Jedro

Kadrovski načrt ni namenjen določitvi pogojev za zasedbo posameznega delovnega mesta, ampak se z njim, kot izhaja iz 42. člena ZJU, prikaže dejansko stanje zaposlenih in načrtovane spremembe v številu javnih uslužbencev za obdobje dveh let. Predlog kadrovskega načrta pa se pripravi glede na proračunske možnosti, predviden obseg nalog in program dela. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da bi morala tožena stranka, skladno s predvidenimi zaposlitvami iz svojega kadrovskega načrta za sporna leta, dopolniti Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in ne šele v času tožnikovega odpovednega roka.

Temu stališču pa sledi tudi napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je s tem tožena stranka ravnala nezakonito, in zlorabila pravico, da pravočasno sistemizira delovno mesto višji svetovalec za pravne zadeve. Kadrovski načrt je prikaz načrtovanih sprememb v številu javnih uslužbencev, ki toženo stranko zavezuje le v tej smeri, da predvidenega števila zaposlenih brez spremembe kadrovskega načrta ne preseže, ne zavezuje pa je, da mora zaposliti načrtovano število javnih uslužbencev, če za to ni potrebe. Sistemizacijo je dolžna spremeniti ob potrebi po zaposlitvi javnega uslužbenca za opravljanje določenega dela, če je to predvideno v kadrovskem načrtu in ima za to na razpolago tudi sredstva.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakonita razveljavilo sklep tožene stranke z dne 26. 1. 2016 št.: ..., s katerim tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 5. 2008 skupaj z vsemi aneksi k tej pogodbi in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 30. 3. 2016 št.: ... (točka I izreka). S 15. 6. 2017 je razvezalo pogodbo o zaposlitvi in toženi strani naložilo, da od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 15. 6. 2017 tožniku obračuna pripadajoča nadomestila plače, tako kot če bi delal, odvede in plača z zakonom predpisane davke in prispevke ter mu izplača neto plačo, upoštevaje pri tem že prejeta nadomestila plače za primer brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, to je od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo. Višji zahtevek, to je za poziv nazaj na delo, obračun nadomestila plače brez upoštevanja prejetega nadomestila plače za čas brezposelnosti in izplačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznega mesečnega zneska za čas od 4. do 18. dne v mesecu, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 18.900,00 EUR bruto, od tega obračunati ter za tožnika plačati vse pripadajoče prispevke in davke, neto znesek pa izplačati tožniku, višji zahtevek za znesek 18.900,00 EUR pa zavrnilo (točka III izreka). Toženi stranki pa je naložilo tudi, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 1.970,11 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožili obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o razvezi pogodbe o zaposlitvi, posledica katere je zavrnjen zahtevek tožnika za reintegracijo, zoper zavrnitev polovice zahtevka in izplačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, zoper zavrnitev teka obresti od 4. do 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca ter zoper odločitev o stroških postopka, v delu, kjer sodišče prve stopnje tožnikovemu pooblaščencu ni prisodilo potnih stroškov iz Celja v Kranj in nagrade za odsotnost iz pisarne. Zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da so podani pogoji za razvezo pogodbe o zaposlitvi. Res je bilo med strankama več sporov, vendar pa je za številne odgovorna prav tožena stranka, ki je razvezo pogodbe predlagala. Tožnik je ves postopek poudarjal, da se ga tožena stranka želi znebiti, zato je bil prisiljen sprožiti številne spore. To pa nikakor ne more biti razlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ves čas, ko je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, ta ni nikoli zoper njega uvedla kakšnih postopkov zaradi tožnikovega dela. Pri razvezi pogodbe sodišče ni upoštevalo diskriminatornega ravnanja tožene stranke, prav tako pa tudi ne posebnega varstva delavcev invalidov po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter Zakonu o poklicni rehabilitaciji invalidov, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja sodišče govori o razmerju med tožnikom in županom. Ker je župan izpovedal, da