Jedro

Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti do skupnega otroka, res nima značaja čiste denarne obveznosti, zato se presoja vrednosti teh izdatkov po času, ko je terjatev opredeljena kot čista denarna terjatev, torej v času odločanja pred sodiščem prve stopnje. To pa ne pomeni, da se tudi sam obseg potrebnih izdatkov za celotno vtoževano obdobje (torej za nazaj) presoja po razmerah v času odločanja sodišča prve stopnje. Za odločanje o utemeljenosti verzijskega zahtevka je potrebno ugotoviti obseg potrebnih izdatkov v času zalaganja, ta pa je odvisen od okoliščin, ki so sicer odločilne za določitev preživnine.

Izrek

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka, sodba sodišča prve stopnje pa v drugi točki izreka, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo preživninskemu zahtevku prve tožnice in tožencu naložilo, da ji mora plačevati od 1.12.2000 dalje mesečno preživnino v znesku 25.000 SIT, ter verzijskemu zahtevku druge tožnice za plačilo 1,180.000 SIT, v presežku pa tožbena zahtevka zavrnilo. Glede verzijskega zahtevka, je prvostopenjsko sodišče po ugotovitvi, da je drugo tožnica sama skrbela za mld.

tožnico, ter da toženec ni z ničimer pripomogel k vzdrževanju in vzgoji njune hčerke, tožencu naložilo plačilo zneska po 20.000 SIT za 59 mesecev (od 31.12.1995 do 30.11.2000), torej skupaj 1,180.000 SIT. Z obrazložitvijo, da preživninske potrebe otroka niso bile tako visoke kot sedaj, je višji verzijski zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženca in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odmere preživnine nad mesečnim zneskom 20.000 SIT (tako tudi izpodbijana) in glede stroškov, zavrnilo pa njegovo pritožbo glede plačila verzijskega zahtevka.

Revizijo proti drugem odstavku sodbe sodišča druge stopnje (torej glede plačila verzijskega zahtevka v znesku 1,180.000 SIT) vlaga tožena stranka iz revizijskih razlogov po 370. členu ZPP in predlaga v tem delu razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je verzijski zahtevek zastaran, saj ne gre za čisto denarno terjatev. Njegova osnova je preživninska obveznost in pravica terjati preživnino, ki po 372. in 373. ZOR zastara. Sodiščema očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker se verzijska terjatev presoja po času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem, je drugostopenjsko sodišče štelo, da verzijskega zahtevka ni potrebno specificirati in obrazlagati, ter seštelo 59 mesecev po 20.000 SIT. Sodišče druge stopnje je pri tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP saj je spregledalo, da je toženec tožnici izročil 5.000 do 6.000 DEM. Če je tožeča stranka upravičena do plačila 20.000 SIT mesečno, pa je bilo toženčevo plačilo previsoko za plačilo dveletnega verzijskega zahtevka, to je za čas od rojstva otroka do decembra 1995. Obrazložitev drugostopenjskega sodišča zato ni logična. Iz sodb ni razvidno, zakaj sodišči tožencu nista verjeli. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica dobivala otroški dodatek. Sodišči nista ugotavljali, ali je imel toženec koristi od tega, da ni plačeval preživnine oziroma ali je imela tožnica zaradi tega škodo. Tožba je bila vložena po 5 letih, kar tudi kaže na to, da tožnici škoda prej ni nastajala. Kršitev materialnega prava je v tem, da je sodišče upoštevalo 371. člen ZOR, da je terjatev opredelilo kot čisto denarno terjatev, ter da je pavšalno uporabilo 133. člen ZZZDR in se ni spustilo v vprašanje potrebnih izdatkov. Sodišče je tako odločilo le na podlagi izjave toženca, da je v bodoče pripravljen prispevati k preživljanju otroka po 20.000 SIT mesečno. Priglaša stroške.

V odgovoru na revizijo je druge tožeča stranka navedla, da verzijski zahtevek ni zastaral, toženec pa tega tudi ni ugovarjal do konca glavne obravnave. Zmotna dokazna ocena ni revizijski razlog.

Ugotavljanje koristi in škode je v tem postopku nerelevantno. Kdaj se je tožnica odločila za tožbo, je njena stvar. Priglaša stroške.

Državno tožilstvo Republike Slovenije, ki mu je bila revizija vročena, se o njej ni izjavilo (3. odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizija očita sodbi sodišča druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se kazala v nelogičnosti njene obrazložitve, da je tožnik s plačilom 5.000 do 6.000 DEM poravnal preživnino do konca leta 1995. Revizija vidi nasprotje med razlogi v drugostopenjski sodbi v tem, da je tožnikovo plačilo bistveno preseglo mesečni znesek 20.000 SIT, ki naj bi drugi tožnici pripadal za prvi dve leti po otrokovem rojstvu. Pri tem revizija spregleda, da je druge tožnica uveljavljala verzijski zahtevek za čas od konca leta 1995 dalje, zato nižji sodišči nista presojali niti utemeljenosti niti višine verzijskega zahtevka za prvi dve leti po rojstvu prve tožnice. Ker sodišči o verzijskem zahtevku za čas do leta 1995 nista odločali, saj ta tudi ni bil postavljen, revizijsko sodišče ne najde protislovij v razlogih sodbe sodišča druge stopnje. Tako tudi ni utemeljen očitek, da sta to plačilo sodišči spregledali, saj se sodbi do te navedbe opredelita.

