Jedro

Ugotovitev o dobrovernem izvrševanju posesti temelji tudi na arondacijski odločbi, ki v zemljiški knjigi ni bila izvedena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica parcele št. 277/1 v izmeri 17818 m2, vpisane v vložku št. 1628 k.o..., ki pa je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnina tožene stranke. Zato je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici izstaviti listino, ki bo sposobna za vknjižbo lastninske pravice pri navedeni parceli na njeno ime, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 370. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999) in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču tožnica ne izpolnjuje pogojev po tretjem odstavku 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), niti pogojev v zvezi s paragrafom 1477 ODZ. O pogojih iz 28. člena ZTLR sodba sodišča druge stopnje nima razlogov. Sicer pa je sodišče uporabilo pri presoji tista dejstva iz dokaznega postopka, ki so v prid sprejeti odločitvi, ne pa ostalih pomembnih dejstev. Ocena izpovedi toženke je v nasprotju z dokazi in izpovedbami prič. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priča U. F. je povedal, da je med strankama bil prepir o obdelavi sporne parcele že od leta 1962 dalje.

Dobrovernosti pri izvrševanju posesti torej ni. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o pritožbenih trditvah, ki se nanašajo na pravno veljavnost arondacijskih odločb. Te so namreč nedokončne in nepravnomočne.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izhajalo iz ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na okoliščine, kdaj je tožeča stranka začela izvrševati posest spornega zemljišča (najpozneje ob koncu meseca februarja 1962), na veljavnost arondacijske odločbe z dne 24.02.1962 in s tem na prepričanje, da je postala lastnica zemljišča, da se dobrovernost posesti predvideva, tožena stranka pa nasprotnega ni dokazala, da je dobra vera pri izvrševanju posesti trajala najmanj do aprila 1982 in da arondacijska odločba, s katero je tožničin oče F. J. pridobil sporno zemljišče v last in posest, v zemljiški knjigi nikoli ni bila izvedena. Navedena dejstva imajo svojo podlago v izvedenem dokaznem postopku, pri čemer sta sodišči druge in prve stopnje navedli ustrezne razloge, ki ta dejstva podpirajo. Kolikor gre pri oceni začetka izvrševanja posesti in njene dobrovernosti za oceno izpovedi prič, predvsem sosedov pravdnih strank, pa tudi strank samih, so razlogi, sprejeti v izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje takšni, da jih je mogoče preizkusiti, predvsem pa v tem obsegu ni mogoče govoriti o nasprotjih v sprejetih razlogih ali o nasprotjih med tem, kar sodbi razlogujeta, in med tem, kar so izpovedale priče. Tožena stranka sicer ni zadovoljna s sprejeto dokazno oceno, vendar pa sama pove, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Tožeča stranka je torej začela izvrševati posest spornega zemljišča v februarju 1962 na podlagi arondacijske odločbe z dne 24.02.1962. Sodišče druge stopnje je navedeno arondacijsko odločbo upoštevalo kot pomembno listino v vrsti dejstev, ki dokazujejo dobrovernost izvrševanja posesti. Pri tem se posebej nasloni na izpovedbo priče F. U., ki je pojasnil, da je arondacijska odločba z dne 24.02.1962 (Okrajni ljudski odbor Ljubljana, Arondacijska komisija, številka ...) predstavljala podlago za vknjižbo lastninske pravice na ime tožničinega prednika v zemljiško knjigo, pa to iz nepojasnjenih razlogov ni bilo storjeno. Ne glede na to, da je na podlagi same arondacijske odločbe, ki je po dokazni oceni postala pravnomočna, mogoče govoriti o pridobitvi lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa (drugi odstavek 20. člena ZTLR, ki velja od 16. februarja 1980 dalje, torej še v času, ko je tožeča stranka posest izvrševala v dobri veri in nemoteno), obveljajo tudi razlogi izpodbijane sodbe, po katerih je prav navedena arondacijska odločba dajala tožeči stranki najmočnejšo podlago za izvajanje posestnih dejanj v dobri veri.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava. Zato jo je bilo treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.