je imel s tožnikom uradni razgovor le trikrat, tako sploh ni mogoče ocenjevati, ali bi lahko med seboj uspešno sodelovala. Tudi kazenske ovadbe med tožnikom in županom same po sebi niso takšne okoliščine, da tožnik ne bi mogel nadaljevati delovnega razmerja. Sploh pa se županstvo župana A.A. bliža koncu, saj bodo naslednje leto volitve, in malo verjetnosti je, da bi dobil še tretji mandat. Ker pa je možna razporeditev tožnika na delovno mesto Vodja občinskega redarstva, tožnik in župan v tem primeru praktično sploh ne bi sodelovala. Če pa sodišče ne bi ugodilo pritožbi glede razveze pogodbe o zaposlitvi, pa tožnik še poudarja, da je dosojeni znesek denarnega nadomestila prenizek, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnik invalid in star 47 let, slabega zdravstvenega stanja ter da od prenehanja delovnega razmerja še ni uspel pridobiti nove zaposlitve. S tem je storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 399. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu, saj tudi iz plačilnih list izhaja, da se plače v javnem sektorju izplačujejo praviloma na začetku meseca in sicer 4. ali 5. v mesecu. Napačna pa je tudi odločitev sodišča o stroških postopka, ker tožniku ni priznalo stroškov kilometrine za prihod njegovega pooblaščenca na narok, nagrad za odsotnost iz pisarne, samo zato, ker si je tožnik vzel pooblaščenca izven sedeža sodišča, kjer je dovolj pooblaščencev. Glede na to, da je isti pooblaščenec tožnika zastopal že v predhodnih sporih, ki so z obravnavano zadevo povezani, je razumljivo, da ga je tožnik pooblastil tudi za zastopanje v tej zadevi. Neutemeljeno pa je sodišče zavrnilo tudi dodatno nagrado po tar. št. 14/5 OT.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper celotni ugodilni del sodbe, v primeru, da bi sodišče potrdilo točko I izreka sodbe in sicer da se kot nezakonita razveljavita sklep tožene stranke z dne 26. 1. 2016 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 30. 3. 2016 pa ne izpodbija točke II izreka izpodbijane sodbe, vendar pa izpodbija III. točko izreka o denarnem povračilu po višini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik izpolnjeval pogoje za premestitev na delovno mesto višji svetovalec za pravne zadeve, vendar pa izpolnjevanja pogojev ni preverjalo, ker naj bi tožena stranka prepozno prerekala tožnikove navedbe, da ima tožnik primerno izobrazbo in da bi morala tožnika razporediti na to delovno mesto in sicer tako, da bi to delovno mesto sistemizirala pred izdajo sklepov, s katerima je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 5. 2008. Sodišče se ni spuščalo v presojo, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za delovno mesto višji svetovalec za pravne zadeve, ker se je sklicevalo na prepozno prerekanje tožnikovih navedb. Sodišče je na naroku dne 28. 3. 2017 sprejelo sklep, da so navedbe tožene stranke podane v 11. točki 2. pripravljalne vloge z dne 12. 1. 2017, ki se nanašajo na ustreznost tožnikove izobrazbe za zasedbo tega delovnega mesta prepozne in se zato ne upoštevajo. Tožena stranka je na istem naroku nemudoma reagirala in grajala tako procesno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je pripravljalno vlogo tožnika prejelo dne 28. 12. 2016, pooblaščenka tožene stranke pa 29. 12. 2016. Med prejemom vloge in narokom za glavno obravnavo sta bila le dva delovna dneva, poleg tega je sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo pod točko 3 dokaznega sklepa dalo toženi stranki 8 dnevni rok za odgovor na "današnje navedbe", pri čemer ni specificiralo, za katere navedbe gre, tako da je pripravljalna vloga tožene stranke z navedbami o neustreznosti tožnikove izobrazbe za to delovno mesto, pravočasna, saj se je rok iztekel 13. 1. 2017. Sodišče prve stopnje se do navedb tožene stranke na naroku dne 28. 3. 2017 sploh ni opredelilo. Zaključilo je, da je imel tožnik ustrezno izobrazbo in da bi ga morala tožena stranka zaposliti na tem delovnem mestu, čeprav to v trenutku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh še ni obstajalo. Tako je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, ki ga nobena stranka ni zatrjevala (dolžnost ustanovitve novega delovnega mesta), in nanj oprlo svojo odločitev. S takšnim ravnanjem je strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, in s tem kršilo pravico do izjave v postopku ter s tem storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Skladno z materialno procesnim vodstvom, je sodišče dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava sodišče odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva, tako da sodba ne bo presenečenje za stranke. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik izpolnjuje pogoje za premestitev na delovno mesto višji svetovalec za pravne zadeve. Iz tožnikove diplome Pravne fakultete v B. jasno izhaja, da ima visokošolsko izobrazbo pravne smeri in ta ni enaka prvi bolonjski stopnji. Visokošolsko izobrazbo ima tožnik iz upravne smeri, kar pa ne ustreza pogojem višjega svetovalca za pravne zadeve. Pritožba se sklicuje na Zakon o slovenskem ogrodju kvalifikacij. Tožnik je zaključil višješolski strokovni program, za delovno mesto višji svetovalec za pravne zadeve pa se zahteva najmanj visoka strokovna izobrazba pravne smeri. Tako ima tožnik stopnjo izobrazbe (RAVEN SOK) 6, zahtevana pa je bila stopnja izobrazbe (RAVEN SOK) 7. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka zlorabila pravico pravočasno sistemizirati delovno mesto, saj naj bi to izhajalo že iz kadrovskega načrta tožene stranke in njegovega namena, iz tega pa naj bi izhajala tudi potreba tožene stranke po tem delovnem mestu. Ker sodišče ni pojasnilo, iz česa naj bi ta potreba izhajala in iz katerih dokazov to izhaja, je storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Skladno z določbami ZJU kadrovski načrt ni namenjen določitvi pogojev za zasedbo posameznega delovnega mesta, temveč stanju zaposlenosti in načrtovanim spremembam. Tako kadrovski načrt zahtevane stopnje izobrazbe ne more predpisovati. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da iz kadrovskega načrta izhaja potreba po tem delovnem mestu. Prav tako je napačen zaključek, da naj bi tožena stranka morala tožniku ponuditi premestitev na delovno mesto, ki bi ga šele morala sistemizirati, in tudi zaključek, da je tožena stranka s 3. 6. 2016 sistemizirala dve delovni mesti višji svetovalec za pravne zadeve na nedoločen čas, saj je C.C. nadomeščala 8 urno odsotnost D.D. Tožena stranka v pritožbi še poudarja, da čeprav bi imela tožena stranka določeno delovno mesto sistemizirano za nedoločen čas, to ne bi pomenilo, da ne bi imela pravice, da na takem delovnem mestu ne zaposli nikogar, oziroma da ga zaposli za določen čas oziroma za krajši delovni čas od polnega. Ne zakon in tudi ne kak drug predpis delodajalcu ne nalaga obveznosti zaposlitve delavca, čeprav ima delovno mesto v sistemizaciji predvideno in na razpolago sredstva. Zakon daje predstojniku (županu) pravico, da, če so za to izpolnjeni pogoji (sistemizacija delovnega mesta in skladnost s kadrovskim načrtom), na določenem delovnem mestu zaposli osebo, ne pa obveznosti, da jo mora zaposliti (56. člen ZJU). Nadalje še navaja, da glede višine denarnega povračila sodba nima razlogov, saj sodišče prve stopnje sicer dokaj obširno navaja razloge, ki naj bi vplivali na določitev višine denarnega povračila, ne pojasni pa, kako naj bi kateri razlog vplival na višino. Iz točke 18 obrazložitve je razvidno, da ima tožnik tudi po oceni sodišča odlične zaposlitvene možnosti. Zato tožena stranka meni, da bi bilo primerno denarno povračilo v višini 2 mesečnih plač.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika, tožnik pa na pritožbo tožene stranke. Obe stranki ugotavljata, da je pritožba nasprotne stranke neutemeljena in predlagata, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost sklepa občin E., F. in G. o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika iz poslovnih razlogov z dne 26. 1. 2016 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 30. 3. 2016. Ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je bil tožnik zaposlen kot inšpektor v nazivu inšpektor III, nezakonita. Tožena stranka ni imela potrebe po tožnikovem delu na delovnem mestu inšpektor III, vendar bi morala tožnika zaposliti na delovnem mestu višji svetovalec za pravne zadeve, za katerega naj bi tožnik imel ustrezno izobrazbo, kljub temu, da v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku to delovno mesto še ni bilo sistemizirano. Potreba po tem delovnem mestu je izhajala iz kadrovskega načrta tožene stranke in njegovega namena.

9. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela potrebe po delu tožnika na delovnem mestu inšpektor III. Medobčinski inšpektorat je bil ukinjen že v letu 2012, ko je bila tožniku prvič odpovedana pogodba o zaposlitvi, za katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je nezakonita in je bil tožnik vrnjen na delo k toženi stranki. V obdobju od leta 2012 do dneva zadnje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožena stranka ni imela na razpolago ustreznega prostega delovnega mesta v okviru službe Občinskega redarstva, na katerega bi lahko premestila tožnika.

10. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožniku ponuditi premestitev na delovno mesto višji svetovalec za pravne zadeve, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to delovno v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo sistemizirano. Ker iz listin v spisu izhaja, da navedbe tožene stranke iz 11. točke njene druge pripravljalne vloge z dne 12. 1. 2017, ki se nanašajo na neustreznost tožnikove izobrazbe za zasedbo delovnega mesta višji svetovalec za pravne zadeve, niso prepozne, bi se moralo sodišče prve stopnje o njenih navedbah opredeliti.

11. Kadrovski načrt, kot pravilno v pritožbi opozarja tožena stranka, ni namenjen določitvi pogojev za zasedbo posameznega delovnega mesta, ampak se z njim, kot izhaja iz 42. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/ 2002 in naslednji), prikaže dejansko stanje zaposlenih in načrtovane spremembe v številu javnih uslužbencev za obdobje dveh let. Predlog kadrovskega načrta pa se pripravi glede na proračunske možnosti, predviden obseg nalog in program dela. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo napačno stališče, da bi morala tožena stranka, skladno s predvidenimi zaposlitvami iz svojega kadrovskega načrta za leta 2015, 2016 in 2017 z dne 23. 4. 2015, dopolniti Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in ne šele v času tožnikovega odpovednega roka. Temu stališču pa sledi tudi napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je s tem tožena stranka ravnala nezakonito, in zlorabila pravico, da pravočasno sistemizira delovno mesto višji svetovalec za pravne zadeve. Kadrovski načrt je prikaz načrtovanih sprememb v številu javnih uslužbencev, ki toženo stranko zavezuje le v tej smeri, da predvidenega števila zaposlenih brez spremembe kadrovskega načrta ne preseže, ne zavezuje pa je, da mora zaposliti načrtovano število javnih uslužbencev, če za to ni potrebe. Sistemizacijo je dolžna spremeniti ob potrebi po zaposlitvi javnega uslužbenca za opravljanje določenega dela, če je to predvideno v kadrovskem načrtu in ima za to na razpolago tudi sredstva.

