Jedro

Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je zmožen za drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita dokončna odločba toženca št. ... z dne 1. 12. 2010 in prvostopno odločbo št. ... z dne 23. 8. 2010, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in mu prizna pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. Meni, da sodišče ni ocenilo medicinske in delovne dokumentacije v spisu, ki jo je tožnik vložil v spis ter ga je tako napačno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, čeprav je bilo s strani Območne komisije federalnega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v BiH spoznano, da gre pri njemu za popolno izgubo delovne zmožnosti in mu je bila z odločbo z dne 30. 11. 2009 priznana tudi pravica do invalidske pokojnine. Sodišče tudi ni upoštevalo, da v tem poklicu ni drugih lažjih del, ki bi jih lahko opravljal predvsem sede, s krajšo hojo na istem nivoju, v ugodnem mikroklimatskem okolju in brez izpostavljenosti visokim temperaturam, le v dnevnih izmenah. Delo peka se opravlja stoje, delavec je izpostavljen visokim temperaturam. V pekarski industriji ni del, ki bi izpolnjevala pogoje, navedene v mnenju drugostopenjske komisije in sodnega izvedenca. Sam se hitro utrudi, kar je razvidno tudi iz zadnjega testa ergometrije, ki ga je naredil dne 23. 7. 2010. V Sloveniji nima stalnega prebivališča niti delovnega dovoljenja in ne delodajalca, ki bi mu dal zaposlitev z zmanjšano delovno zmožnostjo, ki bi ustrezala njegovemu zdravstvenemu stanju ter ga je tako potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravico do invalidske pokojnine v Sloveniji.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 12. 2010, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 23. 8. 2010. S slednjo je toženka razvrstila tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, pretežno sede, s krajšo hojo po istem nivoju, v ugodnem mikroklimatskem okolju, brez izpostavljenosti visokim temperaturam, le v dnevnih izmenah, s polnim delovnim časom od 21. 10. 2009 dalje.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, zavrnilo na podlagi dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 3. 8. 2012 ter na podlagi ustne izpovedi prof. dr. B.B., specialista kardiologa. Navedeno mnenje je bilo podano na podlagi proučitve celotne zbrane medicinske dokumentacije ter tudi po opravljenem osebnem pregledu tožnika. Prof. dr. B.B. je mnenje še dodatno argumentiral, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 7. 12. 2012. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, ter da je pri njemu podana III. kategorija invalidnosti.

S stališčem sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti in da je tožnik še vedno zmožen v polnem delovnem času opravljati drugo delo z omejitvami se strinja tudi pritožbeno sodišče. To izhaja iz medicinske dokumentacije, ki sta jo skladno ocenili tako invalidska komisija prve stopnje, dne 19. 4. 2010, ki je štela, da gre pri tožniku za stanje po infarktu miokarda, ki ga je utrpel januarja 2009 ter enožilne koronarne bolezni, ki je kirurško tretirana s stentom in invalidsko komisijo druge stopnje. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 16. 11. 2010, izhaja, da gre pri tožniku, rojenemu 29. 3. 1961, s končano osnovno šolo in opravljeno interno šolo za peka, ki je bil nazadnje v Republiki Sloveniji zaposlen v podjetju C. od 1. 7. 1983 do 30. 9. 1990, kot pek, za stanje po infarktu miokarda. Dne 9. 2. 2009 narejena koronanografija je pokazala enožilno koronalno bolezen, vstavili so mu stent. Ultrazvok je v marcu 2009 pokazal hipokinezijo spodnje stene srca ter zmerno hipertrofijo levega ventrikla, EF je bila 58 %. Na obremenilnem testiranju je v oktobru 2009 dosegel 7,5 MET, ob tem ni bilo znakov ishemije miokarda. Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 26. 7. 2012, ki ga je pridobilo sodišče, na predlog obeh strank postopka, izhaja, da je bil tožnik tudi osebno pregledan. Pri osebnem pregledu je komisija ugotovila, da je tožnik neprizadet, kardiorespiratorno kompenziran, anamnestično ne gre za poslabšanje ishemične bolezni srca, zato je komisija menila, da pri tožniku delazmožnost ni izgubljena, saj je še vedno zmožen za ustrezno delo z omejitvami, kakor so bile navedene v dosedanjih mnenjih invalidskih komisij. Tudi iz izpovedi prof. dr. B.B. izhaja, da je bila ocena delazmožnosti tožnika podana na podlagi ocene preiskav funkcionalne sposobnosti srca kot so UZ srca in obremenitveni test. Pri tem je bila srčna funkcija normalna, obremenitveni test prav tako v mejah norme, brez sprememb za ishemijo (slabša prekrvavitev srčne mišice). Tudi testiranje, ki je bilo izvršeno naknadno se bistveno ni razlikovalo od tistega, ki je bilo upoštevanju že pri prvotnem oziroma osnovnem mnenju. Pri tožniku je bilo ugotovljeno 7,5 MET-a, kar pomeni, da je to zelo ugodno za povprečnega človeka in na podlagi tega komisija ni mogla podati drugačnega mnenja in so podane omejitve ustrezne in zadostne. Pri tožniku v nobenem primeru ni moč ugotoviti popolne dela nezmožnosti, glede na oceno izvidov. Tudi izvid z dne 23. 7. 2010 je še vedno v redu.

Ob zgoraj ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo medicinske dokumentacije, ki je v spisu oziroma medicinske dokumentacije, ki jo je v spis predložil tožnik. Pri izdelavi izvedenskih mnenj invalidske komisije prve in druge stopnje ter dopolnilnega izvedenskega mnenja je bila upoštevana celotna medicinska dokumentacija v sodnem spisu, tako tista, ki je bila posredovana s strani tožene stranke, kot tista, ki jo je v spis posredoval tožnik.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je v drugem odstavku 60. člena določeno, da se zavarovanci razvrstijo v I. kategorijo, če niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti, v II. kategorijo, če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več in v III. kategorijo, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo, vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. ZPIZ-1 v tretjem odstavku 60. člena določa, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Pri tožniku ni ugotovljena I. kategorija invalidnosti, saj pri njemu ni prišlo do izgube preostale delovne zmožnosti. Iz skladnih mnenj senatov invalidskih komisij v predsodnem postopku, kot tudi iz dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje in iz izpovedi specialista kardiologa prof. dr. B.B. nedvoumno izhaja, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost, saj lahko še dela s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ob upoštevanju navedenih omejitev.

Zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v primeru, da je pri njemu nastala invalidnost I. kategorije oziroma, da je pri zavarovancu nastala invalidnost II. kategorije in ni več zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in v primeru zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Nobeden od navedenih pogojev, ki jih določa citirani 67. člen ZPIZ-1, pri tožniku ni izpolnjen. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Pri upoštevanju priznanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v danem primeru pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, mora sodišče upoštevati veljavno slovensko zakonodajo. Pri tem za ugotovitev obstoja navedene pravice niso relevantni podatki glede stalnega bivališča in delovnega dovoljenja oziroma to, da tožnik v Sloveniji nima delodajalca, ki bi mu dal zaposlitev z zmanjšano delovno zmožnostjo. Zgolj to, da ima tožnik v Sloveniji priznano delovno dobo od 1. 7. 1978 do 30. 9. 1990 še ne zadošča za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.