Jedro

Po uveljavitvi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij določba 68. člena zakona o denacionalizaciji ne more biti pravni temelj za izdajo sklepa o začasni odredbi zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se 2. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 29.7.l994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano 2. točko izreka odločbe zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep o začasni odredbi Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 24.8.1993, s katerim je navedeni prvostopni organ odredil, da se tožeči stranki kot imetniku pravice uporabe poslovnega prostora (trgovina ...) v pritličju zgradbe ..., stoječi na parceli št. 85, vl. št. 136, prepove vsakršno razpolaganje z navedeno nepremičnino do pravnomočnosti odločitve o zahtevi za denacionalizacijo, ki sta jo vložili E.D. in E.R. (točka I. izreka) in da tožeča stranka navedeno nepremičnino izloči iz lastninskega preoblikovanja podjetja ter jo uporablja kot dober gospodar (točka II. izreka).

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in sicer v tistem delu, ki se nanaša na navedeni sklep o začasni odredbi, zavrača pritožbeni ugovor tožeče stranke, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen po roku, določenem v zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, torej prepozno. Navaja, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe sicer res vložen po preteku roka, določenega v zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, da pa sporni sklep o začasni odredbi ni bil izdan po navedenem zakonu, ampak po določbi 68. člena zakona o denacionalizaciji, ki za izdajo začasne odredbe nima časovne omejitve. Pa tudi sicer po določbi 88. člena zakona o denacionalizaciji ni dopustno nobeno razpolaganje.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke in sicer 2. točko izreka te odločbe. Kot tožbeni razlog navaja nepravilno uporabo materialnih predpisov. Navaja, da je zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij v razmerju do zakona o denacionalizaciji "lex specialis". Po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij morajo denacionalizacijski upravičenci, ki so zainteresirani za vrnitev nepremičnine v naravi, obvezno vložiti predlog za izdajo začasne odredbe v zakonitem roku. Zamuda v zakonu določenega roka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe ima za posledico, da denacionalizacijski upravičenci izgubijo pravico zahtevati vrnitev nepremičnine v naravi. Predlaga, da sodišče 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi ter zahteva povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je bil predlog za izdajo začasne odredbe, zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka, vložen dne 23.8.1993, torej po preteku roka, ki ga je za vložitev tega predloga določil zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93), kar niti ni sporno. Tožeča stranka ima prav, da je rok iz ZLPP prekluziven rok. ZLPP v 15. členu določa tudi posledice, če upravičenci v roku, določenem s tem zakonom, to je do 7.6.1993, ne vložijo predloga za izdajo začasne odredbe. ZLPP kot kasnejši zakon je v poglavju zavarovanja pravic bivših lastnikov podržavljenega premoženja in njihovih dedičev (9-16 člen) posebej uredil zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Zato po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Ur. list RS, št. 27/91, 31/93) ne more biti pravni temelj za izdajo spornega sklepa o začasni odredbi, kot to zmotno meni tožena stranka.

V zvezi z zahtevkom tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka sodišče pojasnjuje, da v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen zakona o upravnih sporih).

Glede na navedeno je izpodbijana odločba v 2. točki izreka nezakonita, zato je moralo sodišče tožbi ugoditi in odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).