Jedro

Na podlagi prepričljivih razlogov, ki jih je ugotovil izvedenski organ, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožnici zdravljenje v smislu prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno in da zato pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi 2. točka izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2017 in se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 10. 5. 2017 dalje in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine ter ji tožena stranka povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je iz pisnega mnenja izvedencev, pri katerem sta vztrajala tudi zaslišana izvedenca na glavni obravnavi, izhaja, da je pri tožnici potrebno izpeljati ustrezno diagnostično terapevtsko situacijo z natančno opredelitvijo diagnoze po spremljanju predvidoma do meseca dni na hospitalnem oddelku, kjer bo natančno vodena njena simptomatika, terapija in odzivnost na terapijo, hkrati pa bo moč izpeljati tudi nevropsihološko obdelavo. Vse dosedaj, po oceni obeh izvedencev, natančna diagnostika pri tožnici še ni bila izpeljana. Zato je nemogoče govoriti o konkretni diagnozi, prav tako pa iz samih izvidov ni jasno ugotovljena kognitivna motnja, ki bi prav tako zahtevala dodatno natančno opredelitev. Zato sta si oba izvedenca enotna, da v danem trenutku dokončne ocene pridobitve zmožnosti, še posebej v smeri zahteve tožnice po I. kategoriji invalidnosti, ni možna. Izvedenca tako menita, da bi lahko hospitalna obravnava natančno opredelila za katero duševno motnjo gre in kako le-ta vpliva na tožničino vsakodnevno funkcioniranje in prognozo. Izpostavlja, da je iz medicinske dokumentacije razvidno, da je tožnica pričela z zdravljenjem že v letu 1996, ko je bila prvič hospitalizirana z diagnozo neopredeljena shizofrenija. Drugič je bila z isto diagnozo hospitalizirana v letu 2000, v marcu 2016 pa je bila tretjič sprejeta na isto kliniko, tj. Univerzitetno kliniko A. v B., kjer je zaposlena kot strokovna direktorica tudi izvedenka C.C.. Izvedenca v mnenju nista pojasnila, zakaj kljub trikratni hospitalizaciji natančna diagnostika pri tožnici še ni bila podana, zaradi česar tožnica dvomi, da bo lahko ponovna hospitalizacija v isti kliniki pripomogla k temu, da bo ugotovljena natančna diagnoza tožničine bolezni. Iz dokumentacije izhaja, da pri tožnici prihaja do slabšanja njenega zdravstvenega stanja, kljub temu, da je podvržena redni psihiatrični obravnavi in da se način zdravljenja spreminja in prilagaja njenemu trenutnemu zdravstvenemu stanju. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 11. 2017, s katero je zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 16. 6. 2017 in hkrati spremenil citirano odločbo tako, da je odločil, da pri tožnici zdravljenje ni končano in nima pravic iz invalidskega zavarovanja. S prvostopno odločbo z dne 16. 6. 2017 je namreč toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do dela na drugem delu brez dela s strankami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 10. 5. 2017 dalje.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pri tožnici prišlo do popolne nezmožnosti za delo in do I. kategorije invalidnosti.

7. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 63. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 1. alinejo drugega odstavka citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

8. Zaradi različnih mnenj invalidskih komisij v predsodnem postopku, ko je invalidska komisija I. stopnje dne 10. 5. 2017 menila, da je pri tožnici od 10. 5. 2017 podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, invalidska komisija II. stopnje pa je dne 10. 10. 2017 menila, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, tožnica pa je uveljavljala I. kategorijo invalidnosti, je sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja izvedlo dokaz z izvedenskim organom v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialistke psihiatrinje. Izvedenski organ v takšni sestavi je po pregledu razpoložljive dokumentacije v upravnem in sodnem spisu, zdravstvenem in psihiatričnem kartonu tožnice in po opravljenem osebnem pregledu menil, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno. Enakega mnenja sta bila oba specialista, člana izvedenskega organa tudi po zaslišanju, ki je bilo opravljeno potem, ko je tožnica dala pripombe na podano pisno izvedensko mnenje.

9. Izvedenca sta predvsem poudarila, da se v zadnji hospitalizaciji, ne samo, da se ni ugotavljalo simptomov in znakov, ki bi zadostovali diagnostičnim kriterijem shizofrenije, na podlagi katere tožnica uveljavlja I. kategorijo invalidnosti, ampak da pri njej nobena diagnoza od sedmih oziroma osmih ni zanesljiva, vsaka od ugotovljenih diagnoz pa ima tudi različno funkcioniranje. Zato je potrebno eno ločiti od drugega. Po mnenju izvedencev shizofrenija tudi sama po sebi ni razlog za ugotovitev invalidnosti, pač pa v odvisnosti od funkcionalnega statusa, odvrnitve škodljivosti in tveganja delovnega okolja in po uspešnosti zdravljenja. Po mnenju izvedencev pri tožnici natančna diagnostika ni bila izpeljana in zato ni mogoče govoriti o konkretni diagnozi, prav tako pa iz samih izvidov, predvsem psihologa, ni jasno ugotovljena kognitivna motnja, ki bi prav tako zahtevala dodatno natančno opredelitev.

10. V takšnem mnenju, ko sta oba zaslišana specialista člana izvedenskega organa bila enotnega mnenja, zakaj je v tožničinem primeru potrebno dodatno zdravljenje, pri čemer sta jasno navedla tudi razloge, zakaj še ni mogoče oceniti njene delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo mnenje izvedenskega organa kot prepričljivo obrazloženo in da so razčiščena vsa sporna vprašanja, ki jih je tožnica izpostavila v pripombah in nanj oprlo svojo odločitev. Glede na tožničin tožbeni zahtevek po ugotovitvi I. kategorije invalidnosti je pri tožnici predvsem potrebno ugotoviti jasno diagnozo in natančno ugotoviti kognitivno motnjo in funkcionalni status oziroma uspešnost zdravljenja, vključno z odvrnitvijo škodljivosti in tveganja delovnega okolja. To pa so razlogi, zaradi katerih je bil izvedenski organ mnenja, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno.

11. Vsega navedenega, kar je potrebno za oceno tožničine delazmožnosti, pa pri njej ni bilo ugotovljenega, ne glede na to, da je bila tožnica že trikrat hospitalizirana in se na to pritožba neutemeljeno sklicuje. Za samo odločitev v sporni zadevi ni odločilno zakaj diagnostika kljub trem hospitalizacijam ni bila opravljena, ampak dejstvo, da ta ni bila opravljena v obsegu in na način, da bi vsebovala vse relevantne podatke za oceno tožničine delazmožnosti. Na podlagi prepričljivih razlogov, ki jih je ugotovil izvedenski organ, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožnici zdravljenje v smislu prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno in da zato pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.