Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je pri toženi stranki prišlo do reorganizacije zaradi ekonomskih razlogov, v okviru katere je bilo delovno mesto, na katerem je delala tožnica, ukinjeno, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Ker so tožnici potni stroški nastali pri opravljanju dela pri toženi stranki, je upravičena do povračila potnih stroškov ne glede na dejstvo, da tožnica za vse poti ne razpolaga s potnimi nalogi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I/1 izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti dveh rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 10. 2008, št. 02-2008, ki sta jih podali tožena stranka oziroma njena pravna prednica. Poleg tega je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del njenega tožbenega zahtevka. V I./2. in I./3. točki izreka je zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti prve točke VI. člena pogodb o zaposlitvi z dne 23. 5. 2007 in spremembo te določbe tako, da znaša njena osnovna plača za polovični delovni čas 480,00 EUR bruto ter obračun in izplačilo razlike v plači med prejeto plačo in plačo v višini 480,00 EUR bruto, povečano za dodatek za minulo delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto razlik v plači. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati znesek 4.776,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega neto zneska, kot to izhaja iz točke II. izreka te sodbe, medtem, ko je zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka za plačilo potnih stroškov v znesku 215,61 EUR. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in da je dolžna tožena stranka povrniti stroške izvedenca v znesku 672,89 EUR na račun Delovnega sodišča v Kopru, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka, tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, tožena stranka pa iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Tožnica v obširni pritožbi izrecno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede točke I/1 izreka in glede odločitve o pravdnih stroških ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe (točka I/1 izreka) spremeni tako, da v tem delu v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da iz izpodbijane sodbe sploh ni mogoče ugotoviti, katere dokaze tožnice je sodišče prve stopnje zavrnilo in zakaj. Tako ni pojasnilo, zakaj ni opravilo poizvedb na Inšpektoratu za delo in ga pozvalo, da predloži akt o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, zakaj ni zaslišalo preostalih predlaganih prič in vpogledalo v dopis Zavoda RS za zaposlovanje z dne 26. 5. 2009. Poleg tega ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka objavila prosto delovno mesto operater v klicnem centru, klicanje novih in obstoječih strank z dne 10. 10. 2008. S svojim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tožnici kršilo pravico do poštenega sojenja. Razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso obstajali, saj se delo svetovalca od dela samostojnega svetovalca sploh ni bistveno razlikovalo. Do ukinitve delovnega mesta „svetovalec“ je prišlo izključno zato, ker se je tožena stranka želela tožnice znebiti. Prav zato je tožnica predlagala zaslišanje prič, ki bi povedale, da se dela svetovalca in samostojnega svetovalca v bistvu po vsebini niso razlikovala. Ker sodišče prve stopnje ni pribavilo sistemizacije delovnih mest z dne 1. 1. 2008, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, če je bilo delovno mesto „svetovalec“ ukinjeno šele s sistemizacijo iz oktobra 2008, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na to se postavlja tudi vprašanje pravočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka ni dokazala upada prometa, čeprav je tožnica te navedbe tožene stranke prerekala. Dejstvo, da ni šlo za upad prometa, izhaja tudi iz tega, da je tožena stranka razpisovala tudi nova prosta delovna mesta. Sodišče prve stopnje tudi ni pribavilo pogodbe o zaposlitvi za B.M., ki se je pri toženi stranki zaposlil na delovnem mestu „svetovalec“, niti se do tega dokaznega predloga tožnice ni opredelilo. Tožena stranka bi morala tožnico tudi dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma jo prekvalificirati za drugo delo, kot to določa člen 88/3 ZDR. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice, da pozove toženo stranko, da predloži vse pogodbe o zaposlitvi za pri njih zaposlene delavce, s čimer je ponovno kršilo pravico tožnice do izjave in do poštenega sojenja. Iz dokaznega postopka jasno izhaja, da je bila tožnica šikanirana, zato so nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje neutemeljene. Ker je tožnica z dajatvenim zahtevkom uspela praktično v celoti, je odločitev o stroških napačna.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in ta del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice ter ji naloži v plačilo pravdne stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je tožnici izplačala vse potne stroške na podlagi potnih nalogov, zato tožnici iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Pri toženi stranki kolektivna pogodba za zavarovalstvo ni bila uporabljiva, saj bi lahko prihajalo do zlorab, zato je tožena stranka ravnala po določbah svojega Pravilnika o obračunu stroškov. Po tem pravilniku pa je tožnica dobila izplačano vse. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka, vključno s stroški izvedenca.