Jedro

Po določilu tretjega odstavka 221. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki se po zakonu domnevajo, vendar pa se lahko dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom določeno kaj drugega. To določilo pomeni izjemo od pravila po 220. členu ZPP, da obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Kadar gre za dejstva, ki jih zakon določa za domnevana, sodišču ni treba izvajati dokazov o določenih pravno pomembnih dejstvih, ampak sme ta (domnevana) dejstva vzeti za podlago svoje sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Takšna domneva je na primer uzakonjena v zadnji (16.) alinei prvega odstavka 19. člena novele zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. list RS, št. 71/93 - v nadaljevanju ZZZPB), po kateri nima pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacij oziroma delodajalca, če ne uveljavlja pravic v organizaciji oziroma pri delodajalcu in ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom. Po tem določilu se v primeru, da delavec ni uveljavil predsodnega in sodnega varstva obstoj delavčeve volje ali soglasja iz 1. in 15. alinee za prenehanje delovnega razmerja predpostavlja. Sodišče ob ugotovitvi, da je delavec opustil vložitev pravnih sredstev, šteje za dokazano, da mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji. Samo v takem primeru, ko se na podlagi zakonske presumpcije domneva na obstoj drugega dejstva, se sodišče ni dolžno ravnati po določbi 220. člena ZPP, ampak je vezano le na ugotovitev domnevne baze.

Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja med drugim v primeru, če postane njegovo delo zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu trajno nepotrebno - po izteku 6 mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (prvi odstavek 36.e člena in 12. točka prvega odstavka 100. člena ZDR). Določba 36.d člena omenjenega zakona določa za nekatere delavce, ki so bili po predpisanem postopku določeni za nepotrebne, določene ugodnosti oziroma posebne pravice v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko po prvem odstavku tega zakonskega določila preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem. Soglasje delavca po prvem odstavku 36.d člena ZDR je pravno dejanje, za katero omenjeno določilo predpisuje pravne posledice. Da bi imela volja delavca invalida, da mu zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu delovno razmerje preneha, določene pravne posledice, mora izpolnjevati določene pravne zahteve. To pomeni, da mora biti pravno veljavno izražena, torej razumljivo izjavljena, svobodna in resna. Neizjavljeno soglasje ne more imeti pravnih učinkov. Izražena volja pa mora biti tudi dejanski izraz delavčeve prave volje. Da je soglasje po prvem odstavku 36.d člena ZDR pravno upoštevno, mora biti dano pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ne pa sočasno ali celo pozneje.

Izrek

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Ugotovilo je, da tožnik kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje v 124. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju predpisanega pogoja, da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje. Zakonitosti odločb tožene stranke št. I 854.982 z dne 26.5.1993 in 10.12.1993 v smislu določila 35. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih sodišče ni presojalo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Po uradni dolžnosti je izrek izpodbijane sodbe popravilo tako, da je spremenilo besedo "nadomestilo" v "pravico do nadomestila".

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da tožnik z izjavo z dne 26.4.1991 ni dal soglasja za prenehanje delovnega razmerja, ampak je le privolil, da se ga uvrsti med trajne presežke. Zato mu je delovno razmerje pri podjetju prenehalo brez njegovega soglasja. S tem pa je izpolnjen pogoj, ki ga za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu predpisuje določilo 124. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V reviziji tudi opozarja, da je prvostopno sodišče odločilo o zadevi, ne da bi izvedlo dokazni postopek za ugotovitev obstoja tožnikovega soglasja k prenehanju delovnega razmerja. Posledica te nepravilnosti pa je zmotna zavrnilna sodba.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Ur. list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Ur. list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Za utemeljenost tožbenega zahtevka po 124. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 56/92, 43/93, 5/94 in 7/96, v nadaljevanju ZPIZ) je odločilno dejstvo, ali je tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti in spoznanem za trajno presežnega delavca prenehalo delovno razmerje z njegovim soglasjem ali brez soglasja. Po prvem odstavku 36.d člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR) lahko delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem, ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. Okoliščina, na kakšen način je tožniku prenehalo delovno razmerje je bila med strankama sporna vse do revizijskega postopka. Tožeča stranka je zanikala obstoj predhodnega soglasja za prenehanje delovnega razmerja in se sklicevala na svojo izjavo z dne 26.4.1991, s katero je izrazila le soglasje za uvrstitev med presežne delavce. Toženi zavod pa se je opiral na obrazložitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 26.4.1991, iz katere naj bi izhajalo, da je tožnik soglašal, da mu preneha delovno razmerje.