Prav tako tudi ni utemeljen očitek, da iz sodb ni razvidno, zakaj sta sodišči verjeli drugi tožnici in ne tožencu. Sodbama nižjih sodišč v zvezi s tem ni mogoče očitati nepravilnosti. Glede presoje, da toženec za čas po 31.12.1995 preživnine še ni plačal, je sodišče prve stopnje izvedlo dokaza z zaslišanjem druge tožnice in toženca, ta dokaza je presodilo in pri tem ocenilo njuno verodostojnost, sodišče druge stopnje pa je njegovo dokazno oceno sprejelo kot pravilno. Zato ne drži, da sodbi glede tega nimata razlogov, pač pa se toženec ne strinja z dokazno oceno. Revizija v tem obsegu predstavlja grajo sprejete dokazne ocene nižjih sodišč in poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Med nedovoljene dejanske navedbe spada tudi vprašanje otroškega dodatka, ki ga je toženec sprožil tudi šele v reviziji (372. člen ZPP). Uveljavljanje procesnih kršitev je zato neutemeljeno.

Toženec je v reviziji uveljavljal tudi ugovor zastaranja, ki pa tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen. Drugostopenjsko sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je štelo, da za zastaranje verzijske terjatve velja splošni, to je petletni zastaralni rok (371. člen ZOR). Verzijska terjatev namreč, ne glede na to, da v tem primeru izvira iz zakonite preživninske obveznosti, ne predstavlja občasne terjatve, niti pravice, iz katere izvirajo občasne terjateve. Zato je sklicevanje tožene stranke na 372. in 373. člen ZOR neutemeljeno.

Nadalje tudi ni utemeljena revizijska navedba glede ugotavljanja neupravičene pridobitve oziroma na drugi strani oškodovanja. V razmerjih med starši in otroki veljajo posebna pravila, saj pri njih ne gre za klasična civilnopravna razmerja, ki jih ureja ZOR. Zato pri zahtevku za povrnitev izdatkov zaradi preživljanja po 133. členu ZZZDR, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti do skupnega otroka, torej med staršema, ni potrebni izkazovati neupravičene pridobitve. Nekorektna pa je revizijska navedba, ki očita drugostopenjski sodbi, da je verzijsko terjatev opredelilo kot čisto denarno terjatev, saj je ta del stavka iztrgan iz konteksta celotne obrazložitve.

Pač pa je potrebno revidentu pritrditi v delu, ko navaja, da je sodišče pavšalno uporabilo 133. člen ZZZDR in se ni spustilo v vprašanje potrebnih izdatkov. Odločilna dejstva za odločanje o verzijskem zahtevku je potrebno poiskati v materialnopravni podlagi odločanja, torej v 133. členu ZZZDR. Eno od pravno relevantnih dejstev, ki jih mora prvostopenjsko sodišče ugotavljati na podlagi te določbe, je obseg potrebnih izdatkov, ki jih je imel tisti, ki jih je zalagal namesto preživninskega zavezanca. Sodišče druge stopnje je toženčeve pritožbene navedbe v tej smeri zavrnilo z obrazložitvijo, da je toženec pripravljen plačevati 20.000 SIT mesečne preživnine. Kot je razvidno iz toženčeve pritožbe, pa to velja le za naprej.

Neutemeljeno je zato sklepanje drugostopenjskega sodišča, da je zaradi tega po višini utemeljena tudi odločitev o verzijskem zahtevku, saj je toženec to v celoti izpodbijal. Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti do skupnega otroka, res nima značaja čiste denarne obveznosti, zato se presoja vrednosti teh izdatkov po času, ko je terjatev opredeljena kot čista denarna terjatev, torej v času odločanja pred sodiščem prve stopnje. To pa ne pomeni, da se tudi sam obseg potrebnih izdatkov za celotno vtoževano obdobje (torej za nazaj) presoja po razmerah v času odločanja sodišča prve stopnje. Za odločanje o utemeljenosti verzijskega zahtevka je potrebno ugotoviti obseg potrebnih izdatkov v času zalaganja, ta pa je odvisen od okoliščin, ki so sicer odločilne za določitev preživnine.

Zaradi zmotnega izhodišča, da se obseg potrebnih izdatkov presoja po času, ko je terjatev opredeljena kot čista denarna terjatev, sodišči nižjih stopenj nista pravilno uporabili materialnega prava v tej zadevi. Zaradi tega pa tudi nista ugotovili tistega dejanskega stanja, ki bi omogočalo končni preizkus uporabe materialnega prava glede dosojene višine verzijskega zahtevka. Zato je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP ugodilo reviziji in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo potrebno glede verzijskega zahtevka ugotoviti obseg in nato višino potrebnih izdatkov, ki jih je druga tožnica namesto toženca zalagala za preživljanje prve tožnice. Obseg potrebnih izdatkov bo odvisen od premoženjskih razmer obeh staršev in otrokovih potreb v času, za katerega druga tožnica uveljavlja svoj zahtevek, njihova vrednost (višina) pa se bo presojala po času, ko bo terjatev opredeljena kot čista denarna terjatev.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.