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice,v katerem je predlagala ugotovitev nezakonitosti rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki sta jo podali tožena stranka oziroma njena pravna prednica, posledično pa je zavrnilo tudi njen reintegracijski in opisno postavljeni reparacijski tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je bila tožnica pri toženi stranki in pri njeni pravni prednici (ki se je med sodnim postopkom pripojila k toženi stranki) na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi z dne 23. 5. 2007 zaposlena za nedoločen čas s polovičnim delovnim časom (20 ur na teden) in sicer na delovnem mestu „svetovalec“. Njena delodajalca sta ji po poprejšnjem obvestilu z dne 5. 9. 2008 (AI/7, AII/7) dne 1. 10. 2008 podala redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (AI/9, AII/9). Iz izpodbijanih rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki sta vsebinsko povsem identični, izhaja, da je bila zaradi nujne reorganizacije poslovanja delodajalca (ukinitev delovnega mesta „svetovalec“) s ciljem racionalizacije poslovanja delodajalca ter posledično zmanjševanja stroškov opravljena reorganizacija poslovanja delodajalca. Iz izpodbijanih rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja tudi, da je delodajalec preverjal, če je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji, na drugem delovnem mestu, jo prekvalificirati oziroma dokvalificirati, vendar takšnih možnosti ni bilo. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do reorganizacije zaradi ekonomskih razlogov (upad povpraševanja po storitvah finančnega svetovanja, ki je glavna dejavnost tožene stranke), v posledici katere je bilo med drugim ukinjeno delovno mesto „svetovalec“. Na podlagi primerjave organigrama, ki je veljal do 30. 9. 2008 z organigramom, ki je veljal od 1. 10. 2008, na podlagi primerjave sistemizacije delovnih mest iz avgusta 2006 s sistemizacijo delovnih mest iz oktobra 2008 in na podlagi izpovedb prič K.M, M.V. ter zakonitega zastopnika tožene stranke je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bilo delovno mesto „svetovalec“ z reorganizacijo dejansko ukinjeno in da je tožnici, ki je bila edina zaposlena na tem delovnem mestu, bila zato podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega razloga.

Ob primerjavi opisov delovnih mest „svetovalec“ in „samostojni svetovalec“ (BI/6) je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za ugotovitev, da sta bili navedeni delovni mesti različni (med drugim je bilo delovno mesto „svetovalec“ razvrščeno v V. tarifni razred, delovno mesto „samostojni svetovalec“ pa v VI. tarifni razred, opisa del in nalog sta bila različna tudi v obsegu nalog, namenu delovnega mesta in potrebnih funkcionalnih znanjih). Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi navedenega lahko ugotovilo, da ne drži zatrjevanje tožnice, da sta bili obe zgoraj omenjeni delovni mesti praktično enaki, sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni bilo potrebno izvajati dodatnih dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožnica in ki naj bi izpovedovale, da se dela na obeh delovnih mestih vsebinsko niso razlikovala.

Pritožbeno sodišče tako soglaša z obrazloženo oceno sodišča prve stopnje, da je bil podan utemeljen in resen razlog za podajo rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov je prišlo do ukinitve tožničinega delovnega mesta „svetovalec“, na katerem je delala le tožnica), zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi podrobno obrazložilo, na podlagi česa ugotavlja, da izpodbijani redni odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nista bili posledica diskriminacije tožnice oziroma šikaniranja s strani tožene stranke. S takšno ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo preostalih predlaganih dokazov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 11. 2. 2010, kot tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da sodišče prve stopnje vseh preostalih predlaganih dokazov ni izvedlo zato, ker je ocenilo, da že izvedeni dokazi nudijo podlago za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja s strani strank zatrjevanih dejstev. Iz tega razloga je preostale predlagane dokaze kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, saj mora glede na 11. člen ZPP postopek opraviti tudi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Pomembno je, da izvede tiste dokaze, ki so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje, ki je bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku, kar je po ugotovitvi pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče tudi storilo. Pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje od Inšpektorata za delo RS pribaviti (domnevni) akt o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 1. 1. 2008, ni utemeljeno, saj niti iz dopisa Inšpektorata za delo RS z dne 9. 6. 2009 (AI/25), niti iz drugih dokazov ne izhaja, v zvezi s katerimi listinami je Inšpektorat za delo RS podal svoj odgovor tožnici z dne 9. 6. 2009. Razen tega po stališču pritožbenega sodišča tudi morebitna sprememba sistemizacije delovnih mest z dne 1. 1. 2008 ne bi vplivala na odločitev prvostopenjskega sodišča, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da sta bili izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podani zaradi reorganizacije (in ukinitve delovnega mesta „svetovalec“), ki je bila vsebovana v spremembi sistemizacije z dne 1. 10. 2008. Ta spremenjeni akt je torej služil kot podlaga za redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi v zvezi s presojo pravočasnosti izpodbijanih rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Na takšno ugotovitev ne more vplivati niti dejstvo, da je iz dokaznega postopka (AI/26) bilo 10. 10. 2008 razpisano prosto delovno mesto „operater v klicnem centru, klicanje novih in obstoječih strank“, ki ga že po ugotovitvi tožnice ni bilo zaslediti niti v sistemizaciji v letu 2006, niti v sistemizaciji z dne 1. 10. 2008. Bistvena je namreč ugotovitev, da je bilo s spremenjeno sistemizacijo z dne 1. 10. 2008 tožničino delovno mesto ukinjeno. Z ozirom na navedeno tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP oziroma kršitev pravice do poštenega sojenja.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice o tem, da tožena stranka ni spoštovala določbe člena 88/3 ZDR, ker naj ne bi preverila, če je bilo možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma če jo je bilo možno dokvalificirati za delo, ki ga je opravljala oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če bi pri toženi stranki obstajale možnosti, ki jih določa člen 88/3 ZDR, bi morala tožena stranka tožnici ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je zatrjevala, da bi ji tožena stranka lahko ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „samostojni svetovalec“. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka potrebovala delo na delovnem mestu „samostojni svetovalec“ za nedoločen čas (iz prilog AI/26 izhaja, da so bila objavljena prosta delovna mesta „samostojni svetovalec“ za določen čas), toženi stranki ni mogoče očitati, da ni spoštovala člena 88/3 ZDR. Delodajalec je namreč dolžan ponuditi delavcu pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, vendar pa tožena stranka takšnih delovnih mest ni imela na razpolago. Kot je bilo že ugotovljeno, delovno mesto „samostojni svetovalec“ niti ni bilo ustrezno delovno mesto (tudi glede na določbo člena 90/2 ZDR). Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnice, da tožena stranka ni dokazala upada prometa v spornem obdobju, saj iz izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in priče V. izhaja prav nasprotno. Razen tega je bil razlog za izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ukinitev tožničinega delovnega mesta, torej reorganizacija pri toženi stranki, do katere je prišlo po ugotovitvi sodišča prve stopnje s spremembo sistemizacije v oktobru 2008. Ker iz izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in priče V. izhaja, da je B.M. sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „samostojni svetovalec“ (saj po spremenjeni sistemizaciji delovnega mesta „svetovalec“ pri toženi stranki ni bilo več), je sodišče prve stopnje upravičeno opustilo izvedbo dokaza s pribavo pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke za navedenega delavca. Razen tega v navedbah tožnice niti ni zaslediti, da bi B.M. sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec“, kot to tožnica zdaj prvič zatrjuje v pritožbi.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo potne stroške oziroma naložilo toženi stranki, da tožnici povrne stroške, ki jih je imela z obiskovanjem strank. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica te stroške vtoževala na podlagi podatkov iz organizatorja CRM (AII/23, AII/24) za leto 2007 in 2008, pri čemer je podala tudi svoj obračun teh stroškov (AII/31) skupaj s časovno opredeljeno specifikacijo poti na posameznih relacijah. Na podlagi navedenega (tožena stranka se do podatkov CRM niti ni opredeljevala) in na podlagi izpovedbe priče V., da je bil zapis v CRM sistem napotitev tožnice k strankam (tožnica je bila k strankam napotena s strani tožene stranke, za te poti pa je uporabljala lasten avtomobil), je potrebno zaključiti, da je tožnica upravičena do povrnitve nastalih stroškov, kot jih je ugotovil sodni izvedenec finančno – računovodske stroke S.L.. Tožnici so ti stroški nastali pri opravljanju njenega dela pri toženi stranki, zato jih je tožena stranka dolžna povrniti že na podlagi 130. člena ZDR. Dejstvo, da tožnica za vse te poti ni imela potnih nalogov, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede tega dela tožbenega zahtevka, saj je iz izvedenih dokazov razvidno, da podlaga za izplačilo niso bili potni nalogi, temveč realiziran posel. Ker podatki v organizatorju CRM o napotitvi tožnice na posamezne relacije niti niso sporni, je tožnica upravičena do povrnitve nastalih stroškov, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Povrnitev teh stroškov, ki so tožnici nastali z napotitvijo k določenim strankam) pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more biti pogojena z dejansko realizacijo poslov, v zvezi s katerimi je bila tožnica napotena k določenim strankam.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe obeh strank, ki se nanašajo na odločitev o pravdnih stroških, saj jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo glede na člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in ob upoštevanju člena 154/2 ZPP, pri čemer je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Pri odločitvi o stroških izvedenca se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na 38. člen ZDSS-1 in te stroške naložilo v plačilo toženi stranki.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker niti tožnica niti tožena stranka s pritožbama nista uspeli, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.