Jedro

Sodišče prve stopnje je v delu odločitve zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj je odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2010. Zoper opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni samostojnega pravnega varstva. Izpodbija se lahko le v okviru izpodbijanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj se šele takrat ugotavlja, ali je bilo opozorilo podano iz utemeljenega razloga. Iz tega razloga, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP).

Tožena stranka je tožnici očitala, da je kršila obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja s tem, da je spornega dne kupovala artikle, ki pa ji jih delavec na blagajni (prodajalec) ni zaračunal. Tožnica jih ni plačala in jih je odnesla iz trgovine, s tem pa je ravnala v škodo tožene stranke in sodelovala pri hujši kršitvi delovnih obveznosti prodajalca, to je nezakonitem razpolaganju s sredstvi delodajalca in si je tako pridobila premoženjsko korist v višini vrednosti sedmih artiklov. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica očitane kršitve ni storila, saj tožena stranka ni dokazala, da sedmih artiklov v sodelovanju z blagajnikom ni plačala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se: - razveljavi sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka, v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2010 v primeru ponovne kršitve nezakonito in se razveljavi, ter se tožba v tem delu zavrže. - spremeni odločitev o stroških postopka v točki II izreka, tako da se glasi: "II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 117,10 EUR, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2010 v primeru ponovne kršitve z dne 20. 5. 2016, ki ga je tožeči stranki podala tožena stranka istega dne vključno s sklepom o denarni kazni (točka I izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 514,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, vse s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo bistvene kršitve določb postopka. Ključni dokaz v obravnavani zadevi je posnetek nadzorne kamere št. ..., ki ga je vpogledalo tudi sodišče prve stopnje in iz njega je razvidna tožnici očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je zaporedno opravila dva nakupa tako, da je prvič kupila sedem artiklov, ki jih je blagajnik A.A. (tožničin partner) navidezno skeniral in tožnica navidezno plačala. To je razvidno tudi iz posnetka kamere ..., izdanih računov št. ... in ... ter pregleda blagajniškega poslovanja, iz katerega so razvidni izdani računi v obravnavanem času. Takoj za tem je tožnica opravila še drugi nakup, ko je kupila cigarete in bombone, kar je blagajnik pravilno vnesel v blagajno in tožnica plačala z bonom za malico, to pa je razvidno iz računov ... (račun kupca pred tožnico) in ... (račun tožnice), ki si sledita. Tožnica prvega računa za sedem artiklov ni plačala, plačala je le dva artikla. Prvi račun sploh ni bil vnesen v blagajno. V nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja ravnanje tožnice, ko je blagajniku nekaj izročila, plačilo, bodisi z boni, bodisi z denarjem. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo in obrazložilo, od kod mu ta zaključek, zato sodba o tem nima razlogov. Nadalje navaja, da izpoved tožnice ni verodostojna, saj jo je prilagodila potrebam postopka. Navedla je, da je plačala le z boni, vendar temu ni tako, saj z računa ... izhaja, da je plačala še z gotovino 0,70 EUR. Prav tako ji ni moč slediti, da ni vzela računa in da je zaupala blagajniku, ker sta partnerja. Že kot povprečno skrben kupec bi moral vzeti račun in tudi ni logično, da bi bila vrednost sedmih artiklov le 4,27 EUR. Navidezen nakup in navidezno plačilo kažeta na sodelovanje tožnice in blagajnika, saj sta simulirala skeniranje artiklov in plačilo z namenom, da bi prikrila kršenje delovnih obveznosti. Če ta dva ne bi sodelovala, potem blagajnik ne bi dopustil, da bi tožnica iz trgovine odnesla brez plačila sedem artiklov. Sodba sodišča prve stopnje sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o sodelovanju tožnice in blagajnika, zato se ne da preizkusiti. Zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z izvedenimi dokazi, sodišče prve stopnje pa tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kar je vplivalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu odločitve zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj je odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2010. Zoper opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni samostojnega pravnega varstva. Izpodbija se lahko le v okviru izpodbijanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj se šele takrat ugotavlja, ali je bilo opozorilo podano iz utemeljenega razloga. Iz tega razloga, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP).

5. Glede preostalega dela izpodbijane sodbe (razen odločitve o stroških postopka), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ti si med seboj ne nasprotujejo, zato se sodba v tem delu da preizkusiti in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče izvedlo vse dokaze, ki so potrebni za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ostale pa je utemeljeno zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni podlage za izrek denarne kazni, v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

7. Tožena stranka je tožnici očitala, da je kršila obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja s tem, da je dne 5. 5. 2016 v trgovini B. okoli 10.20 ure kupovala artikle, ki pa ji jih delavec na blagajni (prodajalec) ni zaračunal. Tožnica jih ni plačala in jih je odnesla iz trgovine, s tem pa je ravnala v škodo tožene stranke in sodelovala pri hujši kršitvi delovnih obveznosti prodajalca, to je nezakonitem razpolaganju s sredstvi delodajalca in si je tako pridobila premoženjsko korist v višini vrednosti sedmih artiklov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni kršila očitane delovne obveznosti, zato je sklep o denarni kazni v višini 30 % od izplačane plače za mesec april 2016, t. j. 181,38 EUR, nezakonit in ga je razveljavilo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve, navedlo, katere dokaze je izvedlo in tudi razloge, zakaj drugih predlaganih dokazov ni izvedlo. Res sodišče ni obširno pojasnjevalo, zakaj izvedba teh dokazov ni potrebna, je pa zadostno pojasnilo, da predlaganih prič, ki niso bile na kraju dogodka ni zaslišalo, ker zaradi tega ne bi vedele povedati o tem, kaj je tožnica kritičnega dne nabrala v trgovini, zaslišanje prič C.C. in D.D., v zvezi s prehodnimi manjki v trgovini in uri na kameri, pa ni potrebno, ker predhodni manjki niso predmet tega spora, po stališču sodišča prve stopnje pa tudi ura na kameri za rešitev spora ni relevantna. Glede na to, da si je sodišče prve stopnje CD, ki se nahaja v prilogah pod B6, vpogledalo in ugotovilo, da se na posnetku nahaja tožnica, kar ta tudi ni zanikala, ura dogodka dejansko ni sporna.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ogleda videoposnetka pravilno ugotovilo, da je tožnica na blagajno prinesla določene artikle, odšla še po nekaj artiklov, vse naložila pred blagajno in blagajniku nekaj izročila. Iz posnetka ni razvidno niti koliko je artiklov, niti kateri so bili, in tudi ne, kaj je tožnica izročila blagajniku.

10. Iz tožničine izpovedi izhaja, da je na blagajno odložila vse v prodajalni vzete artikle, da se je vrnila in naknadno vzela še cigarete in bonbone ter da je blagajniku, za katerega je tudi sama potrdila, da je njen partner, izročila bone za malico z namenom plačila izbranega blaga, da denarja ni dodajala, da računa ni vzela in da ni preverjala, koliko bonov je blagajnik vzel, ker mu je zaupala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožničina izpoved verodostojna, saj ni v nasprotju z videoposnetkom. Tako je verjelo tožnici, da je blagajniku kot plačilo izročila bone, pri čemer mu je kot izvenzakonskemu partnerju zaupala, zato ni posvečala pozornosti o številu bonov, ki ji jih je vzel. Vse to je v sodbi obrazložilo, zato so pritožbene navedbe, da sodba o tem nima razlogov, neutemeljene.

11. Pravilna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica očitane kršitve ni storila, saj tožena stranka ni dokazala, da tožnica sedmih artiklov v sodelovanju z blagajnikom ni plačala. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tega, zakaj šteje, da med blagajnikom in tožnico ni bilo vnaprejšnjega dogovora o sodelovanju. Pravilno je stališče, da je blagajnik tisti, ki mora biti dovolj skrben, da kupec plača kupljeno blago. Ker je na podlagi posnetkov kamere ugotovilo, da je tožnica vse artikle položila na blagajno in blagajniku nekaj izročila, kar izhaja že iz točke 9 obrazložitve te odločbe, je, glede na tožničino izpoved, ki ne nasprotuje vpogledanemu posnetku, utemeljeno štelo, da je tožnica blagajniku izročila bone za malico, ki jih ni preštela in računa na blagajni ni vzela. Res je dolžnost kupca, da vzame račun za kupljeno blago, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to ni kršitev delovne obveznosti.

12. V zvezi z računom št. ..., iz katerega izhaja, da je tožnica plačala tako z boni za malico kot tudi z gotovino 0,70 EUR, pa bi morala tožena stranka, da bi se ugotovil razlog takšnega prikaza, glede na tožničine trditve, da je plačala le z boni za malico, predlagati ustrezne dokaze, npr. zaslišanje blagajnika, pa tega ni storila.

13. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka sodbe.

14. Zaradi razveljavitve in delnega zavrženja tožbe se je spremenil tožničin uspeh v pravdi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti polovico pritožbenih stroškov. Potrebni pritožbeni stroški tožene stranke (155. člen ZPP) so stroški sestave pritožbe v višini 172,13 EUR, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV na odvetniške storitve in 20,00 EUR stroškov sodnih taks. Glede na uspeh pritožbe, je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 117,10 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.