Jedro

Tožba je sklepčna; iz dejstev, ki so navedeni v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnika sta v tožbi navedla, da sta nujna dediča, da zapustnica ni napravila oporoke, da je bila vrednost zapuščine nič, da zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali vračunavanje darila ne pride v poštev in da je bil nujni delež prikrajšan zaradi razpolaganj z nepremičnino - stanovanjem, ki je bilo podarjeno toženki. Zahtevala sta vračilo ene četrtine njegove ocenjene vrednosti kot polovico svojega zakonitega deleža (prikrajšani nujni delež).

Kljub temu, da je bila toženki podarjena nepremičnina obremenjena z dosmrtnim prebivanjem njenih staršev v njem, se torej darili (nepremičnina in del denarnih sredstev za odkup stanovanja pod ugodnostmi Stanovanjskega zakona) nikakor ne moreta kar približno izenačiti, pač pa jih je treba ovrednotiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sestri, toženka in pokojna A. A., sta po smrti njune matere, zapustnice B. B., postali njeni edini zakoniti dedinji, saj ni napisala oporoke (njen mož, C. B., pa je pokojen že od leta 2005). Po smrti A. A. sta v zapuščinski postopek preko vstopne pravice vstopila njena otroka, tožnika. Tožnika sta vložila tožbo zoper toženko, s katero sta uveljavljala prikrajšanje nujnega dednega deleža in zahtevala, da se v razmerju in v obsegu prikrajšanega nujnega dednega deleža razveljavi darilna pogodba, s katero je zapustnica toženki 5. 5. 1993 podarila trisobno stanovanje na naslovu X (ID znak: 0000-0000-16). Zaradi dopolnitve nujnega dednega deleža sta tožnika zahtevala, da toženka v zapuščino vrne 40.000,00 EUR, kot sorazmerni del darila (1/4 vrednosti stanovanja).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da ni mogoče ugotoviti, da bi bil nujni dedni delež tožnikov prikrajšan. A. A. je namreč za časa življenja dobila s strani zapustnice B. B. darilo v obliki finančne pomoči pri odkupu svojega stanovanja. Ker naj nobena od strank ne bi natančno navedla dejanske vrednosti zapuščinske mase, naj sodišče ne bi moglo ugotoviti, ali je do prikrajšanja nujnega dednega deleža prišlo.

3. Tožnika sta zoper sodbo vložila pritožbo, v kateri se sklicujeta na vse predvidene pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlagata njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, ali pa razveljavitev in novo sojenje, opredeljujeta pa tudi pritožbene stroške. Menita, da sta sodišču navedla vse trditve, ki so potrebne: da v zapuščini ni več nobenega premoženja, zapustnica oporoke ni napravila, da je svoje premoženje - stanovanje podarila toženki in da je s tem prišlo do prikrajšanja in ne pridejo v poštev drugi ukrepi, kot so zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali vračunavanje daril dedičem. Te navedbe niso pomanjkljive in njuna tožba ni bila nesklepčna. Tožnika očitata, da je prvostopenjsko sodišče brez trditvene podlage ugotavljalo skupno premoženje zakoncev B. B. in C. B. Zatrjujeta tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj denarne pomoči pri nakupu stanovanja sodišče ne bi smelo enačiti z darilom. Navajata, da gre za sodbo presenečenja, saj je sodišče izvajalo dokaze glede višine zahtevka, postavilo je kar dva izvedenca, na koncu pa se na njuno mnenje sploh ni oprlo. Kritizirata tudi argumentacijo sodišča, ki je pomen za odločitev pripisalo tudi oporoki pok. C. B., češ da je bil on tisti, ki je urejal denarne zadeve v družini in je zapisal, da sta obe hčeri dobili vsaka trisobno stanovanje. Takšno sklepanje je brez podlage, saj ne gre za dedovanje po njem, posvetila in razmišljanja oporočitelja pa nimajo nobene teže. 4. Toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da se z odločitvijo sodišča strinja, ne strinja pa se z njegovo dokazno oceno. Glede kršitve postopka je navedla, da je sama večkrat zatrjevala skupno premoženje zakoncev B. B. in C. B. in tožnika tem navedbam nista nasprotovala. Po mnenju toženke ne gre za sodbo presenečenja in ni razloga za razlikovanje med darilom v obliki nepremičnine in denarno pomočjo pri nakupu le-te, saj je pojem neodplačnega razpolaganja v dednem pravu avtonomen in se razlaga glede na cilj dednega prava, ki je v enaki, pravični razdelitvi zapuščine. Predlaga zavrnitev pritožbe ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek in presojalo vrednosti posameznih daril ter zaključilo, da so bila do obeh zakonitih dedinj primerljiva, na koncu pa zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, so si razlogi sodišča, na katere je oprlo svojo odločitev, sami s seboj v nasprotju. S tem je storjena absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

