Jedro

Verjetnost terjatve za izročitev v posest ni izkazana, ker gre za solastno nepremičnino, ki ni razdeljena.

O izročitvi v posest določenega dela nepremičnine, ki še ni razdeljena, ni mogoče odločati le v pravdi med nekaterimi solastniki.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke B. d.o.o. se delno ugodi.

Izpodbijani sklep se v 1. točki spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi, sklep Okrožnega sodišča P 1436/2010-I-20 z dne 12.7.2010 razveljavi in se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe z naslednjo vsebino: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti v posest nepremičnino, vpisano v vl.št. 226 k.o. L. parc. št. 258. S Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki v naravi predstavlja poslovni prostor na naslovu M. v skupni izmeri 210,67 m2 in obsega pritlični del z galerijo v izmeri 125,44 m2 in kletni del v izmeri 85,23 m2 ter se nahaja na jugozahodnem delu stavbe z vhodom neposredno iz C., v roku 8 dni, v nasprotnem primeru sodišče pooblašča izvršiteljico mag. T., da dejanje iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši ona na stroške tožene stranke tako, da izroči nepremičnino v posest tožeči stranki, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari.“; pod točko 2 in 4 pa se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba A.G., L. se zavrže. III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za odločitev o glavni stvari.

Obrazložitev

Na predlog tožeče stranke je sodišče prve stopnje 12.7.2010 izdalo začasno odredbo z vsebino, ki je navedena v točki I tega sklepa. Potem ko je tožena stranka ugovarjala, in potem, ko je predlagala odlog izvršbe pa tudi položitev varščine, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo tako ugovor kot oba predloga. Hkrati je z istim sklepom zavrnilo predlog A. G. za odlog izvršbe.

Zoper sklep pod točko 1, 2 in 4 se pritožuje tožena stranka, zoper sklep pod točko 3 pa A.. kot tretja oseba. Vsakič je predlagana ugoditev pritožbi in sprememba sklepa.

Sodišče druge stopnje ne bo povzemalo obširnih pritožbenih trditev tako tožene stranke kot tretjega, ker glede na to, kar bo povedano v nadaljevanju, to ni potrebno.

Na pritožbo tožene stranke je z obširnimi razlogi odgovorila tožeča stranka in kot bistveno navedla, naj se pritožba zavrne.

Delno je utemeljena pritožba tožene stranke; pritožba A.. pa je nedopustna.

K odločitvi pod točko 1: Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 1. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ je, da izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala; poleg tega mora upnik verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, ki jih v 2. odstavku določa isti člen.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu poudarilo, da nobena od strank ni dokazala lastništva spornega lokala, ker sta pravdni stranki le solastnici, nepremičnina pa ni razdeljena.

Že samo to zadostuje za ugotovitev, da terjatev tožeče stranke za izročitev lokala v posest ni verjetno izkazana. Izdajo začasne odredbe v zvezi s spornim lokalom bi lahko tožeča stranka zahtevala le, če bi bilo verjetno izkazano, da je lastnica lokala. Za tak primer je puščeno ob strani vprašanje, ali bi bila na mestu regulacijska začasna odredba.

