Jedro

I. Voznik tožeče stranke je z načinom vožnje tovornjaka s priklopnikom kršil določbo 29.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ, št. 50/88), ker varnostne razdalje ni prilagodil obstoječi koloni vozil, stanju cestišča in teži svojega vozila.

II. Okoliščina, da je bil toženec kaznovan pri sodniku za prekrške, ne predstavlja ovire za ugotavljanje njegove krivde v tem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala povračilo škode, ki ji je nastala, ker je bil njen tovorni avtomobil poškodovan v prometni nezgodi dne 7.1.1989. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da kaže toženčevo ravnanje (vožnja v prekratki varnostni razdalji in nenadno zaviranje, ne oziraje se na druge udeležence) na njegovo krivdo za prometno nezgodo. Zato je bil toženec tudi obsojen pri sodniku za prekrške. Med toženčevim ravnanjem in tožeči stranki nastalo škodo pa obstaja tudi vzročna zveza. Zaključki sodišča o izključni krivdi voznika tožeče stranke M.Č., so preuranjeni, saj je ta vozil v primerni varnostni razdalji za toženčevim vozilom in tudi sicer v njegovi vožnji niso bile ugotovljene kakšne nepravilnosti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Po ugotovitvah revizijskega sodišča pa tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje tožeča stranka z revizijo ne more izpodbijati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Po dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano, je toženec pri vožnji z osebnim avtomobilom zaviral, da bi povečal varnostno razdaljo med svojim vozilom in vozilom pred seboj. Pri tem ga je na mokri in spolzki cesti zanašalo in je znatno izgubil na hitrosti. Voznik tožeče stranke je vozil za njim 38-tonski tovornjak s priklopnikom v prekratki varnostni razdalji in se je zadel v toženčevo vozilo. Če se upoštevajo vse ugotovljene okoliščine prometne nezgode, revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je voznik tožeče stranke z načinom vožnje tovornjaka s priklopnikom kršil določbo 29.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ, št. 50/88), ker varnostne razdalje ni prilagodil obstoječi koloni vozil, stanju cestišča in teži svojega vozila. Toženčevega zaviranja na spolzkem cestišču zaradi povečanja varnostne razdalje v danih okoliščinah ni mogoče šteti kot kršitev določb 2. odst. 45. čl. cit. zakona. Okoliščina, da je bil toženec zaradi take kršitve kaznovan pri sodniku za prekrške, ne predstavlja ovire za ugotavljanje njegove krivde v tem postopku. Krivda voznika tožeče stranke za nezgodo je bila tako pravilno ugotovljena in zato je bil tožbeni zahtevek tudi pravilno zavrnjen (1. odst. 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Kolikor se tožeča stranka v reviziji sklicuje na svoje pritožbene navedbe, se pripominja, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo in zato revizijskih trditev ni mogoče vezati na tiste, ki jih je stranka uveljavljala že v pritožbi in so bile pred sodiščem druge stopnje že preizkušene.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).