12. Sodišče prve stopnje je storilo tudi kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom istega zakona, s tem ko ni upoštevalo navedb tožene stranke iz točke 11 njene druge pripravljalne vloge, ker naj bi bila s temi navedbami prekludirana. Pritožbeno, sodišče je preverilo pritožbene navedbe tožene stranke in ugotovilo, da so utemeljene. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 27. 12. 2016, ki jo je sodišče prejelo 28. 12. 2016, toženi stranki pa je bila vročena 28. 12. 2016, v točki XV navedel, da ima tožena stranka že od leta 2015 predvideno zaposlitev s področja pravnega svetovanja, ki bi jo morala ponuditi tožniku, saj izpolnjuje pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 1. 2017 je sodišče sprejelo dokazni sklep in pod točko 4 tega dokaznega sklepa strankama določilo 8 dnevni rok za odgovor na navedbe, dane na tem naroku. Tožeča stranka je na tem naroku navedla, da ima tožena stranka v kadrovskem načrtu za leta 2015, 2016 in 2017 predvideno delovno mesto VII/1 tarifne skupine za zaposlitev javnega uslužbenca za nedoločen čas za potrebe pravnega svetovanja. Tožena stranka je skladno z napotilom sodišča prve stopnje iz točke 4 dokaznega sklepa v roku 8 dni odgovorila na navedbe tožnika o ustreznosti njegove izobrazbe in navedla, da tožnik nima ustrezne izobrazbe za zasedbo tega delovnega mesta ter za svoje navedbe tudi predložila dokaze. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje s sklepom z naroka za glavno obravnavo dne 28. 3. 2017, neutemeljeno zavrnilo navedbe tožene stranke podane v točki 11 druge pripravljalne vloge z dne 12. 1. 2017 kot prepozne, kar je tožena stranka utemeljeno grajala takoj po sprejemu tega sklepa. Tožena stranka je namreč s to pripravljalno vlogo odgovorila na navedbe tožnika dane na prvem naroku, prav tako pa tudi na navedbe iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 27. 12. 2016, saj od prejema te pripravljalne vloge do prvega naroka za glavno obravnavo ni imela na razpolago niti 8 dni, ob tem pa je potrebno upoštevati tudi, da so bili vmes še novoletni prazniki.

13. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje utemeljena. Sodišče prve stopnje je zavzelo materialnopravno napačno stališče, da je tožena stranka na podlagi kadrovskega načrta dolžna zapolniti načrtovano število zaposlenih in bi zato bi morala sistemizirati delovno mesto višji svetovalec za pravne zadeve že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. S tem, ko je neutemeljeno ugotovilo, da je tožena stranka z odgovorom na navedbe tožnika prekludirana in navedb in dokazov tožene stranke iz njene druge pripravljalne vloge ni upoštevala, pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

14. Utemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več možno niti do izteka odpovednega roka utemeljilo s tem, da se nezaupanje kaže v medsebojnem obtoževanju tožnika in tožene stranke, da tožnik toženi stranki očita, da dela vse narobe in da se nezaupanje kaže v kazenskih obtožbah in inšpekcijskih nadzorih s strani tožnika in župana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni samo župan. Sodišče prve stopnje drugih okoliščin ni presojalo. Upoštevati bi moralo tudi okoliščine na tožnikovi strani, zaradi katerih je vztrajal pri reintegraciji.

15. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov nadomestil za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca. Iz plačilnih list tožnika za meseca april 2015 in januar 2016 namreč izhaja, da je bil pri toženi stranki plačilni dan 4. ali 5. v mesecu za plačo preteklega meseca, tako kot velja za javni sektor.

16. Glede na navedeno sta pritožbi utemeljeni, zato jima je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje skladno z določbo 1. odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom istega zakona. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upošteva tudi navedbe tožene stranke iz njene druge pripravljalne vloge ter izvede dokaze, ki jih je s to pripravljalno vlogo predlagala. Od ugotovitve, ali ima tožnik ustrezno izobrazbo za delovno mesto višji svetovalec, je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. V primeru, če bo sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da ima tožnik ustrezno izobrazbo, pa naj pri odločitvi upošteva stališča pritožbenega sodišča iz tega sklepa.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.