Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo denarnemu zahtevku za plačilo najemnine in obratovalnih stroškov ugodilo v celoti, zavrnilo pa je zahtevek, da se toženki odpove najemno razmerje z dnem 8. 8. 2015 ter da je dolžna izprazniti stanovanje in ga izročiti tožnici. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Glede zavrnitve nedenarnega zahtevka je sodišče obrazložilo, da se v primeru spora najemno razmerje odpoveduje s tožbo pri sodišču splošne pristojnosti (tretji odstavek 112. člena Stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ-1), torej z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, tožnica pa je postavila zgolj ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je bilo najemno razmerje že odpovedano z dnem 8. 8. 2015. Ker pa je bil tožbeni zahtevek postavljen napačno, gre za neodpravljivo nesklepčnost (tretji v zvezi s četrtim odstavkom 318. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da je v skladu s sodno prakso treba v primeru odpovedi najemne pogodbe iz krivdnih razlogov le-to odpovedati sodno z oblikovalnim tožbenim zahtevkom (1) ter da se tožnica neuspešno zavzema za uporabo prvega odstavka 112. člena SZ-1 s presojo, da med pravdnima strankama glede odpovedi najemne pogodbe ni spora. Toženka je bila po prejemu opomina in opozorila na posledice nadaljnje kršitve pogodbe res pasivna, kar pa ne zadošča za zaključek, da odpovedi najemne pogodbe ni nasprotovala oziroma da odpoved ni sporna. Toženkino nestrinjanje z odpovedjo najemne pogodbe izhaja že iz tega, da stanovanja prostovoljno ni izpraznila in ga izročila tožnici.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem postavlja vprašanje, ali se mora prav vsako najemno razmerje odpovedati sodno z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, tudi če je bil najemnik v trenutku odpovedi pasiven in sami odpovedi ni nasprotoval, oziroma ali obstaja spor med strankama najemnega razmerja, če je najemnik pasiven. Navaja, da zakonske določbe (prvi in tretji odstavek 112. člena ter prvi odstavek 103. člena SZ-1) po gramatikalni, sistematični in teleološki razlagi ter argumentu nasprotnega razlogovanja jasno določajo, da je mogoče najemno pogodbo odpovedati z enostransko izjavo volje, le v primeru spora pa zakon lastnika napotuje na sodni postopek odpovedi. Enako je mogoče zaključiti z uporabo analogije in argumenta nasprotnega razlogovanja v povezavi z Zakonom o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP), ki povsem jasno določa zgolj, da se najemna pogodba odpoveduje sodno. Sklicevanje nižjih sodišč na judikat Vrhovnega sodiščaII Ips 521/2000 je neprimerno, saj tam tožeča stranka ni postavila ugotovitvenega zahtevka, med pravdnima strankama pa je že pred odpovedjo obstajal spor, zato bi tožeča stranka morala postaviti oblikovalni zahtevek. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 36/2007 z dne 12. 9. 2008, iz katerega izhaja: „Če med lastnikom stanovanja in najemnikom ni spora o razlogu za odpoved najemne pogodbe, odpove lastnik stanovanja najemno pogodbo z odpovedjo (z enostransko izjavo, s katero obvesti najemnika, da želi prenehanje najemnega razmerja; prvi odstavek 112. člena SZ-1). Če pa med njima obstaja spor o obstoju odpovednega razloga, mora lastnik stanovanja pogodbo odpovedati s tožbo (tretji odstavek 112. člena SZ-1). To pa pomeni, da sodišče v pravdi ugotavlja, ali so med trajanjem najemnega razmerja nastopile takšne okoliščine, ki upravičujejo odpoved najemnega razmerja.“ Navaja, da o postavljenem vprašanju sodna praksa višjih sodišč ni enotna, izpodbijana odločitev pa odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato je zaradi pravne varnosti potreben odgovor na postavljeno vprašanje.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 521/2000 z dne 19. 4. 2001.