Jedro

Zaradi nepravilne pravne opredelitve kaznivih dejanj v obtožnici (po 1. namesto po 2.odstavku 234.a člena KZ) državni tožilec in preiskovalni sodnik pri vložitvi obtožnice brez preiskave nista ravnala po določbah 1., 2. in 3. odstavka 170. člena ZKP. Vendar pa bi bila neuporaba teh določb zakona kršitev kazenskega postopka le v primeru, ko bi sodba dejanje obdolženca nato pravilno pravno opredelila, kar pa se v tej zadevi ni zgodilo.

Ne glede na to, ali se neposredna obtožnica vloži na podlagi 1. ali 6. odstavka 170. člena ZKP, vložitev ni vezana na soglasje ali kakšno drugo obliko izražanja volje obdolženca.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obs. D.Š. je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po 1. odstavku 234.a člena KZ in pomoči k enakemu kaznivemu dejanju, je bil obs. D.Š. z izpodbijanima sodbama pravnomočno obsojen na enotno kazen treh let in šest mesecev zapora, v katero se všteje pripor od 14.2.2001, in na izgon tujca iz države za dobo osmih let ter na plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovanih gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov.

Zoper sodbi je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila v tem, da so bile vložene neposredne obtožnice, čeprav državno tožilstvo ni predlagalo in preiskovalni sodnik ni dal soglasja za vložitev obtožnic brez preiskave. Državno tožilstvo in sodišče sta z milejšo kvalifikacijo dejanja nezakonito obšla predpisane pogoje in onemogočila obsojencu, da odloča o "pogojih za vložitev neposredne obtožnice". Glede dejanja v škodo podjetja Ž. G. d.d., L., pred vložitvijo obtožnice obs. ni bil zaslišan in tudi zato neposredna obtožnica glede tega dejanja ne bi smela biti vložena. Sodbi nimata razlogov o pomoči obsojenca pri nadaljevanem kaznivem dejanju N.K.-ja in o zagovoru, da je obsojenec nameraval poslovati s podjetjem E.c., o čemer bi moralo zaslišati pričo E.L., pa je tak predlog obrambe sodišče zavrnilo. Sodbi sta prekršili domnevo nedolžnosti, ker sta šteli okoliščino, da je zoper obsojenca uveden kazenski postopek tudi v Republiki Hrvaški, kot dokaz, da je poznal gospodarsko poslovanje, plačilno sposobnost podjetij in kurantnost trgovskega blaga. Trdi, da ni dokazano, da je obs. Š.

naklepoma pomagal K.-ju pri kaznivem dejanju, saj obsojenec ni izdajal računov ali plačilnih instrumentov, ni podpisoval pogodb za K.-jevi podjetji, ni vedel, da poslujeta mimo bančnega računa oziroma je ugotovitev sodbe o tej okoliščini zmotna. Sodbi zmotno in nepopolno ugotavljata osebne in poslovne povezave med obsojencem in K., o tem bi moralo zaslišati Đ.M. Ni dokazano, da je bilo blago, kupljeno od podjetij L. d.o.o. in A.I. d.o.o., prodano naprej po nižji ceni od cene, za katero ga je kupil obsojenec. Sodbi brez vsakega dokaza ugotavljata, da je K. ustanovil mrežo podjetij, preko katerih je nabavljal blago, ne da bi ga plačal. Sodišče bi moralo sprejeti zagovor, da je obs. Š. začel kupovati tekstilne izdelke zato, ker je propadel načrtovani posel z E. Zmotna je ugotovitev sodb, da so bili tekstilni izdelki slabše kakovosti. Zaradi vseh teh pomanjkljivosti in napak je bil prekršen tudi kazenski zakon.

Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno pa, da se razveljavita obe izpodbijani sodbi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlaga tudi, da se izvršitev sodb prekine.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Soglasje preiskovalnega sodnika za vložitev neposredne obtožnice ni bilo potrebno, saj je bila obtožba vložena za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen do pet let zapora. Sicer pa se za kršitev postopka pred pripravami na glavno obravnavo zahteva za varstvo zakonitosti sploh ne more vložiti. Tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poskuša navidezno prikazati kot kršitev kazenskega zakona, to izredno pravno sredstvo ni dovoljeno vložiti.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP ali drugih kršitev tega zakona, če so vplivale na zakonitost odločbe. Tega izrednega pravnega sredstva ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva ne pove izrecno, katera določba ZKP naj bi bila prekršena s tem, da je državno tožilstvo vložilo, oziroma da je sodišče dopustilo obtožnice, ki jih je vložilo državno tožilstvo brez preiskave, čeprav naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za vložitev neposredne obtožnice. Pogoji za vložitev obtožnice brez preiskave so predpisani v 170. členu ZKP in so različni glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje in na vrsto tožilca. Pri uradoma pregonljivih kaznivih dejanjih, za katera je bila predpisana kazen do pet let zapora, je lahko državni tožilec na podlagi 6. odstavka 170. člena ZKP vložil neposredno obtožnico brez posebnih pogojev, zadoščala je njegova presoja, da zbrani podatki to upravičujejo. Če pa gre za kaznivo dejanje, za katero se lahko izreče zapor več kot pet let, je moral po določbah 1. do 3. odstavka 170. člena ZKP državni tožilec predlagati preiskovalnemu sodniku, naj da soglasje za vložitev neposredne obtožnice, preiskovalni sodnik je moral najprej zaslišati osumljenca in dati soglasje k predlogu državnega tožilca, ta pa je moral v roku osmih dni vložiti obtožnico. Če preiskovalni sodnik soglasja ne da, se opravi preiskava.

V tej kazenski zadevi je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani vložilo zoper obs. D.Š. štiri neposredne obtožnice: dne 16.2.2001 ustno na zapisnik pri preiskovalnem sodniku takoj po zaslišanju obsojenca, ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku (listna št. 7-11), nato pa dne 19.3., 5.6. in 6.6.2001 (spisi Okrožnega sodišča v Ljubljani), zaradi štirih kaznivih dejanj poslovne goljufije, ki naj bi jih obs. Š. storil sam, in sedmih kaznivih dejanj pomoči k enakim kaznivim dejanjem, ki naj bi jih storil v sostorilstvu z obd. N.K. Vsa dejanja so bila pravno opredeljena v temeljni obliki po 1. odstavku 234.a člena KZ. Za to kaznivo dejanje je predpisana kazen do pet let zapora, zato za vložitev neposredne obtožnice ni bilo potrebno ne zaslišanje obsojenca, ne predlog državnega tožilstva in ne soglasje preiskovalnega sodnika po 1. in 2. odstavku 170. člena ZKP. Z vložitvijo neposredne obtožnice brez soglasja preiskovalnega sodnika in izrecno glede kaznivega dejanja v škodo podjetja Ž.G. tudi brez predhodnega zaslišanja obsojenca niso bile prekršene določbe 170. člena ZKP.

Res pa je, da je državno tožilstvo dve dejanji obsojenca v škodo podjetja V. d.o.o. in A.I. d.o.o., ki sta opisani pod točko I/4 in II obtožbe, vložene dne 16.2.2001 na zapisnik pri preiskovalnem sodniku (točka I/4 in II/3 sodbe sodišča prve stopnje) nepravilno pravno opredelilo po temeljni obliki kaznivega dejanja, čeprav je tema gospodarskima družbama s kaznivim dejanjem obsojenca nastala velika premoženjska škoda (več kot 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo v smislu 3. točke 13. odstavka 126. člena ZKP). Nepravilne pravne opredelitve v obtožnici zagovornica v ugovoru, ki ga je vložila, ni izpodbijala, saj je bila očitno v korist obsojenca. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po 2. odstavku 234.a člena KZ je predpisana kazen do deset let zapora in bi ob pravilni pravni opredelitvi teh dveh dejanj morala državni tožilec in preiskovalni sodnik ravnati po določbah 1., 2. in 3. odstavka 170. člena ZKP.

Vendar pa bi bila neuporaba teh določb zakona kršitev kazenskega postopka le v primeru, ko bi sodba dejanje obdolženca nato pravilno pravno opredelila, kar pa se v tej zadevi ni zgodilo.