7. Oboji razlogi pa so tudi napačni. Sodišče prve stopnje sicer povsem pravilno in popolno navede pravno podlago, po kateri je treba rešiti spor (10. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe), nato pa jo glede obeh izpostavljenih točk napačno uporabi oz. je sploh ne uporabi.

8. Tožba je sklepčna; iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. odst. 318. čl. ZPP). Tožnika sta v tožbi navedla, da sta nujna dediča, da zapustnica ni napravila oporoke, da je bila vrednost zapuščine nič, in da je bil nujni delež prikrajšan zaradi zapustničinega razpolaganja s premoženjem, in sicer s tem, ko je stanovanje na X podarila toženki. Zahtevala sta vračilo ene četrtine ocenjene vrednosti tega stanovanja kot polovico svojega zakonitega deleža (prikrajšani nujni delež). Toženka je zahtevku nasprotovala in zatrjevala, da do prikrajšanja nujnega deleža ni prišlo, ker je bila tudi A. A. s strani zapustnice B. B. deležna finančne pomoči pri odkupu stanovanja na Y, vrednost finančne pomoči pa naj bi bila enaka vrednosti podarjenega (obremenjenega) stanovanja na X. Takšne trditve strank so bile dovolj, da je lahko sodišče prve stopnje o zadevi vsebinsko odločilo (kar je navsezadnje tudi storilo).

9. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno navedlo pravno podlago; za ugotovitev nujnega deleža je najprej treba ugotoviti vrednost zapuščine - zapustničinega premoženja v času smrti (aktiva zapuščine), od česar se odštejejo dolgovi (pasiva zapuščine), razlika pa je čista zapuščina, h kateri je treba prišteti vrednost daril za časa življenja in na ta način se dobi obračunsko vrednost zapuščine po 28. čl. Zakona o dedovanju (ZD). Od te se izračuna zakonite dedne deleže nujnih dedičev. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi navedb pravdnih strank uporabiti navedeno pravilo ter nato izračunati nujni delež ter njegovo morebitno prikrajšanje oz. njegov obseg. Sodišče v pravdnem postopku ne išče materialne resnice in je omejeno na navedbe strank (7. in 212. čl. ZPP). Če katero od zatrjevanih dejstev ni dokazano, pa sklepa o njem na podlagi pravil od dokaznem bremenu. Tudi če za ugotovitev vrednosti zapuščine „v resnici“ ne bi bili relevantni zgolj dve nepremičnini, ki jih omenjajo pravdne stranke, je sodišče vezano na njihovo trditveno podlago. Od tožnikov niti ni pričakovati, da bosta predložila vse dokaze o dejanski velikosti zapuščine, saj od nobene stranke ni mogoče zahtevati, da ravna sebi v škodo. Če je toženka trdila, da vrednost zapuščina ni bila nič, pač pa nekaj (in koliko), je bilo breme, da to dokaže, na njej.

10. Odločitev sodišča prve stopnje in razlogi zanjo so še toliko manj razumljivi, saj je tekom postopka imenovalo dva izvedenca, ki sta sodišču pomagala pri določitvi vrednosti posameznih obdaritev. Izvajalo je torej dokaze o utemeljenosti tožbenega zahtevka (celo o njegovi višini), nato pa tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da že iz navedb ne izhaja njegova utemeljenost. Tako ravnanje sodišča pritožba utemeljeno graja.