Sodišče prve stopnje o tej bistveni sporni okoliščini ni izvajalo nobenih dokazov. Svojo presojo, da je tožniku skladno določilu 36.d člena ZDR prenehalo delovno razmerje, je oprlo na ugotovitev, da zoper drugostopni sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja ni zahteval v skladu z zakonom sodnega varstva. S tem je tožnik izrazil svojo voljo, da mu delovno razmerje preneha z njegovim soglasjem. Tožnik je na glavni obravnavi pojasnil, da je s pisno izjavo z dne 26.4.1991 (ki je v spisu ni) pristal, da se ga uvrsti med trajne presežke. Ta pojasnila je podal v svojih navedbah, saj kot stranka o tej okoliščini ni bil zaslišan.

Da sodišče prve stopnje dokazov, ki bi se nanašali na ugotovitev dejstva, ali je tožniku prenehalo delovno razmerje neodvisno od njegove volje ali ne, ni izvajalo, je očitno pripisati njegovi presoji, da gre za domnevano dejstvo. Štelo je, da je do prenehanja delovnega razmerja tožniku prišlo po njegovi volji, saj zoper dokončni sklep delodajalca ni zahteval sodnega varstva. Soglasje delavca pa pomeni razlog za odklonitev pravice do nadomestila plače po 124. členu ZPIZ. Po določilu tretjega odstavka 221. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki se po zakonu domnevajo, vendar pa se lahko dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom določeno kaj drugega. To določilo pomeni izjemo od pravila po 220. členu ZPP, da obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Kadar gre za dejstva, ki jih zakon določa za domnevana, sodišču ni treba izvajati dokazov o določenih pravno pomembnih dejstvih, ampak sme ta (domnevana) dejstva vzeti za podlago svoje sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Takšna domneva je na primer uzakonjena v zadnji (16.) alinei prvega odstavka 19. člena novele zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. list RS, št. 71/93 - v nadaljevanju ZZZPB), po kateri nima pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacij oziroma delodajalca, če ne uveljavlja pravic v organizaciji oziroma pri delodajalcu in ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom. Po tem določilu se v primeru, da delavec ni uveljavil predsodnega in sodnega varstva obstoj delavčeve volje ali soglasja iz 1. in 15. alinee za prenehanje delovnega razmerja predpostavlja. Sodišče ob ugotovitvi, da je delavec opustil vložitev pravnih sredstev, šteje za dokazano, da mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji. Samo v takem primeru, ko se na podlagi zakonske presumpcije domneva na obstoj drugega dejstva, se sodišče ni dolžno ravnati po določbi 220. člena ZPP, ampak je vezano le na ugotovitev domnevne baze.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v 124. členu takšne domneve ne določa. Zato ravnanja tožnika, ki ni zahteval sodnega varstva zoper dokončni sklep podjetja z dne 26.4.1991 oziroma 12.6.1991, ni mogoče šteti za soglasje k prenehanju delovnega razmerja, torej kot dejstvo, katerega obstoj zakon predpostavlja. Zato bi sodišče prve stopnje moralo obravnavati sporno vprašanje obstoja tožnikovega soglasja in njegove pravne veljavnosti k prenehanju delovnega razmerja po 36.d členu ZDR po splošnih načelih procesnega prava, izvesti potrebne dokaze in ustrezno uspehu dokazovanja presoditi, na kakšen način je tožniku prenehalo delovno razmerje.

Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja med drugim v primeru, če postane njegovo delo zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu trajno nepotrebno - po izteku 6 mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (prvi odstavek 36.e člena in 12. točka prvega odstavka 100. člena ZDR). Določba 36.d člena omenjenega zakona določa za nekatere delavce, ki so bili po predpisanem postopku določeni za nepotrebne, določene ugodnosti oziroma posebne pravice v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko po prvem odstavku tega zakonskega določila preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem. Soglasje delavca po prvem odstavku 36.d člena ZDR je pravno dejanje, za katero omenjeno določilo predpisuje pravne posledice. Da bi imela volja delavca invalida, da mu zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu delovno razmerje preneha, določene pravne posledice, mora izpolnjevati določene pravne zahteve. To pomeni, da mora biti pravno veljavno izražena, torej razumljivo izjavljena, svobodna in resna. Neizjavljeno soglasje ne more imeti pravnih učinkov. Izražena volja pa mora biti tudi dejanski izraz delavčeve prave volje. Da je soglasje po prvem odstavku 36.d člena ZDR pravno upoštevno, mora biti dano pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ne pa sočasno ali celo pozneje.

Po doslej obrazloženem je za pravilno uporabo materialnega prava odločilna ugotovitev prej navedenih dejstev, zlasti, ali je bila na veljaven način izražena volja tožnika, da mu delovno razmerje, čeprav je invalid, preneha. Sodišči prve in druge stopnje se s tem dejanskim vprašanjem nista ukvarjali.

Med drugim verjetno tudi zato, ker sta zmotno šteli, da je bil način prenehanja delovnega razmerja tožniku pravnomočno ugotovljen s sklepom ... z dne 26.4.1991. Za odločitev v obravnavani zadevi sta mu pripisali pomen pravnomočno rešenega predhodnega vprašanja. Pri tem sta prezrli, da dejanske ugotovitve ne postanejo pravnomočne (333. člen ZPP), niti pravnomočnost ne seže na prejudicialno razmerje.

Odločitev o prejudicialnem vprašanju ima značaj dejanske ugotovitve, ki ne postane pravnomočna, kajti pravnomočna postane le odločba, s katero je odločeno o zahtevku. Pri tem je opozoriti, da pravnomočnost odločitve zajema samo njen izrek, ne pa razlogov odločbe.

Če se je že sodišče pri svoji odločitvi, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, sicer zmotno oprlo na pravnomočni sklep delodajalca z dne 26.4.1991, bi moralo pravno upoštevati le njegov izrek, iz katerega pa ne izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z njegovim soglasjem. Če je sodišče sklep delodajalca že vzelo za podlago svoji odločitvi, bi moralo upoštevati kot pravno dejstvo izhajajoče iz izreka, da je tožniku prenehalo delovno razmerje brez soglasja - torej v nasprotju z določilom 36.d člena. Dokler je v veljavi odločitev, čeprav nezakonita, ni mogoče zanikati njenega pravnega učinka.

Ker pa je z odločbo delodajalca bilo rešeno le vprašanje glede prenehanja delovnega razmerja - ne pa o razlogih in načinu za njegovo prenehanje, ki je odločilnega pomena za obravnavano zadevo - ga ni šteti za predhodno. Zato ima, po presoji revizijskega sodišča, dokončna odločba delodajalca le pomen listinskega dokaza. To pomeni, da je kot dokazna listina podvržena presoji po 230. členu ZPP in služi le za ugotovitev, da je pristojni organ delodajalca odločal o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ne more pa biti dokaz, ki bi bil primeren za ugotovitev, da so v razlogih te odločitve navedena dejstva tudi resnična.

Ker sta izpodbijani sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje zaradi procesnih kršitev in nepopolno ugotovljene dejanske podlage, ki ne upravičuje materialnopravne presoje, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po njegovi volji, formalnopravno in materialnopravno nepravilni, ju je revizijsko sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 394. in drugi odstavek 395. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju uporabilo določila zakona o pravdnem postopku na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter ustavni zakon z njeno izvedbo sta objavljena v Ur. listu RS, št. 1/91-I in 45/I-94.