Načeloma sicer ni mogoče izključiti, da se zaradi nepravilne milejše pravne opredelitve kaznivega dejanja obidejo določbe ZKP, ki zaradi višine predpisane kazni dajejo obdolžencu več procesnih garancij, na primer obvezno pomoč zagovornika. V vsakem konkretnem primeru pa je treba ugotoviti, ali je neuporaba določb ZKP zaradi nepravilne milejše pravne opredelitve dejanja vplivala na zakonitost sodbe v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti nedoločno zatrjuje, da bi bili v preiskavi lahko zbrani dokazi, "katere je nakazoval s svojim zagovorom..., ki bi eventualno lahko bili tudi v korist samemu obtožencu". Zahteva na pojasni, kateri dokazi naj bi to bili in katere odločilne okoliščine naj bi dokazovali. Zahteva zato ne daje podlage za oceno relevantnosti in dokazne vrednosti povsem nedoločnih dokazov in ali je bilo obrambi onemogočeno, da te dokaze predlaga na glavni obravnavi. Te okoliščine pa bi bile bistvene za oceno, ali je bila zaradi nepravilne pravne opredelitve kršena kakšna procesna pravica obsojenca do učinkovite obrambe in ali je ta kršitev pravice do obrambe vplivala na zakonitost izpodbijanih sodb.

Nepravilno je stališče v zahtevi, da je bilo obsojencu onemogočeno odločanje o tem, ali naj se vloži neposredna obtožnica. Ne glede na to, ali se neposredna obtožnica vloži na podlagi 1. ali 6. odstavka 170. člena ZKP, vložitev ni vezana na soglasje ali kakšno drugo obliko izražanja volje obdolženca.

Zahteva zmotno trdi, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila z vložitvijo neposredne obtožnice storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili napačni pravni opredelitvi dveh dejanj v neposredni obtožnici sanirani s pravnomočnostjo obtožnice in nadaljnjim postopkom do izdaje sodbe, ki je sprejela pravno opredelitev po temeljni obliki kaznivih dejanj. Zahteva nepravilno zatrjuje, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o pomoči obsojenca pri kaznivem dejanju obd. K. in o pomenu zagovora o izjalovljenem nameravanem poslovanju s podjetjem E. iz K. O načinu pomoči obsojenca pri nadaljevanem kaznivem dejanju obd. K., o njunih osebnih in poslovnih povezavah in o namerah obsojenca, da bi posloval tudi s podjetjem E.C., imata izpodbijani sodbi zadostno obrazložitev, le da tem okoliščinam ne pripisujeta pomena, ki ga pričakuje obsojenec. Zahteva s to trditvijo prihaja v nasprotju sama s seboj, ker v drugih delih polemizira z razlogi sodb o teh okoliščinah ter uveljavlja zmotno ali pa nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s temi okoliščinami.

Zahteva tudi nepravilno trdi, da sta sodbi kršili domnevo nedolžnosti. To načelo je predpisano v 27. členu Ustave in 3. členu ZKP, po katerem velja oseba za nedolžno, dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Izpodbijani sodbi ne trdita, da je obsojenec kriv kaznivih dejanj, zaradi katerih je v postopku pred pristojnimi organi v Republiki Hrvaški. Sodba sodišča prve stopnje je na 18. strani okoliščino, da je bila zadeva Okrajnega sodišča v Celju po vložitvi obtožnega predloga zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena ZKP odstopljena sodišču na Hrvaškem in da je obsojenec v tej državi v postopku še zaradi drugih enakovrstnih kaznivih dejanj, upoštevalo za zaključek, da je obsojenec glede na te osebne okoliščine dovolj dobro poznal gospodarsko poslovanje, način ugotavljanja plačevitosti podjetij, kurantnost blaga in finančno poslovanje podjetij mimo bančnega računa, ne pa za ugotovitev, da je obsojenec kriv, da je storil kazniva dejanja, ki so predmet tega postopka ali zaradi katerih je v postopku v sosednji državi.

Zahteva ne pove, katere določbe kazenskega zakona naj bi bile prekršene, zato te trditve v zahtevi ni mogoče presojati.

Sicer pa je večji del zahteve namenjen izpodbijanju dejanskih ugotovitev sodb sodišča prve in druge stopnje. Trditev te vrste Vrhovno sodišče ni presojalo, ker zaradi teh razlogov zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni dovoljena.

Vsebina zahteve ni narekovala predhodnega odločanja, naj se izvrševanje sodb prekine na podlagi 4. odstavka 427. člena ZKP.

Odločba o povprečnini temelji na določbi 98.a člena, 1. odstavka 95. člena, 6. točki 2. odstavka in 3. odstavku 92. člena ZKP, po katerih je krivi obdolženec dolžan plačati stroške v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče upoštevalo zamotanost zadeve in premoženjske razmere obsojenca.