11. Držijo pa tudi pritožbeni očitki, da podaritve nepremičnine toženki ni mogoče enačiti s finančno pomočjo pri odkupu nepremičnine, na kateri je imela mati tožnikov stanovanjsko pravico. Le A. A. je imela na stanovanju na Y stanovanjsko pravico, in zato ga je lahko odkupila z izdatnim popustom (60 %). Le del tako znižane in nikakor tržne cene naj bi prispevala oba njena starša (torej zapustnica in njen pokojni mož). Nikakor torej ni šlo zgolj za subrogacijo, ko bi zapustnica pravni prednici tožnikov podarila denarna sredstva v protivrednosti stanovanja, ki bi bilo nato s temi sredstvi kupljeno. Nepremičnina na X, ki pa jo je nesporno od zapustnice v dar dobila toženka, pa je bila pred tem v (skupni) lasti zakoncev B. B. in C. B. in je bila zapustnica tista, ki je imela na njem pred tem stanovanjsko pravico. Kljub temu, da je bila toženki podarjena nepremičnina obremenjena z dosmrtnim prebivanjem njenih staršev v njem, se torej darili (nepremičnina in del denarnih sredstev za odkup stanovanja pod ugodnostmi Stanovanjskega zakona) nikakor ne moreta kar približno izenačiti, pač pa jih je treba ovrednotiti. Pritrditi je treba pritožbi, da darili, ki jih je svojima hčerkama podarila B. B., po vrednosti že očitno nista primerljivi. Senat se strinja tudi s tem, da je povsem irelevantno, kaj je v oporoki o tem pisal C. B. (konkretno da sta bili obema hčerkama dani darili v obliki stanovanja), saj ne gre za zapuščinski postopek po njem, navedeno pa tudi nesporno sploh ne drži. 12. Sodišče prve stopnje je angažiralo izvedenca grafologa, s čimer je poskušalo ugotoviti, kdo izmed zakoncev B. B. in C. B. je dejansko nakazal denarni znesek na račun A. A., s pomočjo katerega je odkupila svoje stanovanje na Y. Ne drži sicer, da nobena izmed strank ni zatrjevala skupnega premoženja zakoncev; toženka je to večkrat navedla v pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2021 in z dne 4. 3. 2022. Ker na podlagi izvedenskega mnenja grafologa sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kdo je nakazila izvajal (podpis nakazila je bil soprogov, izpolnila pa jih je zapustnica), je sodišče prve stopnje zaključilo, da to navsezadnje niti ni pomembno, češ da je premoženje zakoncev tako in tako skupno, domneva pa se, da sta deleža na tem premoženju enaka. Pritrditi je treba pritožbeni graji, da gre za nesmotrno ravnaje sodišča prve stopnje. Iz povzetega zaključka, ki ga je napravilo in ki ni videti napačen, pa izhaja samo še bolj očitna neenakovrednost danih daril eni in drugi hčeri s strani zapustnice.

13. Ker je pritožbeno sodišče torej ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki je po naravi stvari ne more samo odpraviti (nasprotujoči razlogi izpodbijane sodbe), poleg tega pa je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava (napačne ocene o nesklepčnosti tožbe in neuporabe pravil o izračunu vrednosti zapuščine) sojenje bistveno okrnjeno, je bilo treba v skladu s 1. odst. 354. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tem ne bo kršena pravica pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč že izvedlo dokazni postopek, nekatere dokaze je tudi ocenilo, a dvoumno odločilo, da so bili dediči enako obdarjeni in da tožba ni sklepčna. Prvo pravo vsebinsko odločanje pred sodiščem druge stopnje bi pomenilo nesorazmerno kršitev pravice do pravnega sredstva, zato naj sodišče prve stopnje na podlagi podanih trditev in izvedenih dokazov, upoštevajoč materialnopravno podlago ponovno odloči o zadevi.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP.