Jedro

Načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom namreč pomeni, da mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati obstoj sledečih predpostavk odškodninske odgovornosti toženca in sicer protipravnost, vzročno zvezo in škodo, medtem ko se tožena stranka odškodninske odgovornosti razbremeni tedaj, če zatrjuje in dokaže, da za nastalo škodo ni kriva. Navedeno dalje pomeni, da bi se toženec moral ekskulpirati šele v primeru obstoja prvih treh elementov odškodninske odgovornosti, se pravi protipravnosti, vzročne zveze in škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati prvemu tožniku D.R. znesek v višini 15.000.000,00 SIT, drugi tožnici A.R. in tretjemu tožniku R.R. pa vsakemu v višini 500.000,00 SIT, v vseh primerih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je dalje, da so tožniki dolžni povrniti tožencu pravdne stroške v višini 1.185.993,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Ugotovilo namreč je, da tožniki niso dokazali nobenega od splošnih pogojev za obstoj odškodninskega delikta.

Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožujejo vsi trije tožniki po svojem pooblaščencu. Navajajo, da je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec prvega tožnika v obdobju od marca 1981 do junija 1989 ni zdravil v okviru zasebne zdravstvene dejavnosti, saj je iz dokumentacije razvidno, da je bila ambulanta za motnje v razvoju ustanovljena šele leta 1983, v obdobju v letih 1981 do 1983 pa se je toženec en dan v tednu usposabljal za psihoterapevta. To pomeni, da je bila škoda povzročena z ravnanjem, ki ne izvira iz izpolnjevanja delovnih obveznosti in delodajalec za škodo ne more odgovarjati temveč tisti, ki jo je povzročil. Čeprav toženec navaja, da je izpolnil pogoje za psihoterapevta že leta 1983, pa tej navedbi ne gre slediti, saj je potrdilo pridobil šele leta 1988 in je zato prvega tožnika zdravil brez ustreznih dovoljenj in zato protipravno. Dokazana pa je tudi vzročna zveza. Toženec je namreč navedel, da pri prvemu tožniku ni šlo za psihično obolenje, temveč psihično disfunkcijo v času odraščanja, medtem ko sta mag. T. in prof. T. zapisala, da gre za bolezensko stanje prvega tožnika. Po mnenju pritožnikov je vzrok temu, da se je stanje prvega tožnika poslabšalo možno iskati v dveh razlogih in sicer, da toženec ni pravilno diagnosticiral stanja prvega tožnika in ga zato neprimerno zdravil, ali pa, da je zaradi ravnanja toženca tožnikovo stanje psihične disfunkcije prešlo v bolezen. Slednje posredno izhaja iz izpovedbe toženca, da je pri prvemu tožniku uporabljal metodo, ki se uporablja pri težjih čustvenih in nevrotičnih motnjah. Zato je toženec po mnenju pritožnikov ravnal v nasprotju s pravili stroke, protipravnost njegovega ravnanja pa se dalje kaže tudi v tem, da prvemu tožniku ni predočil morebitnih posledic zdravljenja in je opustil pojasnilno dolžnost, niti ni imel njegovega izrecnega soglasja za izvedbo terapij. Kar zadeva izvedbo dokaza z izvedencem pa pritožniki dalje navajajo, da glede na načelo obrnjenega dokaznega bremena, bi moralo sodišče ta dokaz izvesti, saj bi zgolj z njim lahko ugotovilo, ali toženec ni odgovoren za nastalo škodo. Dokaz z izvedencem je predlagala tožena stranka in so tožniki utemeljeno pričakovali, da bo dokaz z izvedencem izveden, zaradi česar sploh ni pomembno, da so sami umaknili dokaz z izvedencem. Končno pa še ocenjujejo, da je izkazana tudi višina škode, saj le-ta izhaja iz izpovedb drugega in tretjega tožnika in zato ugotavljanje obsega škode z izvedencem niti ni bilo potrebno. Sicer pa se sodišče prve stopnje o višini odškodnine sploh ni izreklo in zato sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov. Sodišču druge stopnje zato predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

Na pritožbo je odgovoril toženec po pooblaščenki in navedel, da je pritožbena razlaga o tem, da tožniki niso bili dolžni predlagati dokaz z izvedencem, povsem zgrešena. Toženec je predlagal dokaz z izvedencem le v tistem delu, v katerem je dokazno breme na njegovi strani, medtem ko so tožniki dokaz z izvedencem umaknili. Poleg tega tudi ostale pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnosti izpodbijane sodbe.