Sodišče prve stopnje je odločitev o verjetnosti terjatve utemeljilo na verjetno izkazani posesti spornega lokala v daljšem časovnem obdobju. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na obrazložitev v sklepu o začasni odredbi. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevana dolgoletna posest v konkretnem primeru ni podlaga za izročitev nepremičnine v posest. Lahko pa je podlaga za tožbo zaradi motenja posesti. Ko se izpodbijani sklep sklicuje na ustni dogovor in na to, da nobeden od solastnikov dolgoletni posesti ni nasprotoval, ter na 100. člen SPZ (solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari), pa sodišče prve stopnje spregleda, da bi po navedenem členu v pravdi, če že, na eni ali drugi strani morali nastopati vsi solastniki. Sicer pa v konkreten primeru ne pride v poštev 100. člen SPZ, ki ureja vprašanje solastnikov proti tretjim osebam; med solastniki se razmerja urejajo po 112. in naslednjih členih Zakona o nepravdnem postopku – ZNP. Četudi pa bi se vzelo, da je navedena določba 100. člena SPZ uporabna v situaciji kot je obravnavana, pa ni mogoče odločati o izročitvi v posest določenega dela nepremičnine, ki še ni razdeljena, le v pravdi med nekaterimi solastniki. Sodna praksa, na katero se posredno v izpodbijanem sklepu sklicuje sodišče prve stopnje, za konkreten primer ni uporabljiva: v zadevi II Ips 157/98 je Vrhovno sodišče RS presojalo naravo in vsebino dogovora pravdnih strank, ki dopolnjuje sodno poravnavo, s katero je bila razdeljena solastna nepremičnina; v zadevi II Ips 195/2003 je vrhovno sodišče zavzelo ravno nasprotno stališče, kakršnega zatrjuje sklep in sicer, da solastnik stvari – stanovanja oziroma enodružinske hiše lahko s tožbo zahteva od drugega solastnika, ki jo poseduje in uporablja, da mu jo izroči v posest in uporabo le, če je glede tega stvar razdeljena; v zadevi II Ips 863/2006 pa je bilo predmet spora vprašanje, ali imajo solastniki v medsebojnem razmerju petitorno varstvo zaradi neutemeljenega vznemirjenja toženca kot enega od solastnikov.

Glede na povedano sodišče druge stopnje ugotavlja, da v tej fazi postopka ni mogoče govoriti, da je v taki meri izkazana verjetnost terjatve tožeče stranke, ki zahteva izročitev lokala v posest, da bi bila na mestu predlagana začasna odredba. Celo če bi terjatev bila izkazana, pa se sodišče druge stopnje ne strinja, da v konkretnem primeru izročitev v posest pomeni preprečitev uporabe sile. Razlogi v začasni odredbi, na katero se sklicuje izpodbijani sklep, v zvezi s tem niso jasni. Četudi bi bil lokal izročen tožeči stranki, to še ne pomeni, da je s tem preprečena uporaba sile, ki bi jo lahko uporabila tožena stranka. Izročitev lokala torej sile ne preprečuje; premoženjska in nepremoženjska škoda, ki jo tožeča stranka zahteva, pa prav gotovo ni taka, da bi jo bilo težko nadomestiti. Izpad dohodka, ki ga daje lokal, je po splošnih življenjskih izkušnjah enak tako za eno ali drugo stranko. To pomeni, da enako velika škoda nastaja tožeči stranki, če lokal oddaja tožena, kot nastaja toženi stranki, če lokal oddaja tožeča stranka. Kar zadeva škodo, sta torej na istem.

Če se torej povzame: verjetnost terjatve za izročitev v posest ni izkazana, ker gre za solastnino nepremičnine, ki še ni razdeljena, zgolj dolgoletna posest pa ne zadostuje za izkaz verjetnosti terjatve. Četudi bi bila verjetnost terjatve izkazana, pa predlagana začasna odredba ne preprečuje uporabe sile niti nastanka težko nadomestljive škode. Ne glede na vse pa tudi regulacijska začasna odredba, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, v tem primeru ne pride v poštev. Glede na vsebino odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. UP 275/97 so začasne odredbe, ki se ujemajo s tožbenim zahtevkom, dovoljene le izjemoma. V konkretnem primeru ni mogoče reči, da izročitev lokala v posest pomeni začasno ureditev spornega razmerja zato, da bi se preprečila uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, zaradi česar bi bilo kasnejše sodno varstvo brez pomena.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke zoper 1. točko izpodbijanega sklepa ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za začasno odredbo zavrne (3. točka 365. člena ZPP, 4. odstavek 58. člena ZIZ).

K točkam 2 in 4 sklepa: Ker je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke zoper 1. točko ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ni več razlogov niti za odlog izvršbe niti za položitev varščine, zaradi česar je odločitev pod 2. in 4. točko pravilna.

K točki 3 sklepa: A.. ni pravdna stranka, intervencije pa ni prijavil, (1. odstavek 199. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo zavrglo, kajti za njo nima pravnega interesa (4. odstavek 343. člena ZPP in 1. odstavek 366. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje skupaj z odločitvijo o stvari sami.