacijo, marveč pomeni kvečjemu olajševalno (oziroma obteževalno) okoliščino.

12.Pritožba zmotno želi obtoženca prikazati kot "nadležno osebo, ki druge prosi za denar", vendar skladno z vsem navedenim ta pritožbena naziranja pri drugostopenjskem sodišču niso zasejala dvoma v vodotesno in izkustveno sprejemljivo obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede tega, da je oškodovanec obtožencu na podlagi slabih preteklih izkušenj izročil denar iz strahu oziroma bojazni. Tako do izročitve denarja - kot želi predstaviti pritožba - ni bil nevtralen.

13.Pritožba prvostopenjskemu sodišču zaradi protispisnosti očita tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta navedba nekonkretizirana (pavšalna). Zaradi nekonkretiziranosti je naveden pritožbeni očitek neutemeljen, saj pritožbeno sodišče na pavšalno pritožbeno navedbo ne zmore podati konkretnega odgovora.

14.Podredno pritožba predlaga izrek pogojne obsodbe in navaja razloge, zakaj je njen izrek na mestu. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe tudi v tem delu.

15.Prvostopenjsko sodišče je odločbo o kazenski sankciji prepričljivo obrazložilo v točkah od 17 do 21 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje obrazložitvi prvostopenjskega sodišča in še dodaja, da vsebinske usmeritve glede primernosti izreka pogojne obsodbe določa tretji 58 KZ-1, ki kot okoliščino, katera utemeljuje izrek pogojne obsodbe, med drugim določa tudi osebnost storilca ter obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, če je mogoče spoznati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Gre za pozitivno prognozo posameznikovega prihodnjega vedenja, pomeni pa oceno sodišča, da je izvršeno kaznivo dejanje zgolj enkratna anomalija v posameznikovem življenju. V zvezi s tem je že prvostopenjsko sodišče v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe razumno utemeljilo, da obtoženec pred obravnavanim kaznivim dejanjem res še ni bil kaznovan, vendar pa zaradi kasneje izvršenega hujšega kaznivega dejanja ni na mestu izrek pogojne obsodbe. S tem je pravilno in tehtno obrazložilo oceno glede sklepa o odsotnosti pozitivne prognoze, kateri se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Kot dodaten razlog, ki ne narekuje izreka pogojne obsodbe, pa velja izpostaviti okoliščino, da zaporedno izvrševanje kaznivih, pri čemer se njihova intenziteta zgolj stopnjuje, utemeljeno kaže na tako osebnost storilca, ki ne upravičuje zaupanja sodišča, poverjenega z izrekom pogojne obsodbe.

K pritožbi državnega tožilstva

16.Jedro pritožbe državne tožilke tvori očitek, da je prvostopenjsko sodišče v preveliki meri upoštevalo olajševalne okoliščine, poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče pri izreku enotne kazni zapora izreklo 2 meseca nižjo kazen od skupnega seštevka, pri čemer iz obrazložitve ne izhaja, zakaj je bil obtoženec deležen še dodatne bonitete enega meseca zapora.

17.V točki 21 izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče navedlo pravno relevantne olajševalne ter obteževalne okoliščine in na njihovi podlagi utemeljilo višino kazni zapora v dolžini 10 mesecev ter višno izrečene enotne zaporne kazni; ob tem je razumno utemeljilo primernost in pravičnost izrečene kazenske sanckije ter izpostavilo, da je v večji meri kot državna tožilka dalo pomen olajševalnim okoliščinam.

