Jedro

Tožeča stranka je dokazala, da je bila ves čas dobroverna posestnica dela parcele, katero zahteva na podlagi priposestvovanja. Toženci so bili sicer vpisani v zemljiško knjigo kot lastniki do celote, vendar je na podlagi delilne pogodbe, ki ni bila pravilno prenesena v zemljiško knjigo, pravni prednik tožnika prevzel v posest sporni del parcele in s pravno prednico tožencev to tudi v naravi razdelil. Toženci niso bili na sporni parceli desetletja. Tožnik je dokazal, da je bil dobroveren, tožene stranke pa niso dokazale izvrševanje svoje posesti oziroma nedobrovernosti tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo, da je na podlagi priposestvovanja lastnik tistega dela parcelne številke 1198/30 k. o. ..., ki je v priloženem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca I. I. v tej pravdni zadevi (elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru) označen z rezervirano novo številko parcele 1198/744 k. o. ..., pri čemer je skica izmere sestavni del sodbe. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Tožnik je tožbeni zahtevek preciziral v vlogi 27. 9. 2018, nato pa je sodišče samo dodalo besedilo "pri čemer je skica izmere sestavni del sodbe", česar tožnik ni zahteval in s tem je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je bil tožnik in njegov brat F. Š. do svoje smrti v posesti spornega dela gozda. Posest celotnega gozda so imeli toženci in pred njimi M. P. Sodišče je pretirano sledilo tožniku, ki je pravdo sprožil, ko so toženci vložili tožbo na plačilo odškodnine za posekan les v celotnem gozdu. Priposestvovalna doba ni mogla poteči, saj je tožnik sam povedal, da so polovico gozda koristili za drva do leta 1987 ali nekje do vojne 1991, na glavni obravnavi po opravljenem naroku pa je pričel trditi in ko je bil zaslišan, da je les za ostrešje posekal 1998, kar je prepozen in zato ne desetletna, ne dvajsetletna doba ni potekla. Da so imeli cel gozd v posesti toženci, so izpovedali toženci in priča A. Š. in M. P., ki sta sorodnika tožencev, a stanje dobro poznata. Ostale priče, ki sicer mejijo na sporni gozd, so povedali, kaj se govori po vasi, niso pa vedeli z gotovostjo povedati o tem, kdo je imel gozd v posesti. A. Š. Š. je povedal, da nihče ni hodil v sporni gozd, A. J., da so govorili, da so bili lastniki gozda P. in Š. vsak pol in da ne ve, kaj je bilo 40 let nazaj. Priča A. J. pa je izpovedoval očitno o stanju pred sklenitvijo delilne pogodbe leta 1984. Priča M. K. je prav tako povedal, da na tem mestu ni odkazoval do leta 2013, ko se mu tožnik ni predstavil za lastnika. Tožnik sam je povedal, da je gozd uporabljal do leta 1987 s sečno drv, po smrti očeta pa ni več uporabljal gozda, kar je izpovedal tudi gozdar K. Po smrti očeta tožnik gozda ni več uporabljal. M. P. pa je bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica na celi parceli in jo je uživala. Ni bilo posebnega razloga preverjati stanje v gozdu. Toženci so povedali, da je bil gozd od M. P., da ga niso delili in Š. niso imeli gozda. Toženka M. K. pa je povedala, da je bila stara 10 let, ko sta z očetom šla v gozd, ki je bil označen s koli na štirih koncih, kjer so bile steklenice in ni bilo nič rečeno, da bi tožnikova družina uživala polovico gozda. Zato ni pravilen sklep sodišča, da toženci niso šli v gozd in se niso zanimali. M. Š. je povedala, da ve, da so štirje mejniki na vsakem koncu gozda. Sodišče bi moralo verjeti pričam A. Š. in M. P., da ni bilo kolov, ki bi razmejevali gozd na polovico. Mož toženke je celo družini P. vozil drva iz gozda s traktorjem in v gozd so šli tudi tast in svak M., toženec A. P. in mama M. P. Pokazali so mejnike in potem sekali drva. Če pa je tožnik karkoli posekal, je to bilo z dovoljenjem M. P. ali na skrivaj, ne more pridobiti lastninske pravice. Zemljiškoknjižni predlog pa je vložil I. Š. oziroma zanj odvetnik B. N. Predlagal je, da se pri obeh otvorijo vložki in vpiše lastnica M. P. Piše, da bosta samolastnika gornjih vložkov, kar pomeni, lastnika do celote in torej M. do celote te parcelne številke. Ne gre za napako. Res je I. Š. pred izdajo sklepa o vpisu lastninske pravice umrl. Vendar je imel odvetnika, ki je sestavil predlog za vpis v zemljiško knjigo in po prejetju sklepa, se ni pritožil. Pač pa je napaka v delilni pogodbi z dne 10. 