Jedro

Dejstvo, da tožnika nista podedovala premoženja, v katerega sta prej neodplačno vlagala, ni podlaga za kondikcijo.

Izrek

Pritožbi tožečih strank se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se izpodbijana sodba potrdi .

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožečih strank, da jima mora tožena stranka plačati znesek 959.271,00 SIT z obrestmi iz naslova vloženega dela v podedovano nepremičnino. Odločilo je, da morata tožnika toženi stranki povrniti 342.253,86 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od 11.1.2000 dalje do plačila. Zoper takšno sodbo sta se pritožila tožnika zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter predlagala razveljavitev sodbe. Navajala sta, da sta pokojnemu V. Z. v letu 1982, ko sta pri njem živela približno že šest mesecev, pričela občasno pomagati pri delu na posestvu.Do takrat so pokojnemu, ki je bil invalid, pomagali tudi drugi, po tem času pa samo tožnika. Opravljala sta dela na posestvu in pokojnega vozila po opravkih. Za opravljena dela nista prejela plačila v denarju, njunega nespornega večletnega vloženega dela v kmetijo pa tudi ni moglo nadomestiti občasno prejemanje pridelane povrtnine, ki sta jo pridelala sama tožnika. Zaslišanih prič ni mogoče primerjati s tožnikoma, ker so drugi pokojnemu nudili pomoč enkratno, za vnaprej določeno delo in so za to morda res dobili plačilo v denarju. Odnos med tožnikoma in Z. pa je bil svojevrsten, pristen in prijateljski in se je odražal v skrbi za Z. nasploh. Z.V. se je na tožnika tudi čustveno navezal, pri tem pa o kakršnemkoli plačilu za dela, ki sta jih pri njem in zanj postorila tožnika, ni bilo govora. Zato je pokojni tožnikoma obljubljal, da bosta po njegovi smrti podedovala njegovo nepremičnino, ter je takšen namen tudi želel uresničiti, saj se je z odvetnico že posvetoval okoli oporoke. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, ter navajala, da je pritožba neutemeljena. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku razsojalo na podlagi določbe 210.člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ker sta tožnika zatrjevala, da sta vlagala v premoženje V. Z., dokler je ta še živel, po njegovi smrti pa je isto premoženje podedovala tožena stranka. Tožnika sta štela, da sta zaradi tega prikrajšana, tožena stranka pa obogatena, zato sta zahtevala plačilo denarnega zneska, ki predstavlja oceno vlaganj tožnikov v tuje premoženje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz več razlogov. Najprej je ocenilo, da tožnika nista dokazala, da vloženo delo v tuje posestvo nista prejela nobenega nadomestila. Nadomestilo namreč ni nujno le v denarju, ampak je lahko tudi protiusluga ali v kakšni drugi obliki. Tako sta imela tožnika na posestvu pokojnega vrt, ki sta ga obdelovala, pridelke pa sta porabila zase. Pokojni je tožniku občasno dal denar za bencin. Ko sta tožnika nekaj časa stanovala pri pokojnem, je bilo to brezplačno. Tudi drugi so pomagali pokojnemu in so zaslišani kot priče povedali, da je pokojni skrbel, da je imel čiste račune, z denarjem ali kako drugače. Bistveno pa je po presoji sodišča druge stopnje to, da je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo, da je pokojnemu pomagal, ker je mislil, da bo po smrti pokojnega nepremičnina njegova, ter zato v trenutku vlaganj v posestvo pokojnega le-tega ni imel namen zadolžiti. Z drugimi besedami, med tožnikoma in pokojnim se ob opravljanju del ni govorilo o odplačnosti del. V pritožbi tožnikov se to izrecno navaja. Tožnika sta pokojnemu nudila pomoč. Pokojni pa jima je za to vračal z uslugami, ki jih je on lahko nudil. Nikoli pa med tožnikoma in pokojnim ni bilo izrecno dogovorjeno, da bosta za delo dobila določeno plačilo. Le tak dogovor bi lahko ustvaril terjatev tožnikoma in dolg pokojniku. Vzajemno nudenje uslug pa ne pomeni konkludentne sklenitve odplačnega pravnega posla. Vsaka usluga je zase (neodplačni) pravni posel. Zaradi tega ni mogoče uporabiti določbe 142.člena Zakona o dedovanju, ZD, o odgovornosti tožene stranke kot dedinje za zapustnikove dolgove, ker nastanek dolgov ni izkazan. Glede na to, da tožnika zahtevata povrnitev vlaganj na podlagi določil ZOR o neupravičeni pridobitvi (210. člen ZOR), pa je potrebno najprej opozoriti na razliko med verzijo in kondikcijo, na katero ZOR ne nakazuje izrecno, je pa utrjena v pravni teoriji in praksi. Če prehod premoženja od ene osebe na drugo osebo nima podlage v nekem pravnem aktu (pravnem poslu ali zakonu), in ga mora pridobitelj vrniti, gre za verzijo. Navedeno pravilo o vrnitveni obveznosti, kadar za prehod premoženja ni pravne podlage, velja tudi takrat, kadat je sicer taka podlaga obstajala, pa se bodisi ni uresničila bodisi je kasneje odpadla (kondikcija). Razlika med obema institutoma je najprej vidna v nastanku obveznosti (ne/obstoj pravne podlage), pa tudi glede učinka. Verzijski zahtevek učinkuje absolutno, zoper vsakega, ki ima obogatitev v rokah, kondikcijski zahtevek pa učinkuje relativno, zoper stranko, glede katere se pravna podlaga ni uresničila ali je kasneje odpadla. Tožnika sta vlagala v premoženje pokojnega, ko je ta še živel, zavestno in po lastni volji, ne da bi bila odplačnost vlaganj dogovorjena. Taka dejstva se pravno smatrajo za darilo, ki je pravni posel. Tožnika torej nista vlagala v tuje premoženje brez pravne podlage, zato njun zahtevek ni verzijski zahtevek. S podarjenim pa lahko obdarjenec od sprejema dalje prosto razpolaga s pravnimi posli med živimi ali za primer smrti. Če bi tožnika želela uveljavljati kondikcijski zahtevek, pa bi morala zatrjevati, da je odpadla pravna podlaga za naklonitev sredstev pokojnemu oz. uveljaviti preklic neodplačne naklonitve. Dejstvo, da tožnika nista podedovala premoženja, v katerega sta prej neodplačno vlagala, ni podlaga za kondikcijo. S tem tudi ni odpadla kavza neodplačne naklonitve, ker nikogar ni mogoče zavezati k naklonitvi lastne zapuščine. Prav tako načelo izhaja npr. tudi iz določbe 103.člena ZD, po katerem so neveljavne pogodbe, s katero kdo svojo zapuščino ali njen del zapušča sopogodbeniku ali komu drugemu. Zaradi načela, da nikogar ni dopustno pogodbeno omejevati pri oblikovanju zadnje volje, morebitna pričakovanja tožnikov po dediščini ob neodplačni naklonitvi niso pravno varovana. Pokojni bi lahko svojo voljo, da premoženje zapusti tožnikoma, izrazil tudi z lastnoročno oporoko in ne le z oporoko, ki bi jo sestavil odvetnik. Vse navedeno se izraža tudi v določbi 211.člena ZOR, ki pravi, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Glede na obrazloženo ne obstoji materialnopravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).