Jedro

Ker glede dejanskih zaključkov sodišča revident ni določno uveljavljal revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej smeri sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati in je bilo vezano na dejanske ugotovitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da tožniku dne 10.5.2003 delovno razmerje ni prenehalo, ker je s toženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Hkrati je toženi stranki naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo in mu od navedenega datuma dalje zagotovi vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače na podlagi bruto zneska 113.765 SIT mesečno. Ugotovilo je, da je pri toženi stranki sicer šlo za povečan obseg dela. Ker pa je ob izteku zadnje tožnikove pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas tožena stranka določena dela še vedno oddajala kooperantom in ker so delavci, ki jih je tožnik v času zaposlitve uvajal v delo, ostali v delovnem razmerju, je sodišče zaključilo, da razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi s tožnikom za določen čas ni bil začasno povečan obseg dela, ampak je bil razlog nekje drugje. Zato se šteje, da je s toženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob soglasju z razlogi prvostopne sodbe je poudarilo, da je potreba po tožnikovem delu ob izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas še obstojala, ker je bil na tožnikovo delo razporejen drug delavec in ker so delavci, ki jih je tožnik uvajal, še vedno delali.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji graja dokazno oceno sodišča nasploh, zlasti pa dokazni zaključek, da je tožnik v času zaposlitve uvajal v delo sodelavce. V zvezi s tem navaja pretežni del izpovedbe zaslišane priče B. E. in navaja, da iz nje sledi, da so se s tožnikom sklepale pogodbe o zaposlitvi zaradi povečane potrebe po delu, ne pa iz nekih drugih razlogov.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru je opozarjal na zamudo roka za vložitev revizije, podredno pa zanikal obstoj revizijskih razlogov in predlagal njeno zavrnite.

Revizija ni utemeljena.

Iz potrdila pošte o sprejemu priporočene pošiljke, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da je bila pošiljka z revizijo priporočeno oddana na pošto 2.3.2005, torej pravočasno zadnji dan roka za revizijo.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti pa pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijske navedbe, da je sodišče v nasprotju z izpovedbo zaslišane priče B. E. ugotovilo, da so ostali delavci, ki jih je tožnik uvajal v delu, v delovnem razmerju tudi še po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja, niso utemeljene, saj takšna izpovedba priče izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju (list.št. 22 spisa), pa tudi iz citata izpovedbe, povzetega v reviziji. Sicer pa revident ni določno opredelil bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storili nižji sodišči, tako da v tej smeri sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati.

Nestrinjanje z dokazno oceno, ki izhaja iz revizijskih navedb, pomeni poskus uveljavljanja drugačnega dejanskega stanja. To pa v reviziji ni dovoljeno, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče pri svoji presoji vezano na pravno pomembna dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči in tvorijo dejansko podlago izpodbijane sodbe.

Pomembna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, ampak je bil pravi razlog nekje drugje. S takšnim dejanskim zaključkom je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, ki je hkrati ugotovilo, da je ob prenehanju tožnikovega delovnega razmerja povečan obseg dela še vedno obstojal. Glede teh dejanskih zaključkov tožena stranka ni izrecno uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka v smislu določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako da je revizijsko sodišče nanje vezano. Ker ni šlo za zakoniti razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu z 52. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) zakonito skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in mu zato dne 10.5.2003 delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo. ZDR v 54. členu namreč določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljani razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.