Jedro

S postavljenim tožbenim zahtevkom na plačilo uporabnine zaradi neupravičene uporabe skupnega dela stavbe so si tožeče stranke (solastnice stavbe) izbrale način poplačila svoje terjatve. Zadovoljile so se s tem, da vsaka od njih lahko prejme od tožene stranke celotni znesek, druge pa torej ničesar, nato pa šele med seboj napravijo obračun in si plačani znesek dogovorno razdelijo. V bistvu gre za s tožbo dogovorjeno solidarnost upnikov – v skladu z določbo 425. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi, opr. št. VI P 3375/2001 z dne 11.7.2001, vzdržalo delno v veljavi v 1. in 3. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki del glavnice v znesku 1.559,65 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15.4.2001 dalje do plačila in 35,75 € izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 20.7.2001 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.220,23 €, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in odloči, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s tem, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI P 3375/2011, z dne 11.7.2001 vzdrži v veljavi ter tožeči stranki naloži stroške ugovora in nadaljnje pravdne stroške, ki jih mora plačati v zakonitem izpolnitvenem roku, po izteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje in odločanje. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh navodil, ki jih je prvostopnemu sodišču naložilo pritožbeno sodišče v sklepu, opr. št. V Cp 3569/2008, z dne 11.2.2009. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na izvedensko mnenje izvedenke M. M.. Kljub izrecnemu navodilu pritožbenega sodišča pa prvostopno sodišče v novem postopku ni ugotovilo, kolikšen delež na podstrešju glede na lastništvo posameznih delov pripada pravdnim strankam oz. jim je pripadalo v obdobju, na katerega se nanaša zahtevek. Zemljiškoknjižni podatki za sporno obdobje izkazujejo, da tožniki niso bili solastniki nepremičnin v enakih deležih, pač pa različno. Gre za bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče prve stopnje jemlje tožnike kot celoto, vendar tega zaključka tudi ne obrazloži ustrezno. Kakršnakoli pravica iz naslova solastnine pa bi tožnikom šla le na podlagi deležev, ki so jih na nepremičnini imeli v spornem obdobju. Tožniki so bili pri zemljiškoknjižnem vložku št. 282 k.o. M. L., v naravi stavba na S. 7 in R. 2 v spornem obdobju knjiženi za del nepremičnine le za poslovni prostor in garažo v pritličju v izmeri 188,42 m2 (vsak do ¼), medtem, ko pri drugem delu pri stanovanju v 1. nadstropju in v garaži v pritličju niso bili vknjiženi po enakih deležih, pač pa M. B. do 6/8, A. J. do 1/8 in M. B. P. do 1/8. Na aktivni strani tako posameznim solastnikom ne gredo identični deleži, tožeča stranka pa tudi sicer ni precizirala svojega zahtevka, tako da nima izkazane aktivne legitimacije za zahtevek v obliki in znesku, kot ga je postavila. Gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišče navkljub nadaljnjemu navodilu pritožbenega sodišča tudi ni ugotavljalo deležev na pasivni strani, torej na strani tožene stranke. Tožena stranka je v pripravljalnem spisu in s predložitvijo izpiska zemljiške knjige izkazovala, da je v spornem obdobju solastnik bil tudi njen takratni partner V. M. Tudi izvedenec B. A. ni odgovoril izrecno na vprašanje, kakšni deleži pripadajo posameznim pravdnim strankam. Ugotovil je le, da podstrešje ni primerno za tržno uporabo ter ne more predstavljati osnove za kakršnokoli uporabnino. V spisu se nahaja tudi sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki ga je predložila tožeča stranka, in iz katerega izhaja, da so šele na podlagi tega sklepa tožniki pridobili ¼ zapuščine denacionalizirane nepremičnine, vpisane pri vl. št. 282 k.o. M. L. Sklep datira z dne 10.7.2001. V času, ko so uveljavljali domnevno najemnino na osnovi neobstoječe najemne pogodbe, ki ni bila sklenjena in tudi ne predložena, sploh še niso bili lastniki nepremičnine. Ta ugotovitev je pomembna za ugotovitev aktivne legitimacije strank, podatki pa so izrecno navedeni v izjavi z dne 19.9.2001. V spisu se nahaja tudi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2646/2008, ki je postala pravnomočna dne 5.8.2009 in iz katere je razvidno, da je solastnik V. M. in v kateri je navedeno, da je sodba z dne 25.9.2007 v istem pravdnem spisu pravnomočna glede stanovanja v 2. nadstropju na naslovu S. 7 v izmeri 94,00 m2, ki je v solasti V. M.. Zato deleži na pasivni strani niso ugotovljeni. Noben od izvedencev ni ugotavljal solastninskih deležev na podlagi podatkov zemljiške knjige. Zato je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo. Izvedenka M. M. je navedla, da naj bi ugotavljala, da naj bi bila nepremičnina last stanovalcev vsakega do ½. Glede na zemljiškoknjižno stanje pa ta ugotovitev ni pravilna. Taka ugotovitev je v nasprotju z njenimi zaključki o enotretjinski delitvi deležev glede na etaže. Nepravilna je izpodbijana odločitev, ker je kot podlago sodišče upoštevalo obe mnenji izvedenca. Izvedenka M. M. pa navedb v izvedenskem mnenju, da podstrešje samo brez posegov ni mogoče nameniti za tržno uporabo. Sodišče je napravilo napako, ko je v obrazložitvi navedlo, da je tožeča stranka uveljavljala plačilo dveh računov z dne 20.9.2000 in z dne 20.3.1991. V priznani znesek 1.559,65 €, ki izhaja iz mnenja izvedenke M. M., pa je sodišče upoštevalo leto 1996 do leta 2003, do leta 2002 dvanajst mesecev, za leto 2003 pa pet in pol mesecev, za leto 2001 tri plus dva meseca. Gre za neskladje med ugotovitvami izvedenke in uveljavljanimi zahtevki, izhajajočimi iz računov. Posledično je seveda izračunani znesek nepravilen in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Brez podlage je izvedenkin zaključek, da gre k vsaki etaži 1/3 podstrešja, saj deleži solastnikov niso ugotovljeni v spornem obdobju. Uporabnina, ki jo je izvedenka izračunala, izhaja iz predpostavke, da bi podstrešje bilo mogoče uporabljati tržno, kar pa je izvedenka zanikala s trditvijo, da pred preureditvijo podstrešna površina ni bila primerna za tržno uporabo, enako pa je zaključil tudi izvedenec B. A.. Izvedenka je nato zaključila, da je prostor primeren le za odlaganje. Svoj zaključek o neprimernosti za tržno uporabo je ponovila na 13. strani. Glede priznanja uporabnine se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do izvedenskega mnenja. Uporabnina je bila izračunana teoretično ob predpostavkah, ki jih izvedenka ni mogla sprejeti. Z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika Zakon o lastninskopravnih razmerjih ni bil več v veljavi in ga ni mogoče uporabiti pri odločanju.

