Jedro

Tožeča stranka je neposredno po ustanovitvi prevzela terjatev v višini več milijonov, nato pa vložila tožbo in zahtevala oprostitev plačila sodne takse za tožbo. To so posebne okoliščine glede finančnega stanja, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo tožničin predlog za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse za redni postopek.

2. Tožnica se je zoper sklep pritožila. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in jo oprosti plačila sodne takse v znesku nad 44,00 EUR oziroma odloži plačilo sodne takse do vsebinske odločitve v predmetnem postopku, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica (tožnica) je zoper državo vložila tožbo za plačilo terjatve v višini dobrih devetnajst milijonov evrov. Sodišče ji je s plačilnim nalogom z dne 18. 12. 2018 odmerilo sodno takso v maksimalnem znesku (6.525,00 EUR). Pritožnica je po prejemu plačilnega naloga predlagala oprostitev plačila sodne takse. Navedla je, da razen 83,75 EUR, kolikor ima na računu pri banki, drugih sredstev nima.

5. Sodišče prve stopnje je pogledalo v predloženo bilanco, pridobilo podatke iz sodnega registra in pridobilo podatek o prometu na pritožničinem transakcijskem računu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sprejete odločitve opozorilo na časovno zaporedje pomembnih dogodkov (ustanovitev pritožnice, pridobitev terjatve – v nadaljevanju: tožbena terjatev; glej razloge v 5. točki obrazložitve), ugotovilo dejansko stanje v zvezi s prometom na pritožničinem transakcijskem računu (razlogi v 5. točki obrazložitve) in ugotovilo njeno premoženjsko stanje (razlogi v 4. in 5. točki obrazložitve) – pritožnica ima na transakcijskem računu (še) 83,85 EUR. V 6. in 7. točki obrazložitve je razložilo materialnopravno stališče in predlog za oprostitev zavrnilo.

6. Po tretjem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 je pravna oseba oproščena plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo sodne takse procesna predpostavka za njihovo obravnavo. Pravna oseba je do 44,00 EUR lahko oproščena plačila sodne takse, če nima sredstev za plačilo oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Zadnje je vsebinski kriterij. Institut oprostitve plačila sodnih taks in drugih ustreznih olajšav je namenjen tistim strankam, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev, ne pa tistim strankam, ki plačilo glede na svoje premoženjsko stanje zmorejo (prim. razloge v 29. točke Ustavnega sodišča, št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018). Vendar iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo. ZST-1 nadalje v 12.b členu določa, kaj sodišče upošteva pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja pravne osebe iz tretjega odstavka 11. člena ZST-1. Pri uporabi navedene zakonske ureditve na konkretni primer je treba vedeti, da zakon v tem delu ureja najbolj tipična dejanska stanja. Dejansko stanje, ki ga ima pred seboj sodišče v tej zadevi, ni takšno (tj. ni tipično), na kar je previdno opozorilo že sodišče prve stopnje.

7. Ta primer je poseben, saj gre za tožnico, katere glavna dejavnost je vodenje te pravde. Ko pa gre za tako situacijo, je treba to upoštevati pri razlagi ogrožanja poslovanja in pri presoji premoženjskega stanja iz citiranih tretjega odstavka 11. člena ZST-1 in 12.b člena ZST-1. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave prepoveduje sodišču sprejeti tako razlago zakona, ki bi za stranko pomenila nepremostljivo stroškovno oviro za njeno dejansko in učinkovito izvrševanje. Pri presoji je treba upoštevati več okoliščin, tudi okoliščine glede finančne zmožnosti strank (prim. razloge v 28. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, št. U- I- 6/15 z dne 25. 4. 2018). In prav te okoliščine je upoštevalo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi, višje sodišče pa temu pritrjuje in dopolnjuje kot sledi.