10. 1984, da se deli parcela. Če se ne bi dogovorili, da je lastnica M. P., to ne bi bil predmet delilne pogodbe, saj se stanje lastništva ne bi spreminjalo. Dovoljenje za les za nadstrešek pa je dala tožniku P. M. Tožnik ni bil nikoli dobroverni posestnik. Priposestvovanje na solastniškem deležu ni mogoče in I. Š. ni bil posestnik severnega dela predmetne parcele, nato je I. Š. umrl 1987 leta in v zapuščinskem postopku D 60/87 je bil izdan sklep o dedovanju in tam ni bilo te parcele. Tudi po bratu F. Š. tožnik ni dobil te parcele oziroma polovice. Od leta 1987 dalje tožnik ne more trditi, da je bil dobroveren, saj je vedel, da njegov oče in brat nista solastnika, kar tudi izhaja iz sklepa o dedovanju. Zato tudi posest ne more biti zakonita. Pravni naslov za vknjižbo lastninske pravice na delu gozda iz tožbenega zahtevka ne obstaja. Res toženci v gozdu sami niso veliko sekali, so pa le šparali za stara leta, kot je to povedal M. P. Tožnikov posek dreves in prejemu kupnine za les v letu 1984 ni obvestil tožencev in ti so izvedeli za posek kasneje. Sodišče zmotno sklepa, da verjame tožniku, da je s prihodom logarja v letu 2013 izvedel, da ni lastnik polovice gozda. To je lahko izvedel tudi iz sklepa o dedovanju po očetu in vpogledom v zemljiško knjigo.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. Tožnik je nemoteno skrbel za svojo polovico gozda vse do leta 2013 in priposestvovalna doba 20 let je potekla. Toženci v stanju v naravi na sporni parceli niso vedeli nič in sodišče je pravilno sklepalo, da niso gospodarili na tej parceli. Tudi priče so potrdile te navedbe. V pravdi P 92/2016 zaradi lesa, pa so toženci trdili, da so se s tožnikom dogovorili za posek smrek za obnovo strehe in da je tožnik posekal bistveno več brez njihove vednosti in soglasja. Sporna parcela je bila iz delilne pogodbe izvzeta. Ni šlo za napako.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo pri rešitvi tega spornega razmerja na določbe 269. člena SPZ v zvezi z merili ZTLR. Ugotovilo je namreč, da je pričela 20-letna priposestvovalna doba za tožnika teči z delitvijo sporne parcele v naravi po sklenitvi darilne pogodbe. Darilna pogodba je bila sklenjena med tožnikovim očetom in M. P. 10. 10. 1984, odvetnik B. N. je podal predlog za vpis v zemljiško knjigo 24. 2. 1987 (ta datum šteje sodišče prve stopnje za pričetek teka priposestvovalne dobe) in 20-letna priposestvovalna doba je potekla 24. 2. 2007. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je po sklenitvi delilne pogodbe pravni prednik tožnika imel do polovice idealnega deleža gozda, da sta si to solastnika razdelila v naravi po dogovoru in da je tožnikova družina prejela del, ki je na skici geodeta. Ker je priposestvovalna doba potekala v času veljavnosti SPZ, je treba po prehodni določbi 269. člena uporabiti tudi merila ZTLR za ugotavljanje narave po cesti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bil pravni prednik tožnika in nato tožnik in brat dobroveren oziroma dobroverni posestnik, ali so lahko vedeli, da je v zemljiški knjigi stanje takšno, da je na celi parceli bila vpisana M. P., sedaj pa toženci. Vse to je potrebno ugotoviti za nastop priposestvovanja. Da je priposestvovanje dela parcele možna, pa določa tretji odstavek 43. člena SPZ.