Tožeče stranke so odgovorile na pritožbo. Predlagajo zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z zgoraj navedenimi pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da iz izvedenskega mnenja izvedenke M. M. izhaja tudi izračun uporabnine za mesece, ki niso zajeti v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za v pritožbi prvič uveljavljano dejstvo, katerega pa ni mogoče upoštevati, upoštevaje, da do sedaj tožena stranka ni opozorila na to, da je izvedenka izračunala uporabnino tudi za čas, ki ni zajet v računih, priloženih predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Gre torej za nedopustno uveljavljanje novih dejstev prvič v pritožbi, pri čemer pa tožena stranka tudi ne pojasni, zakaj že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni opozorila na to neskladje, izhajajoče iz izvedenskega mnenja. V tej smeri tudi ni podala pripomb na izvedensko mnenje. Zato v skladu z določbo 337. člena ZPP, po kateri sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati.

Pritožnica že načelno nima prav, ko se sklicuje, da tožeče stranke celotno sporno obdobje niso še bile solastnice stavbe. Odločilno je, da so pravni (stvarnopravni) nasledniki pokojnega denacionalizacijskega upravičenca (dediči na podlagi v pritožbi omenjenega sklepa o dedovanju) in da gre za podedljiv tožbeni zahtevek, katerega uveljavljajo. S tem so vstopili v pravni položaj svojega pravnega prednika in lahko uveljavljajo zahtevke, kot bi jih lahko uveljavljal sam pravni prednik (določba 2. člena Zakona o dedovanju, ZD, po katerem se dedujejo tudi pravice, ki pripadajo posamezniku) (1).

Pritožnica nadalje nima prav, ko navaja, da izvedenec B. A. ni ugotavljal deležev pravdnih strank na spornem podstrešju. Izvedenec je izračunal, da pripada toženi stranki 1/3, tožečim strankam pa skupaj 2/3, upoštevaje površino posameznih delov stavbe, ki jih sicer uporabljajo oz. katerih solastniki so (glej njegovo mnenje, z dne 30.10.2007 na četrti strani). Pri tem sicer res ni upošteval, da predstavlja v delu stanovanje v drugem nadstropju tudi skupno premoženje tožene stranke in njenega bivšega partnerja. Ob okoliščini, ki izhaja iz dokazne ocene in podatkov spisa, da je le tožena stranka posegla v solastne deleže tožečih strank in v celoti uporabljala stanovanje, pa se pokaže okoliščina, da gre v delu stanovanja za skupno oz. solastno premoženje, pravno irelevantna. Pomembno je torej tudi, da je tožena stranka uporabljala stanovanje v celoti, torej v celoti uporabljala izračunani 1/3 delež na stavbi in v tem okviru bi lahko ob nenasprotovanju svojega partnerja - vendar v razmerju do tožečih strank - posegla v sporne skupne prostore – podstrešje v stavbi. S svojimi adaptacijskimi deli pa je za pravilno izračunano površino – 20,62 m2 posegla tudi v solastninsko - skupaj dvotretjinsko - pravico ostalih tožečih strank. Obseg njene obveznosti iz naslova uporabnine zaradi neupravičene – prekomerne uporabe skupnega dela stavbe - je torej v konkretnem primeru odvisen od velikosti posega v dvotretjinski solastni delež tožečih strank in ne od njenega solastnega deleža, ki ji dejansko pripada na skupnem delu stavbe. Ali še drugače povedano: tudi če je tožena stranka solastnica na predmetnem skupnem delu stavbe v manjšem obsegu od enotretjinskega, ostaja presežek še dovoljenega posega v dvotretjinski solastni delež tožečih strank enak in upravičenost tožečih strank zahtevati uporabnino enaka. Najmanj v omenjenem obsegu je bila tožena stranka obogatena (če se upošteva delež njenega partnerja pa še višja, saj je posegla tudi v njegov solastni del, vendar pa on uporabnine ni zahteval), tožeče stranke pa v tem obsegu prikrajšane v zvezi z uporabo skupnega dela stavbe.

Res sodišče prve stopnje ni upoštevalo v celoti oz. dosledno napotka Višjega sodišča v Ljubljani iz odločbe, opr. št. V Cp 3569/2008, z dne 11.2.2009, saj ni ugotavljalo posameznih solastninskih deležev posameznih tožečih strank. Vendar pa ta okoliščina ni v škodo pritožnice in zato v tej smeri niti nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Zato tudi ni izkazana substancirano navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 1. odstavka 362. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, saj takšno ravnanje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Na podlagi izpodbijane sodbe mora namreč solidarno plačati tožečim strankam prisojeni znesek, kar pomeni, da se svoje obveznosti reši tako, da plača katerikoli od tožečih strank naloženi ji znesek oziroma tisti, ki to prva od nje zahteva (glej določbo 426. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Je v povsem enakem položaju, kot če bi morala plačati vsaki od tožečih strank posamične dele istega zneska, upoštevaje njihove solastninske deleže. S postavljenim tožbenim zahtevkom so si tožeče stranke izbrale način poplačila svoje terjatve. Zadovoljile so se s tem, da vsaka od njih lahko prejme od tožene stranke celotni znesek, druge pa torej ničesar, nato pa šele med seboj napravijo obračun in si plačani znesek dogovorno razdelijo. V bistvu gre za s tožbo dogovorjeno solidarnost upnikov – v skladu z določbo 425. člena ZOR.

Zgrešen je tudi pritožbeni očitek, iz katerega izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo tržno najemnino, saj temu ni tako. Ob natančnem prebiranju razlogov izpodbijane sodbe je mogoče zaključiti le to, da sodišče prve stopnje ni prisodilo tržne uporabnine, temveč neprofitno in sicer na podlagi izračuna izvedenke M. M. (glej izvedenkino mnenje, z dne 3.1.2011 in dopolnitev mnenja, z dne 3.3.2011).

Ker sporno obligacijsko razmerje izhaja in se je tudi ta pravdni postopek začel v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v letu 2001, pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti tudi Stvarnopravni zakonik, ki je začel veljati šele dne 1.1.2003 (SPZ; Uradni list RS štev. 87/2002, z dne 17.10.2002; glej določbo 276. člena zakona).V skladu z določbo 268. člena zakona se namreč vsi postopki, ki so začeli pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če ta zakon določa drugače. Ob povedanem je jasno, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi niso izkazane v pritožbi nakazane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot tudi ne tiste, na katere pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka propadla s pritožbi, nosi svoje stroške pritožbenega postopka, po drugi strani pa tudi tožeče stranke nosijo stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ta ni pripomogel k rešitvi pritožbe.

(1) Gre za univerzalni značaj dedovanja. Dedič je novi imetnik vseh pravic (tudi premoženjskih obligacijskih), ki jih je imel prednik. Glej tudi v: Kreč-Pavič: „Komentar Zakona o nasljedjivanju (sa sudnom praksom)“, Narodne novine, Zagreb, 1964; stran 8.