18.Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano odločitvijo glede višine izrečene kazenske sankcije in z že tam podanimi razlogi, na katerih temelji odločitev. Izrečena kazenska sankcija je tudi po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična. Zaradi časovne oddaljenosti ter dejstva, da od maja 2015 obtoženec oškodovanca več ne nadleguje, je na mestu ocena, da je v večji meri potrebno upoštevati olajševalne okoliščine. Tako je pravilen pomen in težo prvostopenjsko sodišče podelilo olajševalni okoliščini, da uporabljena sila ni bila izstopajoča, prav tako tudi ni bila izstopajoča zahtevana vsota denarja. Glede tega pritožbeno sodišče pojasnjuje zmotno pritožbeno navedbo, da bi bilo okoliščino zahtevanega nizkega zneska potrebno oceniti skozi prizmo obteževalnih okoliščin (fizično silo je bil obtoženec pripravljen uporabiti že za minoren znesek). Pravilno je namreč stališče prvostopenjskega sodišča, da je v konkretnem primeru - sploh glede na to, da je bila tudi uporabljena sila relativno neinvazivna - zahtevan nizek denarni znesek potrebno presojati skozi prizmo olajševalnih okoliščin. "Uporaba sile" je navsezadnje zakonski znak kaznivega dejanja izsiljevanja, višina denarnega zneska pa je kvečjemu olajševalna oziroma obteževalna okoliščina. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je v večji meri potrebno upoštevati pomen kasneje izvršenega kaznivega dejanja. Drži sicer pritožbena navedba, da kasneje izvršeno kaznivo dejanje indicira osebnost storilca, vendar je upoštevnost kasneje izvršenega kaznivega dejanja jasno in v zadostni meri pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Kazenska sankcija v tem postopku se namreč izreče za kaznivo dejanje, ki je predmet tega postopka, zato kasneje izvršeno kaznivo dejanje ne more v bistvenem vplivati na višino kazenske sankcije, izrečene za kaznivo dejanje, ki je predmet tega postopka, kot zmotno želi prikazati pritožba. Pritožbeno navedbo, da bi prvostopenjsko sodišče v večji meri moralo upoštevati obteževalno okoliščino obtoženčevega zavedanja, da se ga oškodovanec boji, pa je prvostopenjsko sodišče podrobno utemeljilo in se do nje opredelilo že v okviru ugotavljanja dejanskega stanja in pravne presoje, saj je obstoj strahu (občutek nelagodja) na strani izsiljevanega (oškodovanca) nujni pogoj za izvršitev kaznivega dejanja izsiljevanja, zato v tem smislu obstoj oškodovančevega strahu prvostopenjsko sodišče pravilno ni štelo kot posebno in samostojno obteževalno okoliščino.

19.Pravilo o asperaciji iz 3. točke drugega odstavka 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, določa, da v primeru izreka enotne kazni zapora mora biti slednja večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora. Glede na to, da je Okrožno sodišče v Ljubljani obtožencu v prej izrečeni sodbi izreklo kazen zapora v višini 3 let in 2 mesecev, v predmetni zadevi pa kazen zapora v višini 10 mesecev, je odločitev, da enotna kazen zapora znaša 3 leta in 10 mesecev, tj. 2 meseca manj od skupnega seštevka, znotraj meja pravila o asperaciji. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena v zvezi s četrtim odstavkom 46. člena KZ-1 bi v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče kot enotno kazen zapora smelo izreči največ 3 leta in 11 mesecev zapora, svojo odločitev, zakaj je kot enotno kazen izreklo 3 leta in 10 mesecev zapora (in s tem obtožencu spregledalo še dodaten mesec kazni zapora), pa je razumno pojasnilo v četrtem odstavku točke 21 izpodbijane sodbe, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

20.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je na podlagi pooblastila iz 391. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

21.Ker obtoženčev zagovornik z vloženo pritožbo ni uspel, bi bil na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP obtoženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, vendar pa je pritožbeno sodišče obtoženca iz razlogov, navedenih že v izpodbijani prvostopenjski sodbi, na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v povezavi četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo te obveznosti.

-------------------------------

1 Novejša teorija (glej opomba 6) namesto razmerja vzrok - posledica piše o "oceni oškodovanca, da bo zanj bolje, da se podredi obtoženčevi zahtevi, kakor pa tvega nastanek zagrožene posledice". 2 Tako Merc, K. v Korošec, D. et al, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Ljubljana 2023, 2. knjiga, strani od 680 do 686. 3 Gre za dopis Banke (l. št. 239) in konsistentno izpovedbo B. B. glede njegove vloge po izvršitvi kaznivega dejanja. 4 Dne 5. 5. 2015 sta se srečala na železniški postaji v X. Ker sta bila tedaj na samem, je obtoženec sprva oškodovanca ogovoril z besedami, da potrebuje denar, nato pa ga s silo telesa porinil v steno. Ker se je oškodovanec obtoženca na podlagi preteklih izkušenj bal, je šel na bližnji bankomat in dvignil 10 EUR, skupaj pa mu je izročil najmanj 20 EUR. 5 Šlo je predvsem za norčevanje, žaljenje, izsiljevanje za manjše zneske. 6 Iz pritožbe izhaja, da obtoženec ni uporabil fraze "če ne daš denarja, bo…", zato do izsiljevanja apriori ni moglo priti.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 213, 213/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.