6. Za razumevanje dogajanja je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo verigo zemljiškoknjižnih vpisov. Iz zemljiške knjige je ugotovilo, da je bil sporni gozd do celote leta 1971 v lasti N. L., babice tožnika ter prvo in drugotožencev in prababice tretje toženke. Po sklepu o dedovanju po pokojni babici opr. št. O 17/72 sta gozd podedovala R. Š. (po njeni smrti 1977 to pridobi I. Š., tožnikov oče), polovico pa M. P. Nato sta M. P. in I. Š. sklenila 10. 10. 1984 delilno pogodbo, po kateri parcela št. 1198/30 gozd, ostane v solasti obeh do 1/2. Pritožba meni, da je ta del napačen, saj gre za delilno pogodbo in ni moglo biti dogovorjeno, da parcela ostane v solasti. Vendar je delilna pogodba (A6 in A7) jasna in izhaja, da je šlo za delitev v naravi tudi drugih parcel, ni šlo pa za delitev le te parcele. Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zemljiškoknjižni predlog odvetnika B. N. podan v nasprotju s pogodbo in da je na podlagi tega napačnega predloga prišlo do vpisa celotne parcele na M. P. Tožnikov oče se ni pritožil, ker je 27. 1. 1987 umrl, predlog pa je bil vložen po njegovi smrti. Tako se je zgodilo, da je v zemljiški knjigi bila vpisana M. P. do celote in po njeni smrti so na podlagi sklepa o dedovanju D 65/2010 vpisani toženci do 1/3. 7. Glede na trditveno podlago je nato sodišče pravilno ugotavljalo, kdo in kako je izvrševal posest na tem velikem gozdu. Tožeča stranka je zatrjevala, da njegov oče in nato njegov brat, nato pa tožnik. Tožnik je bil skupaj z bratom dedič po očetu, nato pa je še podedoval bratovo premoženje v sklepu o dedovanju D 25/2012 (C1). Tožnik je pojasnil, da niso bili pozorni na vsebino sklepa o dedovanju, da so pa vedeli za delilno pogodbo in delitev v naravi na podlagi dogovora med očetom in M. P. Sodišče je sledilo tožniku, da je v gozd zahajal občasno in da sta skupaj z bratom imela v posesti sporen del gozda. Izpovedal je, da sta z očetom hodila v gozd s traktorjem in da je vedel, do kje je segala polovica gozda. Gozd so uporabljali od leta 1987 do 1991 za sečno drv, z bratom F. sta posekala gradbeni les za nadomestno gradnjo do prve etaže in od kar se je leta 1986 preselil v P..., je v spornem gozdu gospodaril brat F., ki je iz gozda spravljal les in tožnik mu je enkrat tudi pomagal, da sta naredila nekaj tramov z zamenjavo na nadstrešku. 1998 leta pa so prekrivali streho na hiši v P... in pridobili posekan les v tem gozdu za ostrešje. Navajal je, da ni bilo nikoli težav s toženci. Tožnikovo izpoved je potrdila tudi priča mejaš A. Š. in da sta očeta upoštevala delitev in zabijala neke količke. Tudi drugi mejaš priča A. J. je to potrdil. J. N. pa je izpovedal, da sta imela Š. oče in P. oče skupen gozd in da je videl sekati F. Š., brata tožnika in mu je pomagal voziti les pred 20 ali 30 leti. Sodišče je tudi vpogledalo fotografije kolov, kar je v spis vložil tožnik (fotografija A10). Pritožba graja te dokazne ocene in meni, da je tožnik prepozno navajal, da je les za ostrešje v P... posekal približno leta 1998 in da v tem ni bilo trditvene podlage. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je za trditveno podlago v zvezi s priposestvovanjem dovolj, da stranka navaja dejstva zakonskega dejanskega stanu in dokaze in nato sodišče oceni izvedene dokaze in primerja zakonski dejanski stan in dejanski stan po opravljenih dokazih. Sodišče je pravilno ocenilo dokaz z zaslišanjem priče A. Š., saj je potrdil, da so bili lastniki gozda Š. in P. (list. št. 49). Tudi izpoved priče A. J. je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Dejstev, da ne ve, kaj se je z gozdom dogajalo, vedel je, da je bil v solasti, še ne pomeni, da je njegovo pričevanje neustrezno. Priča M. K. pa je izpovedal to, kar je kot revirni gozdar lahko. Kdo pa je vse sekal drva v gozdu vmes, mogoče je tudi kaj izsekal brez revirskega gozdarja, pa na vprašanje lastnine ne more vplivati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi izpovedbo te priče. 