8. Tožnica (A. d. o. o.) je bila ustanovljena 26. 10. 2018, kot izhaja iz sodnega registra. Edini pravni posel, ki ga zatrjuje, da ga ima sklenjenega (s tem izkazuje, da sodne takse dosegajo 90% njenega poslovanja, in logično napeljuje na kriterij ogrožanja poslovanja iz tretjega odstavka 11. člena ZST-1), je pogodba z družbo B. d. o. o. v višini 7.400,00 EUR. V tej pogodbi tožnica nastopa kot naročnica, torej plačnica storitve. Pritožnica izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da iz prometa na transakcijskem računu izhaja, da je bil osnovni vložek, ki je bil v višini 7.500,00 EUR vplačan ob ustanovitvi (24. 10. 2018), dne 7. 11. 2018 višini 7.400,00 EUR nakazan na račun družbe B. d. o. o. in da to predstavlja neodplačen prenos premoženja s tožnice na B. d. o. o. Pritožnica v tem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanje ter navaja, da je s tem nakazilom vnaprej plačala pogodbena dela, ki se jih je B. d. o. o. zavezalo opraviti zanjo. To je po prepričanju višjega sodišča nelogično. Pogodba o izdelavi spletne strani in marketinških aktivnosti (A40) je bila namreč sklenjena kasneje, tj. 5. 12. 2018. Pritožnica je nakazilo opravila 7. 11. 2018, stranki pa sta v kasnejši pogodbi (2. člen) določili, da kupec (tožnica) plača kupnino najkasneje v roku 15 dni od izdaje računa (torej v prihodnosti). Iz nadaljevanja obrazložitve bo jasno, da dejstva v zvezi s plačilom z dne 7. 11. 2018 za ta postopek niti niso bila odločilna. Višje sodišče se je do tega dela pritožbenih navedb vseeno opredelilo, in sicer zato, ker omenjeno pokaže verodostojnost tožničinih navedb in šibkost njenih stališč.

9. Odnos med B. d. o. o. in pritožnico (A. d. o. o.) je pomemben, vendar ne tako, kot ga želi prikazati pritožnica. Za presojo pritožničinega položaja pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse ni mogoče mimo tožbenih navedb. Iz tožbe izhaja, da pritožnica pridobitev aktivne legitimacije zatrjuje (tudi) na podlagi cesije. Tožnica zatrjuje in s pogodbo o odstopu terjatve dokazuje, da je tožbeno terjatev pridobila od družbe B. d. o. o. Že na tem mestu višje sodišče navaja, da iz sodnega registra izhaja, da imata obe družbi skupno vsaj to, da imata skupnega družbenika, ki je hkrati zakoniti zastopnik obeh pravnih oseb.

10. Na A. d. o. o., ki je bila ustanovljena 26. 10. 2018 z minimalnim osnovnim kapitalom (7.500 EUR), je bila torej tožbena terjatev prenesena s pogodbo o odstopu terjatve z dne 15. 11. 2018 in to v znesku 19.260.000,00 EUR. Tožeča stranka je tožbo vložila 13. 12. 2018. Ta povezanost subjektivnega substrata in časovnega odvijanja dogodkov daje za potrebe tega postopka, ko se odloča le o vprašanju oprostitve plačila sodnih taks, povsem zadostno podlago za sklep, da je bilo že ob ustanovitvi družbe A. d. o. o. jasno, da bi bilo treba zagotoviti več osnovnega kapitala, razen če je bilo mogoče računati z oprostitvijo plačila sodnih taks.

11. Povedano neposredno: na družbeniku je bilo in je da zagotovi zadostna sredstva za uveljavitev terjatve (pri čemer gre za stroške tožbe, za katero je razumno pričakovati strožje kriterije, saj ima tožeča stranka tožbo praviloma čas pripraviti, posledično pa ima več časa, da zagotovi ustrezno kapitalsko ustreznost), ne pa da to glede tistega dela stroškov, ki predstavljajo sodne takse, prelaga na breme države (namen sodnih taks je tudi v določeni meri pokriti stroške postopka; prim. razloge v 38. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018). Ta strošek je bil že ob ustanovitvi družbe predvidljiv. To so posebne okoliščine glede finančnega stanja, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče pa dodatno v 7. in nadaljnjih točkah obrazložitve. Drugačna pravna razlaga bi pomenila, da bi družba, ko bi bila soočena z vložitvijo tožbe in ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse iz tretjega odstavka 11. člena ZST-1, enostavno ustanovila drugo družbo (v tem primeru je to storil njen družbenik in zakoniti zastopnik), zagotovila osnovni zakonski kapital, kolikor je potrebno za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo, potem pa od države zahtevala, da jo oprosti plačila sodne takse, ker je jasno, da v mesecu po ustanovitvi ne more imeti omembe vrednega premoženja v smislu 12.b člena ZST-1. Tako ravnanje ni skladno z namenom, ki ga zasleduje zakon. Nasprotno, utegne predstavljati zlorabo pravice, ki mu sodišče ne sme nuditi pravnega varstva. S tem je višje sodišče odgovorilo tudi na predlagan odlog plačila sodne takse.

12. Odločitev višjega sodišča temelji na 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tožnica mora sodno takso, odmerjeno s plačilnim nalogom, plačati v roku, znesku in na račun, ki so določeni v plačilnem nalogu. Rok za plačilo začne teči z vročitvijo tega sklepa. Pravni pouk o posledicah neplačila sodne takse je vsebovan v že izdanem plačilnem nalogu.