Druga in tretja tožeča stranka sta dne 02.04.2004 dopolnili pritožbo svojega pooblaščenca, vendar pa je sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj je bila vložena prepozno. Dopolnitev pritožbe je namreč potrebno vložiti le v času pritožbenega roka 15-ih dni, ki je v konkretnem primeru pričel teči z vročitvijo sodbe pooblaščencu dne 02.03.2004. Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožniki niso dokazali temeljnih pogojev tožencu očitanega odškodninskega delikta. Po navedbah tožbe naj bi toženec odgovarjal za škodo prvega tožnika zato, ker naj bi ga nepravilno zdravil in mu s tem povzročil takšno psihično stanje, da je postal nesposoben za delo in študij ter za normalno komunikacijo z okoljem. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, je pri prvemu tožniku dejansko prišlo do določenih psihičnih težav, vendar pa v nadaljevanju ni moglo ugotoviti, kdaj so te težave nastale niti, ali bi do teh prišlo v vsakem primeru, tudi če ne bi prvi tožnik obiskoval psihoterapije pri tožencu, kakor tudi ne, ali so psihične težave nastopile kot posledica nepravilnega zdravljenja toženca. Navedene ugotovitve je namreč podrobno in prepričljivo obrazložilo tako, da pritožbeno sodišče izpodbijane zaključke v celoti sprejema. Gre namreč za temeljno vprašanje, ali pri prvemu tožniku nastala škoda dejansko izvira iz nedopustnega ravnanja toženca in ker tožniki zatrjujejo, da je temu tako, je dokazno breme na njihovi strani in ne na strani toženca, kot to zmotno navaja pritožba. Načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom namreč pomeni, da mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati obstoj sledečih predpostavk odškodninske odgovornosti toženca in sicer protipravnost, vzročno zvezo in škodo, medtem ko se tožena stranka odškodninske odgovornosti razbremeni tedaj, če zatrjuje in dokaže, da za nastalo škodo ni kriva. Navedeno dalje pomeni, da bi se toženec moral ekskulpirati šele v primeru obstoja prvih treh elementov odškodninske odgovornosti, se pravi protipravnosti, vzročne zveze in škode, katere pa tožniki tudi po oceni pritožbenega sodišča, v postopku niso dokazali. Njihova zgolj subjektivna ocena o nepravilnem zdravljenju s strani toženca namreč v spisovnem gradivu nima nobene opore, niti ne v dopisih svetovalnice A. iz K. oziroma mag. R.T., kakor tudi ne v dopisu prof. dr. A.T.. Oba namreč pri prvemu tožniku nista postavila diagnoze niti navedla, da naj bi tožnikovo psihično stanje bila posledica toženčevega nepravilnega zdravljenja. Te ugotovitve pritožniki ne izpodbijajo, temveč tudi v pritožbi le predpostavljajo, da je do psihičnega stanja pri prvemu tožniku prišlo bodisi zaradi nepravilne diagnoze ali samega zdravljenja in nato enostavno zaključijo, da je toženec očitno uporabil nepravilno metodo zdravljenja.

Glede na povedano se je potrebno strinjati s sodiščem prve stopnje, da je za oceno utemeljenosti tožbenih navedb bilo potrebno posebno strokovno znanje s področja medicinske stroke, ki bi jo v postopku lahko ponudil izvedenec. Pritožniki ne oporekajo dejstvu, da so tožniki prvotni dokazni predlog s postavitvijo izvedenca umaknili, kar pomeni, da so s tem umaknili tudi dokaze, s katerimi bi utemeljevali tožbene trditve. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da pritožbena razlaga češ, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem, ker ga je predlagal toženec, glede na pravila dokaznega bremena, ni pravilna, saj bi toženec z izvedencem dokazoval le-to, da ni kriv, ne pa tudi ostalih odškodninskih predpostavk, glede katerih je bilo dokazno breme na strani tožnikov. Ker torej slednji niso dokazali, da je toženec povzročil škodo prvemu tožniku zaradi nepravilnega zdravljenja, tudi ostale pritožbene navedbe o tem, ali je toženec izvajal zdravljenje v okviru zasebne dejavnosti, ali je bil v letih 1981 do 1984 že usposobljen za psihoterapevta ter, da sodišče ni obrazložilo obsega in višine vtoževane odškodnine, ne morejo ovreči pravilnosti izpodbijane sodbe. Zato je sodišče druge stopnje po tistem, ko ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).