Jedro

Če je prejšnji lastnik z nepremičnino razpolagal ter država ni prisilno posegla nanjo z odvzemom, denacionalizacije po 9. točki 3. člena ZDen zanj kot upravičenca ni mogoče uveljavljati. Pravica uporabe, ki je bila s pravnim poslom ali z dedovanjem prenesena na drugo osebo, je bila namreč konzumirana in le nacionalizacija v takšnem primeru ne more predstavljati podlage za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 14.2.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Tržič z dne 26.10.2004, s katero je le-ta zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, vse k.o. A. Tožena stranka je pritrdila prvostopnemu organu, da niso izpolnjeni pogoji za vračanje premoženja. Nepremičnine so bile podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), vendar parcele niso bile odvzete iz posesti oziroma so bile predmet dedovanja in nato odplačnega pravnega posla, nekatere parcele pa niti niso bile v lasti prejšnjega lastnika in njemu podržavljene.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Zavrača tožbene ugovore.

Tožnik v pritožbi navaja, da „zavrača“ sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo na podlagi pomanjkljivih listin. A.A. in ostali bi morali biti izločeni iz postopka. Odločila je „mafija B.“. Potrebno je obnoviti postopke denacionalizacije. Kršene so bile tožnikove ustavne pravice. Dejansko stanje je bilo pavšalno ugotovljeno. Sodišče ni avtoritativen predstavnik države. Sojenje je neučinkovito. Potrebna je kontrola ministrstva za pravosodje.

Odgovor na pritožbo je podal A.A. (vlagatelj zahteve za denacionalizacijo). V odgovoru smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na vsebino tožnikove tožbe je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na zemljišča s parc. št. 10, 7, 8 in 9 vse k.o. A. v vsebinskem smislu niti ne izpodbija, saj pritrjuje ugotovitvam prvostopnega organa, ki jih je potrdila tudi tožena stranka, da ta zemljišča niso bila podržavljena, pač pa da so iz zasebne lastnine njihovega lastnika C.C. prešla s prodajo. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno omejilo na preizkus odločbe tožene stranke glede odločitve o preostalih zemljiščih (parc. št. 1, 2, 3, 4, 5, 6 in 11 vse k.o. A.) za te parcele, nacionalizirane pokojnemu C.C. – glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za vračanje.

Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, v primerih nacionaliziranih zazidanih gradbenih zemljišč, ko zgradbe niso bile nacionalizirane oziroma so bile iz nacionalizacije izvzete in v primerih nacionaliziranih nezazidanih gradbenih zemljišč (37., 38 in 39. člen ZNNZ), je pravica uporabe na nacionaliziranih zemljiščih prejšnjemu lastniku ostala. Po obvezni razlagi 39. člena ZNNZ se je pravica uživanja oziroma uporabe nacionaliziranega zemljišča lahko za plačilo ali brezplačno prenesla na drugo osebo, lahko pa je bila tudi predmet dedovanja. Enako velja za pravico uporabe iz 37. člena istega zakona, ki se je prenesla v pravnem prometu, skupaj s stavbo ali stanovanjem kot posameznim delom stavbe. Zato je bila pravica uporabe na takšnem zemljišču po svoji vsebini podobna lastninski pravici. Če je prejšnji lastnik z njo razpolagal ter država ni prisilno posegla nanjo z odvzemom, denacionalizacije po 9. točki 3. člena ZDen zanj kot upravičenca ni mogoče uveljavljati. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-1-130/01 z dne 23.5.2002 pojasnilo, da se šteje, da je bila pravica uporabe, ki je bila s pravnim poslom ali z dedovanjem prenesena na drugo osebo, konzumirana ter da le nacionalizacija v takšnem primeru ne more predstavljati podlage za denacionalizacijo.

Glede na navedeno je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnik v pritožbi ne navaja, v čem naj bi sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Glede na prehodne določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da se tožnikova pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1. Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.