Jedro

Podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča so podatki iz katastra stavb oziroma REN, kar pomeni, da mora davčni organ pri odmeri nadomestila upoštevati zgolj te podatke. Sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da ZSZ/84 ne določa vrste prostorov, ki se lahko uporabljajo za versko dejavnost, prav tako ji tudi pritrjuje, da Katoliška cerkev deluje svobodno in način dela ter uporabo prostorov za verske namene določa sama, vendar pa to za konkretno zadevo ni relevantno. Za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je namreč ključen zgolj podatek, kako je objekt v katastru stavb oziroma v REN evidentiran po dejanski rabi in konkretni objekt je, kar ni sporno, evidentiran kot stanovanjski prostor in s tem objekt, za katerega je tožena stranka zavezana poravnati nadomestilo. Kolikor pa je pretežni namen uporabe objekta verska dejavnost, kot to zatrjuje tožeča stranka, bi moral tako nestanovanjsko rabo kot dejansko rabo najprej ugotoviti geodetski organ, šele nato pa bi se lahko na podlagi tako spremenjenih podatkov odmerilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča oziroma ugotovilo, da gre za objekt, ki ga verska skupnost uporablja za svojo dejavnost in da se za ta objekt zato ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je Župniji ... (v nadaljevanju tožeča stranka) dne 6. 6. 2016 izdala odločbo, št. DT4224/2016-002273-09-130-13 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero ji je odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za objekt na ..., parc. št. 1279/3 k.o. ..., v znesku 195,68 EUR. Določila je, da mora tožeča stranka odmerjeni znesek plačati na predhodni podračun Mestne občine ..., in sicer po dvanajstinah do 15. v mesecu za tekoči mesec. Za dvanajstine odmerjenega zneska, zapadle v plačilo do izdaje odločbe, je določila, da jih mora tožeča stranka poravnati skupaj z naslednjim obrokom, ki zapade v plačilo po prejemu odločbe, v primeru zamude pa se ji bodo obračunale zamudne obresti, uvedena pa bo davčna izvršba. Določila je še, da pritožba zoper odločitev ne zadrži izvršitve ter da ji posebni stroški v postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi svoje odločitve je FURS pojasnila, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v skladu z določbo 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugo kompleksno graditev, na območjih, za katera je bil sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Pogoje in merila za odmero nadomestila je Občinski svet ... določil z Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. V nadaljevanju pojasnjuje podlage in izračun nadomestila ter način plačila.

3. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi pojasnjuje, da občina v skladu s prvim odstavkom 218.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) za namene odmere nadomestila pridobi podatke iz katastra stavb, oziroma mora uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Po Zakonu o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), se v katastru stavb evidentira tudi dejanska raba stavb, ki jo mora finančni organ upoštevati pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. V konkretnem primeru je FURS podatke iz registra nepremičnin upošteval tudi za nepremičnino na ... in ugotovil, da gre za stanovanjski prostor, torej za prostor, ki se v pretežni meri uporablja za stanovanje. Dejanske rabe prostora tožeča stranka ni spremenila in zato njeno navajanja, da te prostore uporablja za versko dejavnost, ni relevantno, saj so za odločitev pomembni podatki, pridobljeni iz katastra stavb.

4. Tožeča stranka s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Pojasnjuje, da je župnija ter s tem del verske skupnosti Katoliška cerkev. 59. člen ZSZ/84 določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča med drugim ne plačuje za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost, pri tem pa ne predpisuje vrste prostorov, ki jih za to dejavnost lahko uporabljajo. Z izpodbijano odločbo je bilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno za prostore v župnišču, ki se v celoti uporabljajo za versko dejavnost. Tudi prostori, ki jih župnik uporablja za svoje bivanje, predstavljajo funkcionalno enoto, ki je spojena z opravljanjem verske dejavnosti. Prostori se ne dajejo v najem in se zato ne morejo opredeliti kot samostojno stanovanje. Način delovanja Katoliške cerkve terja stalno prisotnost župnika na župniji. V skladu s pravili Zakonika cerkvenega prava je župnik lastni pastir izročene mu župnije in ima pastoralno skrb za skupnost. Njegova služba je 24 urno poslanstvo in je zato dolžan bivati v župnišču blizu cerkve ter s potrebno vestnostjo skrbeti zanj. Iz tega izhaja, da so prostori župnišča v celoti neločljivo povezani z opravljanjem verske dejavnosti, saj župnik tudi v tem delu opravlja svojo službo in s tem versko dejavnost, kot so spovedi, pogovori z verniki, svetovanja. Župnišče se torej uporablja za versko dejavnost in se zato zanj po veljavni zakonodaji ne plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. 5. Država in verske skupnosti so ločene. Katoliška cerkev na podlagi Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem glede pravnih vprašanj deluje svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravom Republike Slovenije. To pomeni, da način dela in uporabo prostorov za verske namene določa Katoliška cerkev sama, opredelitev v registru nepremičnin pa za takšno klasifikacijo ne more biti merodajna. Tožena stranka ni upoštevala 7. člen Ustave RS, na podlagi katerega so verske skupnosti enakopravne, njihovo delovanje pa svobodno, s čimer je kršila ustavno ureditev Republike Slovenije in ustavne pravice tožeče stranke. Prepričana je, da morajo občine v primeru verskih skupnosti upoštevati veljavno zakonodajo, ki pa ne določa, da so nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča oproščeni le prostori, ki so v registru nepremičnin opredeljeni kot prostori za opravljanje verske dejavnosti. Takšno prakso je ... uporabljala ves čas, saj pred letom 2015 nadomestila za uporabo stavnega zemljišča za predmetno nepremičnino ni odmerila. Kolikor pa je nameravala spremeniti prakso zajemanja podatkov, bi morala o tem sprejeti ustrezni pravni akt in obvestiti vse lastnike nepremičnin, da ustrezno preverijo njihovo namembnost oziroma jo prilagodijo.

6. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila, pač pa le navedla, da vztraja pri sprejeti odločitvi.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. FURS je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge in pravne podlage za svojo odločitev, to pa je natančneje argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani, predvsem pa v drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

9. Za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje nadomestilo, in sicer na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem (prvi in drugi odstavek 58. člena ZSZ/84). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se med drugim ne plačuje za stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo dejavnost (59. člen ZSZ/84).

10. Zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča plačuje to nadomestilo na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ po kraju, kjer leži nepremičnina (403. člen ZDavP-2). Podlaga za odmero sta občinski odlok ter vrednost točke, ki veljata na dan 1. januarja v letu, za katero se odmerja nadomestilo, podatke, potrebne za odmero nadomestila, pa davčnemu organu posreduje občina (404. člen ZDavP-2). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje za leto vnaprej, zavezanec pa ga plačuje v obrokih, kot to velja za odmero davka od premoženja, razen če občinski odlok ne določa drugače (405. člen ZDavP-2). Občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča brezplačno pridobi podatke katastra stavb, pri tem pa mora uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, lahko pa uporabi tudi podatke katastra stavb, ki so prevzeti iz drugih evidenc (prvi odstavek 218. člena ZGO-1). Po določbi prvega odstavka 96. člena ZEN je Register nepremičnin (v nadaljevanju REN) večnamenska zbirka podatkov o nepremičninah na območju Republike Slovenije, ki se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi. V REN se evidentirajo podatki, določeni v prvem odstavku 98. člena, med drugim tudi dejanska raba nepremičnine (8. točka prvega odstavka 98. člena ZEN), pa tudi lastnik, uporabnik ali najemnik nepremičnine (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 98. člena ZEN). V REN se povzemajo podatki iz zemljiškega katastra, katastra stavb, zemljiške knjige, registra prostorskih enot, centralnega registra prebivalstva, poslovnega registra Slovenije, iz zbirk podatkov samoupravnih lokalnih skupnosti ter iz javnih in drugih zbirk podatkov (100. člen ZEN).

11. Kataster stavb, ki je evidenca stavb in delov stavb, ureja VII. poglavje ZEN. Sestavljen je iz zadnjih vpisanih podatkov o stavbah in delih stavb ter iz zbirke listin in podatkov, ki omogočajo historični pregled sprememb (prvi odstavek 72. člena ZEN), vanj pa se med drugim vpisujejo tudi podatki o dejanski rabi stavb (6. točka prvega odstavka 73. člena ZEN). Dejanska raba dela stavb je glede na dejansko uporabo: stanovanjska raba, gostinska raba, upravna in poslovna raba, trgovska raba in druge storitvene dejavnosti, raba za promet in izvajanje elektronskih komunikacij, industrijska raba in skladišča, raba splošnega družbenega pomena, kmetijska raba in druga raba (drugi odstavek 79. člena ZEN). Vrsta prostora se določi glede na dejansko rabo dela stavbe, površino in dejansko uporabo tega prostora (tretji odstavek 79. člena ZEN). Lastnik stavbe ali dela stavbe, imetnik stavbne pravice ali upravnik stavbe lahko najpozneje v 30 dneh po izvedenih spremembah zahteva spremembo podatkov v katastru stavb, torej tudi spremembo podatkov o njegovi dejanski rabi, in sicer po postopku, določenem v 87. členu ZEN. Dejanska raba stavbe se spremeni, če se zaradi spremembe dejanske rabe delov stavbe spremeni pretežna raba stavbe (drugi odstavek 90. člena ZEN).

12. Podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča so torej podatki iz katastra stavb oziroma REN, kar pomeni, da mora davčni organ pri odmeri nadomestila upoštevati zgolj te podatke. Tožeča stranka ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da je sporni objekt v REN po dejanski rabi evidentiran kot stanovanjski prostor, navaja pa, da gre za prostore župnišča in da se uporabljajo za versko dejavnost. Sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da ZSZ/84 ne določa vrste prostorov, ki se lahko uporabljajo za versko dejavnost, prav tako ji tudi pritrjuje, da Katoliška cerkev deluje svobodno ter da način dela in uporabo prostorov za verske namene določa sama, vendar pa to za konkretno zadevo ni relevantno. Za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je namreč ključen zgolj podatek, kako je objekt v katastru stavb oziroma v REN evidentiran po dejanski rabi in konkretni objekt je, kar ni sporno, evidentiran kot stanovanjski prostor in s tem objekt, za katerega je tožena stranka zavezana poravnati nadomestilo. Kolikor pa je pretežni namen uporabe objekta verska dejavnost, kot to zatrjuje tožeča stranka, bi moral tako nestanovanjsko rabo kot dejansko rabo najprej ugotoviti geodetski organ v skladu z 90. členom ZEN (kot je opisano v predhodnih odstavkih in to na zahtevo lastnika stavbe ali dela stavbe, imetnika stavbne pravice ali upravnika stavbe, če so za to izpolnjeni pogoji), šele nato pa bi se lahko na podlagi tako spremenjenih podatkov odmerilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča oziroma ugotovilo, da gre za objekt, ki ga verska skupnost uporablja za svojo dejavnost in da se za ta objekt zato ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Dokler pa se podatki, ki jih je občina pridobila iz katastra stavb oziroma REN, ne spremenijo, se štejejo za pravilne in se je zato tožena stranka pri svoji odločitvi v skladu z 218.c členom ZGO-1 pravilno oprla na te evidentirane podatke ter tožeči stranki z izpodbijano odločbo odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. 13. Na podlagi sodišče zaključuje, da tožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata, saj dejansko stanje, ki je za zadevo ključno, to je na kakšen način je objekt evidentiran v katastru stavb oziroma v REN, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), odločitev pa temelji le na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).