Jedro

ZPP ne daje podlage, da bi se o stroških izvedenca s pripadajočimi obrestmi odločalo po drugačnem principu kot o ostalih stroških postopka.

Načelno pravno mnenje, ki ga je na občni seji dne 13.12.2006 sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, pa je ovrglo stališče o kvazideliktni naravi stroškov postopka, ki je utemeljevalo prisojo zamudnih obresti od posameznih pravdnih stroškov že pred njihovo odmero s sodno odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, poleg že plačane odškodnine v višini 600.000,00 SIT dne 25.3.2004 (2.503,76 EUR) ter valorizirano na dan sojenja 1.7.2008 2.954,43 EUR, plača še 5,57 EUR iz naslova nepremoženjske škode.

Proti takšni sodbi se je v zavrnilnem delu (340,00 EUR) pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj sodišče druge stopnje sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je znesek odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi za strah prenizko odmerjen. Sodišče ni dovolj ovrednotilo bolečin, ki jih je tožnik prestajal med zdravljenjem in bolečin, ki jih bo trpel v bodoče glede na to, da je bil ob nezgodi star 43 let. Odškodnina v višini 2.200,00 EUR je prenizko odmerjena, sodišče bi moralo priznati celotno vtoževani znesek iz tega naslova in sicer 2.300,00 EUR. Tudi odškodnina iz naslova prestanega strahu v višini 760,00 EUR je odmerjena prenizko in bi bil tožnik upravičen tudi do nadaljnjih 240,00 EUR iz tega naslova. Sodišče je pri odmeri premalo upoštevalo ugotovitev izvedenca dr. T., da je tožeča stranka ob nezgodi utrpela primarni strah v obliki nenadne prestrašenosti. Prvih nekaj dni po poškodbi pa lahek sekundarni strah. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku priznati stroške za dokazni predlog z dne 19.5.2004, kot tudi stroške za prošnjo za razpis glavne obravnave 28.11.2005, 22.12.2006 in 13.11.2007. Sodišče ni priznalo tožeči stranki vseh stroškov, ki so ji nastali z sodnim izvedencem, čeprav so bili v celoti potrebni in niso odvisni od uspeha v pravdi. Neutemeljeno je zavrnjeno tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od predujma za delo sodnega izvedenca od dne, ko je bil ta plačan. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 25.4.2001, opr. št. II Ips 524/2000 in sodbi tega sodišča II Cp 121/2004 z dne 3.2.2005 in II Cp 1766/2002 z dne 6.2.2003. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP in je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku tudi prisodilo pravično odškodnino. Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje svoje prepričanje o upravičenosti do celotne zahtevane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (enako tudi za strah) z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, vendar pa je ugotovljena dejstva pri odmeri višine odškodnine premalo vrednotilo. Pri takšnem izhodišču je jalovo tožnikovo utemeljevanje slednjega očitka s ponavljanjem ugotovljene intenzivnosti in trajanja njegovih telesnih bolečin. Vse je bilo ob odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ustrezno upoštevano. Tožnik hudih bolečin ni trpel, razmeroma kratko obdobje stalnih, srednje hudih bolečin (4 dni) in tri tedne lahkih bolečin, ki so se kot sledi iz izvedenskega mnenja umirile in se ne pojavljajo več, tudi ob oceni intenzivnosti in trajanja tožnikovih nevšečnosti med zdravljenjem (enostavno zdravljenje) ne opravičuje do višje odškodnine kot je bila dosojena.

Enako velja tudi glede tožniku prisojene odškodnine za strah, saj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik prestrašil (strah najlažje stopnje), ko je nerodno stopil in pri tem izgubil ravnotežje (primarni strah), nato pa ga je nekaj dni po poškodbi skrbelo predvsem, kako dolgo bo trajalo zdravljenje in kakšne bodo motnje pri hoji (lažji nekajdnevni strah), tožnika ne opravičuje do višje odškodnine, kot jo je za to obliko nepremoženjske škode že dosodilo sodišče prve stopnje v višini 760,00 EUR. Tožnik je utrpel zvin desnega gležnja, v takšnem primeru bi bila odškodnina višja kot je bila dosojena v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih.

Izpodbijana sodba je tudi glede odločitve o stroških postopka pravilna. Protispisna je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo stroškov za dokazni predlog z dne 19.5.2004. Neutemeljena je pritožba v zvezi s stroški za tri urgence za razpis glavne obravnave, saj kot je navedlo v obrazložitvi odločitve že sodišče prve stopnje je nasprotna stranka dolžna povrniti tožniku samo potrebne stroške pravdnega postopka. Pritožba tudi nima prav, ko trdi, da so celotni stroški za delo izvedenca potrebni in niso odvisni od uspeha v pravdi in pri tem prezre, da Zakon o pravdnem postopku enotno obravnava vse stroške postopka in sicer se ti priznavajo strankam glede na uspeh v pravdi. Prav tako pritožba nima prav, ko meni, da je tožnik upravičen do plačila zamudnih obresti od stroškov za delo sodnega izvedenca od dneva, ko je plačal predujem. Zakon o pravdnem postopku namreč ne daje podlage, da bi se o stroških izvedenca s pripadajočimi obrestmi odločalo po drugačnem principu kot o ostalih stroških postopka. Stroški pa so bili odmerjeni in priznani s sodbo, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje. Obresti je zato mogoče priznati le za čas od izteka paricijskega roka, ko pride nasprotna stranka s plačilom v zamudo. Glede pravne prakse na katero se sklicuje pritožnik v zvezi z odmero stroškov za delo izvedenca in glede teka zamudnih obresti od plačila predujma, je res, da sodna praksa v Sloveniji na tem področju ni enotna, vendar pa pritožnik prezre, da so v bazi podatkov sodnih odločb tudi drugačna stališča od tistih, na katere se sklicuje v pritožbi. Višje sodišče v Celju je v sodbi, opr. št. Cp 962/2007, zavzelo stališče, da so stroški za izvedenca pravdni stroški in da delijo usodo po uspehu v pravdi. Enako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru v sodbi, opr. št. I Cp 1787/2006. Načelno pravno mnenje, ki ga je na občni seji dne 13.12.2006 sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, pa je ovrglo stališče o kvazideliktni naravi stroškov postopka, ki je utemeljevalo prisojo zamudnih obresti od posameznih pravdnih stroškov že pred njihovo odmero s sodno odločbo.

Glede na vse navedeno se pritožba tožeče stranke pokaže kot neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi določila 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.