8. Ni mogoče mimo dejstva, da so izpovedbe tožene stranke potrdili le njihovi sorodniki. Vendar tudi toženci so povedali, da jih v gozdu že desetletja ni bilo in nihče od njih ni vedel, kaj več povedati o tem gozdu. M. P. je povedal, da je za tožnikovo sečnjo v gozdu v letu 2013 naključno izvedel. To pomeni, da tožena stranka ni izvajala posest in ni dokazala, da bi to pred njimi počela M. P. Če je tožnik in njegov brat sekal v gozdu, bi toženci oziroma M. P. to morala vedeti, če so šteli celotni gozd za svojega. Pač pa je tožnik izpovedal in sodišče mu je sledilo, da je tožnikov oče in nato tožnik in brat hodili v gozd in gozd tudi izkoriščali, ker sta tožnikov oče in M. P. gozd dogovorno razdelila v naravi, kar pričajo koli. Toženci so sicer povedali, da so bile meje označene le za celo parcelo, vendar je tožnik in neobremenjene priče povedale drugače in jim je sodišče utemeljeno sledilo. Tožena stranka je trdila, da je tožnik oziroma oče lahko izkoriščal gozd le z dovoljenjem M. P. Vendar je trditvena podlaga tožeče stranke dokazana z izvedenimi dokazi. Nenazadnje to potrjuje potek s potekom lastninskega stanja v družini, ko se je sporna parcela, ki je bila v lasti babice N. L., delila na polovico med pravdnimi predniki tožeče in tožene stranke. Dejstvo, da je toženka M. K. videla oznako na štirih koncih oziroma meje na celi parceli in ne na polovici, še ne pomeni, da po sredini ni bilo oznak oziroma da si pravna prednika nista razdelila parcele v naravi. Ni mogoče mimo dejstva, da gre za izjemno veliko parcelo oziroma gozd in ne za kakšno manjšo njivo. Iz skice izvedenca izhaja, da gre za sporni del do polovice, ki je skupaj cela parcela 1ha, 24 arov in 34 m2. Zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in v skladu z listinskimi dokazi v spisu. Toženci so sicer izpovedovali, da naj kolov po sredini ne bi bilo; ob tem pa so povedali, da jih v gozdu ni bilo desetletja. Tožnik je izpovedal, da so večkrat sekali in tudi za ostrešje pripravljali les, zato je pravilni sklep sodišča, da se tožena stranka ni temu upirala. Če bi toženci mislili, da so lastniki celotne parcele, bi se tako tudi obnašali. Samo dejstvo, da so bili vpisani kot lastniki do celote oziroma pred njimi M. P., pa ob ugotovljenem poteku dogodkov po delilni pogodbi 10. 10. 1984 in izkoriščanju dela parcele s strani tožnika oziroma pravdnih prednikov, ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik je dokazal, da je bil dobroveren, tožene stranke pa niso dokazale izvrševanje svoje posesti oziroma nedobrovernosti tožeče stranke. Dogajanje v zvezi z vpisom v zemljiško knjigo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Ni mogoče prezreti dejstva, da je takrat tožnikov oče pred vpisom v zemljiško knjigo oziroma po sklenitvi darilne pogodbe, umrl. Sodišče je tudi pravilno štelo, da je za tožnika potrebna 20-letna priposestvovalna doba po ZTLR. Tožnik pa je dokazal dobro vero.

9. Pritožba še trdi, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je modificirana tožbenemu zahtevku iz pripravljalne vloge 27. 9. 2019 dodalo, da je skica sestavni del zahtevka. Iz vpogleda v tožbeni zahtevek, katerega je dokončno oblikovala tožeča stranka v vlogi 27. 9. 2019, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V zahtevku je tožeča stranka zapisala, da se zahteva tisti del parcele, ki v "priloženem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca geodeta I. I. z dne 16. 5. 2018 (elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru) označen z rezervirano novo številko parcele št. 1198/744 k. o. ..." S tem je jasno, da je elaborat sestavni del te sodbe in sodišče prve stopnje je to le dodalo in s tem ni spreminjalo ali prekoračilo tožbenega zahtevka. Tudi brez tega dodatka bi bilo jasno, da je skica sestavni del sodbe, saj se zahtevek sklicuje na to izvedeniško mnenje. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, na katero se pritožba sklicuje. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Pritožniki s pritožbo niso uspeli, navedbe iz odgovora na pritožbo pa niso prispevali k rešitvi te zadeve.